Slovenski parlament

Prvo mandatno obdobje – v znamenju tranzicije_pog.2.

Triindvajsetega decembra 1992 ob 10. uri in 10 minut je v veliki dvorani na Šubičevi ulici v Ljubljani najstarejši član tedanjega državnega predsedstva Ciril Zlobec^[os.] začel prvo sejo prvega mandata Državnega zbora Republike Slovenije. Po kratkem nagovoru je na podlagi seniorske zakonitosti predlagal, da vodenje seje prevzame najstarejši poslanec – France Bučar^[os.]. Izkušeni senior, predsednik skupščine, ki je prav tedaj zaključevala svoj mandat, je začel rutinirano voditi prvo konstitutivno sejo. Treba je bilo izvoliti mandatno-imunitetno komisijo, potrditi poslanske mandate, sprejeti začasni poslovnik, izvoliti komisijo za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, izvoliti vodstvo državnega zbora, imenovati sekretarja, izvoliti komisijo za poslovnik in – zaradi sočasnosti prvih volitev v samostojni Sloveniji – izvesti prisego novoizvoljenega predsednika republike. V vsakem primeru precej gost dnevni red, ki pa ga je poslancem kljub nekaterim zapletom uspelo v glavnem izčrpati. Ob tem so najbrž izčrpali tudi sebe, saj se je prva seja zaključila naslednji dan ob 3. uri in 8 minut. Prvi predsednik parlamenta je postal poslanec najmočnejše stranke LDS^[or.] Herman Rigelnik^[os.], podpredsednika sprva le dva, član SKD^[or.] Miroslav Mozetič^[os.] in prenovitelj Lev Kreft^[os.].^[36] Tretji podpredsednik, Vladimir Topler^[os.], je bil izvoljen šele tri mesece kasneje, 23. marca 1993. Konstitutivna seja je tako kljub nekaterim krčem dajala vtis, da bodo novopečeni poslanci zmožni dosegati dogovore in opravljati truda polno zakonodajno delo, ki je bilo pred njimi._ods.2.1.

Parlament je konec leta 1992 lahko začel štiriletno delo, ki se je naposled izteklo v 40 rednih in 53 izrednih sej, na katerih so poslanci skupno sprejeli kar 1493 aktov.^[37] Zgolj v ilustracijo: statistično so poslanci sprejeli 15 aktov na eni seji in 30 aktov v enem mesecu. Številka niti ni presenetljiva, saj je potrebno upoštevati, da je moral prvi državni zbor začeti z naglim nadomeščanjem nekdanje zvezne zakonodaje SFRJ, ki je še zmerom bila v veljavi. S tako obsežnim parlamentarnim opusom se je dotlej lahko ponašala le prejšnja skupščina, izvoljena na aprilskih volitvah leta 1990, ki je sokreirala razpadanje jugoslovanske države in sprejemala množico osamosvojitvenih aktov. Obseg sprejetih aktov prejšnjih skupščin je bil razumljivo manjši._ods.2.2.

Impresivna številčna statistika pa vendarle ne pove zelo veliko o delu parlamenta, četudi govori več, kot se zdi. Ko postanejo objektivna števila subjekt zgodovinarjevega dela, pomagajo razumeti in zlasti odpirajo mnoga vprašanja. Kako je bilo mogoče sploh koncentrirano sedeti na toliko sejah, pa še na delovnih telesih, kako je bilo mogoče sprejeti takšen monumentalni zakonodajni opus. Je bila vsebina razprav plehka in le formalistična, so bili zakoni nedodelani … ali pa je bilo to v urejenem parlamentu, ki je kljub svoji mladosti morebiti deloval kot formalno in neformalno notranje dobro organizirano telo, vendarle mogoče._ods.2.3.

Pred vpogledom v različne segmente parlamentarnega dela in njega značilnosti bo zato veljalo najprej prikazati parlamentarne dramatis personae in politične ter družbene probleme, s katerimi so se soočali._ods.2.4.

