Parlament kot teaterpog.a.
O slovenskem parlamentarizmupog.a.
Parlament ni le osrednje predstavniško in zakonodajno telo v državi s sistemom parlamentarne demokracije, marveč tudi (in zlasti) izrazito politična institucija. Poleg tistih funkcij, ki so jih parlamenti namenili pisci ustave, je hkrati stičišče političnih konceptov, strinjanj in nestrinjanj, zrcalo vsega, kar ljudje pojmujejo pod pojmom politika. Zato ni nenavadno, da so parlamenti vseh vrst pogosto predmet analiz in najrazličnejših raziskav, ki so v sedanjem času vse bolj interdisciplinarne in vse bolj kompleksne. Če so se raziskovalci parlamentov nekoč v glavnem usmerjali v klasične politične analize in zgodovinarske interpretacije, se sedaj vse bolj ozirajo po novih in drugačnih pristopih. Ob trdih in suhih dejstvih so v ospredju antropološki vidiki delovanja parlamenta, jezikovne analize političnega diskurza, analize ustnih virov in obsežne kvantitativne konceptualne analize parlamentarnega govora. Raziskovalci parlamenta ne vidijo več zgolj kot zakonodajalca, vse bolj vidijo teater. Parlament ima tudi širšo družbeno funkcijo, parlament ima nenazadnje tudi kulturno funkcijo. Parlament je javni prostor, ki legitimira, a hkrati izobražuje in zabava.ods.a.1.
Morje raziskav parlamentarizma je nedvomno brezbrežno in pričujoče delo ga nikakor
nima namena ne načeti ne zamejiti. Nasprotno, njegov temeljni namen je na eni strani
ponuditi nepretenciozno ogrodje bodočih raziskav, po drugi strani pa širšemu bralstvu
omogočiti lažje razumevanje fenomena parlamentarizma. Po svojem konceptu je najbolj
klasičen politično-zgodovinski pregled, ki ga v prvi vrsti lahko razumemo kot
podnapis
h gradivu, najrazličnejšim informacijam in številnim virom o
sodobni slovenski politiki in parlamentu. Izraz parlament je v tem delu sopomenka
za
Državni zbor. Državnega sveta, nepopolnega drugega doma parlamentarnega sistema, se
monografija ne dotika, saj v širši družbeni percepciji večina ljudi enači slovenski
parlament le z Državnim zborom.ods.a.2.
* * *
Eden temeljnih virov za zgodovino parlamentarizma so dobesedni zapisi sej – stavki, ki jih poslanci in poslanke izrečejo v svojih razpravah. Te v skoraj vseh evropskih državah digitalizirajo in omogočajo široko dostopnost ter s tem številne primerjave. V Sloveniji digitalizacijo sistematično izvaja Inštitut za novejšo zgodovino (portal Zgodovina Slovenije – SIstory), pri čemer sledi ambiciji, da bi nekoč v sodelovanju z drugimi institucijami vzpostavili bazo zapisov vseh predstavniških teles, v okvire katerih je sodilo slovensko ozemlje. To je sicer že svojevrsten izziv, saj je bilo ozemlje včlenjeno v številne državne tvorbe. Parlamentarni začetki so v habsburški monarhiji, katere stenografski protokoli za dunajski državni zbor (Reichsrat) so že digitalizirani,[1] a ostalo je še ogromno gradiva deželnih zborov (Landtag) – kranjskega, štajerskega, goriškega, koroškega, istrskega. Ti so bili pisani bodisi v slovenskem bodisi nemškem jeziku (istrski tudi v italijanskem in hrvaškem) in celo v različnih črkopisih.[2] Po razpadu monarhije je bilo slovensko ozemlje del prve jugoslovanske države, sprva Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, nato Kraljevine Jugoslavije. Parlament, imenovan Narodna skupščina, je bil v Beogradu, s tem da je bil po uveljavitvi diktature kralja Aleksandra Karađorđevića[os.] izvoljen na javnih volitvah pod pritiski vsakokratnega režima. Te beležke so deloma že digitalizirane, a je za obdelavo spet problematičen črkopis zapisa, saj so deloma v latinskem alfabetu deloma v cirilskem. Zgodi se celo, da je slovenski govor stenografiran cirilsko.[3] ods.a.3.
