Nastop pripadnika Jugoslovanske socialnodemokratske stranke Ivana Cankarja proti integralističnemu jugoslovanstvu ‘Tivolske’ resolucije

Slovenci in Jugoslovani

[...]Že prej sem dovolj jasno povedal, kateri da je tisti daljni cilj, ki nam vsem živi v srcih, ki je naturen in ki se bo torej končno vkljub vsemu in vsem tudi uresničil, kakor se prej ali slej uresniči vse, kar ukazuje naturni razvoj. Daljni cilj, sem rekel: zakaj ovire, ki so na poti do njegovega utelešenja, so danes vsaj na videz še nepremagljive. Jugoslovanska plemena so razdrobljena v petero držav in pol. V avstro-ogrski monarhiji sami smo tako rekoč razsekani na drobne kosce. Politični stiki med temi kosci so malodane onemogočeni. Lahko bi rekel, da je v političnem oziru kljub enemu žezlu in eni himni Zagreb skoraj dalj od Ljubljane, nego Pariz ali Madrid. Treba bo silnega napora in dolgega potrpljenja, da se uravna, kar sta izkrivenčila zgodovina in pa zlohotna politika. V zadnjih letih smo začeli iskati potov, da pridemo do političnih stikov vsaj med onimi kosi Jugoslovanstva, ki so obsojeni na življenje v monarhiji. Po mojih mislili smo zares našli pot, ki je za zdaj edino možna in primerna – to pot namreč, da se seznanjajo in zbližujejo sorodne politične stranke v posameznih deželah. Slovenska socialno demokratična stranka je pred štirimi leti sklicala v Ljubljano jugoslovansko konferenco, katere so se udeležili zastopniki vseh jugoslovanskih bratskih strank – samo Bolgara, če se prav spominjam, ni bilo nobenega. Kar se je tam govorilo in sklepalo, zame ni toliko važno, kakor že samo dejstvo, da so zastopniki delavstva vseh jugoslovanskih narodov začutili potrebo medsebojnega razgovora. Neprijetno mi je bilo edinole, da se konferenca ni omejila na strankine in politične zadeve, temveč da je mimogrede sklepala tudi o čisto kulturnih in celo jezikovnih vprašanjih. Prepričan sem, da prihodnja konferenca te napake ne bo ponovila. [...]

Vse to stremenje po sporazumu in zbližanju med posameznimi političnimi strankami četverih jugoslovanskih narodov se mi zdi naravno, potrebno in razveseljivo. Kmalu bi bil ponosen, da se v tej stvari največ in skoraj edino prizadevajo Slovenci, naj se že prištevajo tej ali oni stranki. Toda v tem hvalevrednem prizadevanju se je pojavilo še nekaj drugega, kar ni prav nič naravno, prav nič potrebno, še najmanj pa razveseljivo. To je poglavje, ki je žalostno in smešno, ali žalostno precej bolj. –

Kakor ste videli, sem smatral jugoslovanski problem za to, kar je: namreč za izključno političen problem. Za problem razkosanega plemena, ki se v življenju človeštva ne more uveljaviti, dokler se ne združi v celoto. To je vse! Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo v jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo; toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu. Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli – jaz, ki dejstvo konštatiram, ga čisto gotovo nisem zakrivil. [...]

Poglavitna naloga, ki je prisojena nam Slovencem ob reševanju jugoslovanskega problema, je ta-le: uveljavimo svoje jugoslovanstvo za zdaj le v toliko, da se vsi skupaj, kolikor nas je, naučimo na izust star srbsko-hrvaški rek – ‘Uzdaj se use i u svoje kljuse!’ – Toliko bodo priznali gotovo tudi najbolj hripavi Ilirci: ako pride kdaj do političnega združenja jugoslovanskih narodov – in ne samo moja vroča želja je, temveč tudi moje trdno prepričanje, da do tega združenja res pride – tedaj se to ne more izvršiti drugače, kakor da se združijo enakopravni in enakovredni narodi. Že sama ta enostavna misel nam kaže polje, kjer moramo orati in sejati ne le zase, temveč za vse jugoslovanstvo. To pa je naše lepo domače slovensko polje. Pod avstrijskim valptom, v svoji ječi in revščini in mnogoštevilnih nadlogah smo povzdignili svojo kulturo tako visoko, da je kras in veselje. To je izraz narodne moči, ki ne zaostaja prav nič za tisto močjo, ki se je pojavila pred Lozengradom in pri Kumanovu. Glejmo, da bomo v sebi zdravi, močni in vsaj duševno bogati (če že ne drugače), tako da nekoč ne pridemo k bratom prosit miloščine, temveč da jim prinesemo darov; ali pa še boljše – da si pridejo bratje sami po te darove, preden bi jih mi ponujali.