* * *

Na prvih volitvah v državni zbor 6. decembra 1992, ki so potekale na podlagi še sveže ustave in še bolj sveže volilne zakonodaje, se je pomerila široka paleta političnih strank in kandidatov. Z lastnimi kandidatnimi listami je nastopilo 25 strank, na desetih listah pa so kandidirali nestrankarski posamezniki. Za 90 državnozborskih sedežev se je tako potegovalo kar 1505 kandidatov.^[38] V nepregledni množici političnih programov in predvolilnih obljub se je volivec le stežka znašel. In v čem so se pravzaprav Demokrati – Demokratska stranka – DS^[or.], DEMOS – Krambergerjeva združena lista^[or.], Deželna stranka Slovenije^[or.], Gibanje za občo demokracijo – GOD^[or.], IDZ – Istrski demokratski zbor^[or.], Lista Krščanskih socialistov^[or.], Delavske stranke Naprej^[or.] in Svobodne stranke^[or.], Liberalna stranka – LS^[or.], Liberalno demokratska stranka – LDS^[or.], Liberalno demokratska stranka Slovenije – LDSS^[or.], Narodni demokrati^[or.] in Slovenska gospodarska stranka^[or.], Republikanska zveza Slovenije RZS^[or.], Slovenska ljudska stranka – SLS^[or.], Slovenska nacionalna stranka – SNS^[or.], Slovenski krščanski demokrati – SKD^[or.], Slovensko ekološko gibanje – SEG^[or.], Socialdemokratska stranka Slovenije – SDSS^[or.], Socialistična stranka Slovenije – SSS^[or.], Slovenska obrtno podjetniška stranka – Stranka centra – SOPS^[or.], Stranka neodvisnih – SN^[or.], Štajerska demokratska krščanska stranka – ŠDKS^[or.], Združena lista – Delavska stranka Slovenije^[or.], Demokratska stranka upokojencev Slovenije^[or.], Socialdemokratska unija Slovenije^[or.], SDP – Socialdemokratska prenova Slovenije^[or.], Združenje Svoboda, mir in ekološki razvoj Slovenije – Združenje Smer Slovenije^[or.], Zeleni Slovenije – Zeleni^[or.], Zeleno gibanje – ZG^[or.] in Zveza za Primorsko – ZZP^[or.] med seboj razlikovali?^[39] Komentator Dela je hudomušno in precej točno ugotavljal, da za takšno število strank nekako ni pravega razloga, saj so programi med seboj nerazpoznavni, večinoma gre za subtilne razlike v detajlih in poudarkih.^[40] Vzrok za to moremo na eni strani iskati v političnem pragmatizmu; v tem, da je večina strank nagovarjala prav vse volivce, na drugi pa predvsem v tem, da je tedaj bila strankarska demokracija še zelo mlada, politični prostor, v katerem se stranke še niso jasno programsko profilirale, pa zato nejasen._ods.2.5.

Toda velika programska sorodnost večine strank nikakor ni pomenila, da so si te bile tudi zares sorodne in da so imele velik vzajemen koalicijski potencial. Prav nasprotno. Številne med njimi so si bile daleč narazen, pri čemer so jih delila zlasti temeljna idejno-politična razhajanja._ods.2.6.

Na volitvah je vsaka stranka nastopila s svojo volilno taktiko, v kateri ni manjkalo nizkih udarcev in ostrih bojev.^[41] Kampanji lahko pripišemo številne tranzicijske značilnosti. Bila je nekaj novega; razgibala ni le političnega življenja, marveč tudi širšo družbo, pritegnila številne državljane in postregla s številnimi pikrimi zgodbami, ob katerih so se novinarji s prebivalstvom vred z užitkom naslajali.^[42] Posebej so se tedaj, kakor vselej kasneje, izpostavljali vodje strank, za katere pa je eden od njih − Janez Drnovšek^[os.] − upravičeno ugotavljal: Nasploh smo od tega, kar počnejo zahodni voditelji pred volitvami ali na njih, še zelo daleč. ^[43] _ods.2.7.

Velika zmagovalka prvih državnozborskih volitev je bila LDS^[or.], stranka aktualnega predsednika vlade Drnovška^[os.], ki je osvojila 23 % glasov. S svojimi slogani Slovenija. Zgodba o uspehu in Ne levo, ne desno. Na bolje, ki so bili prvič predstavljeni na t. i. jumbo plakatih, je poudarjala optimistično zazrtost v prihodnost, kot garancijo volivcem pa izpostavljala svojega priljubljenega in uspešnega premierja Drnovška^[os.]. Poleg LDS^[or.] je uspelo prestopiti tedaj skromen parlamentarni prag treh osvojenih mandatov še sedmim strankam. Prvi zasledovalci, krščanski demokrati^[or.] Lojzeta Peterleta^[os.], so zaostali za več kot 8 odstotnih točk, Združena lista^[or.] pa le malo manj. Drugo- in tretjeuvrščeni stranki^[44] sta si bili idejno najbolj oddaljeni, saj je prva poosebljala novo družbeno vlogo vere in Cerkve, okostje druge pa je bila nekdanja Zveza komunistov^[or.]. Prva je šla po poti klasične konservativne stranke, druga pa po poti sodobne socialdemokracije. Po mnenju analitikov je bila največje presenečenje prvih volitev četrtouvrščena Slovenska nacionalna stranka^[or.] Zmaga Jelinčiča^[os.], ki je prejela več kot 10 % glasov. S populističnim geslom Naredimo to deželo spet slovensko je zavračala balkanizacijo in se zavzemala za neenakopravno obravnavo bivših južnjakov. Njeni nastopi in govorica so bili šovinistični, a očitno državljanom ljubi. Slovenska ljudska stranka^[or.] Marjana Podobnika^[os.], ki se je razglašala za dediča historične predvojne SLS^[or.] Antona Korošca^[os.], je osvojila nekaj manj kot 10 % glasov. Idejno je bila blizu SKD^[or.], programsko je poudarjala zlasti človeka in kmeta. Zeleni^[or.] Dušana Pluta^[os.] s klasičnim trajnostnim programom so prejeli solidnih 3,7 % glasov, le malo manj od Demokratske stranke^[or.] Igorja Bavčarja^[os.], enega od intelektualnih jeder nekdanjega Demosa^[or.]. Zgolj 5 % je bil zanje poraz. Še manj, pičlih 3,3 % glasov, je prejela SDSS^[or.] prvega demosovca Jožeta Pučnika^[os.], ki je komaj prestopila parlamentarni prag.^[45] _ods.2.8.