Po drugi svetovni vojni je bilo slovensko ozemlje vključeno v drugo, Titovo[os.] Jugoslavijo in Slovenija je sploh prvič
postala politična enota s svojo ustavo in svojo skupščino. Toda o klasičnem
parlamentarizmu tedaj ne moremo več govoriti, saj je kljub obstoju skupščine in
volitvam ves čas obstajala le ena politična stranka. Poleg enostrankarstva sta bili
ključni značilnosti povojnega sistema še konstantno oddaljevanje od principov
delovanja klasičnega parlamentarnega sistema in postopno uvajanje specifičnega
korporativističnega sistema, ki je doseglo višek z zadnjo temeljito ustavno reformo
leta 1974. Uveden je bil delegatski sistem, nepregleden in neživljenjski posreden
koncept totalnega samoupravljanja. Zapise republiške skupščine pospešeno
digitaliziramo; zapisi današnjega slovenskega parlamenta – Državnega zbora, prvič
izvoljenega decembra 1992, pa so že v celoti digitalizirani.[4] Tisoče strani besed v
parlamentu niso nikdar izrečene zaman, četudi se lahko to tako komu zdi, zlasti, ko
se sooči z njihovim skoraj neobvladljivim obsegom. S tem politično-zgodovinskim
pregledom bo listanje
po zapisih v zadnjih dvajsetih letih lažje, dogodki bodo
bolj razumljivi, kontekst bo jasnejši. ods.a.4.
V nadaljevanju načrtujemo v okviru zbirke Parlamentaria pripraviti še nekaj podobnih
kratkih pojasnjevalnih
pregledov, ki bodo obravnavali dunajski državni zbor
(od začetka t. i. ustavne dobe v stari Avstriji 1861 do razpada habsburške monarhije
leta 1918), deželne zbore, beograjsko skupščino iz časov Kraljevine SHS / Jugoslavije
in povojno republiško in zvezno skupščino iz socialistične Jugoslavije.ods.a.5.
* * *
V monografiji je veliko dobesednih citatov, saj parlament najbolje govori sam o sebi;
pred besedo zgodovinarja je beseda poslank in poslancev. Morda se utegne zdeti, da
je
v navedkih podane veliko zelo polemične razprave, veliko besed in izjav, ki utegnejo
parlament prikazati v šaljivi (celo posmehljivi) luči. Toda pri pisanju zgodovine
političnih institucij (še zlasti pri pisanju zgodovine parlamenta) je nemalokrat bolj
povedno to, kar razdvaja, ločuje, kar izstopa in odstopa. Bolj kot KAJ je parlament
storil, je pomembno KAKO je bilo nekaj storjeno, na kakšen način so poslanci
razpravljali in sprejemali odločitve. Kajti če je parlamentarna demokracija
government by talking
, je gotovo pomembno, na kakšen način ta izmenjava
mnenj zares poteka.[5]
ods.a.6.
Opombe:
[1] Stenographische Protokolle des Abgeordnetenhauses des Reichsrates 1861-1918. Dostopno na: ALEX – Historische Rechts- und Gesetztexte. 1861-1918, http://alex.onb.ac.at/spa.htm, (3. 7. 2014) [bibl].
[2] Prvi sklic kranjskega deželnega zbora 1861 – 1863 tako obsega cca. 735 strani in je v glavnem v gotici, od tega je 8 strani pisane gotice, kakšen kratek pasus je v slovenščini, celo v bohoričici.
[3] Sejni zapisi izvršnih in zakonodajnih teles: Jugoslavija. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory. 1919-1950, http://www.sistory.si/publikacije/?menu=396, (3. 7. 2014) [bibl].
[4] Sejni zapisi so objavljeni na portalu Državnega zbora RS.Državni zbor – Po datumu seje. 1992-2014, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/sejeDrzavnegaZbora/PoDatumuSeje, (3. 7. 2014) [bibl].
[5] Ogrodje dela predstavlja študija Državni zbor 1992 – 2012. O slovenskem parlamentarizmu, ki jo je financiral Državni zbor. Vodji Raziskovalno-dokumentacijskega sektorja DZ mag. Tatjani Krašovec[os.] se za njeno vsestransko pomoč najlepše zahvaljujem. Prvi osnutek besedila je pregledal žal pokojni prof. dr. Janez Cvirn[os.], ki je utiral pot slovenskim raziskavam zgodovine parlamentarizma. Da je pričujoče delo v taki obliki sploh lahko izšlo, sta poskrbela urednika dr. Andrej Pančur[os.] in dr. Mojca Šorn[os.]. Obema gre še posebna zahvala.