Z delitvijo mandatov je LDS^[or.] tako dobila 22 poslanskih sedežev, SKD^[or.] 15, Združena lista^[or.] 14, SNS^[or.] 12, SLS^[or.] 10, Demokrati^[or.] 6, Zeleni^[or.] 5 in SDSS^[or.] 4. Preostala dva poslanska sedeža sta po ustavi pripadla predstavnikoma madžarske in italijanske narodnostne manjšine. Na prvih volitvah sta mandata dobila Maria Pozsonec^[os.] in Roberto Battelli^[os.].^[46] _ods.2.9.

* * *

Predsednik republike Milan Kučan^[os.] je za mandatarja za sestavo vlade predlagal relativnega zmagovalca volitev Janeza Drnovška^[os.], ki se je znašel pred resno preizkušnjo. Državni zbor je bil precej fragmentiran, vanj se je uvrstilo osem strank, pri čemer je prva zasledovalka za LDS^[or.] daleč zaostajala. Kakršnokoli stabilno večino v parlamentu bi tako lahko zagotavljala le raznorodna koalicija. Drnovšek^[os.] se je sestavljanja večine lotil z zavidljivo spretnostjo in izostrenim občutkom za strankarsko diplomacijo.^[47] Zdi se, da se je zavedal, kako pomembna je v parlamentarni demokraciji potrpežljivost in kakšna je vloga kategorije časa. Parlamentarna demokracija je ureditev, kjer je za doseganje političnih ciljev potrebnega veliko časa in veliko kompromisov. Naglica je zmerom povzročala zastoje in blokade._ods.2.10.

Drnovškova^[os.] pogajalska spretnost, ki jo zrcali tudi ena od njegovih izjav, Slab politik je, ki ob vsaki priložnosti pove vse, kar ve,^[48] je naposled prispevala k malemu političnemu čudežu − nastanku velike koalicije med LDS^[or.], krščanskimi demokrati^[or.] in Združeno listo^[or.], kateri se je pridružila še SDSS^[or.]. Strank pri tem ni združeval enoten koalicijski dogovor, marveč separatni pogodbi, ki jih je mandatar posebej sklenil s krščanskimi demokrati^[or.] in SDSS^[or.] ter z Združeno listo^[or.].^[49] Koalicija je tako imela skupaj solidno parlamentarno večino 55 glasov._ods.2.11.

Kandidat za predsednika vlade je v svojem prvem nastopu pred parlamentom – pred premierskim glasovanjem – nanizal številne misli, ki so nakazovale prihodnji razvoj relacij parlament–vlada oz. parlamentarna večina–opozicija:_ods.2.12.

Od zadnjih volitev smo pričakovali predvsem možnost za vzpostavitev takšne notranje politične stabilnosti, ki bi lahko zagotavljala uspešnost pri spopadanju s številnimi notranjimi in zunanjimi gospodarskimi in političnimi izzivi. Verjetno je vsakomur jasno, da v takšnih mednarodnih razmerah vsaka večja notranja politična kriza in negotovost močno zmanjšata možnosti Slovenije, da se izvleče iz propada. Seveda, želje po stabilnosti Vlade in stabilni politični situaciji nihče dobronameren ne more razumeti kot želje vračanja k nekdanjemu političnemu enoumju. Parlamentarni sistem z vsem političnim pluralizmom in zaščito individualnih človekovih pravic je za Slovence pridobitev, od katere ne bomo več odstopili. Politična stabilnost pomeni vlado, ki ima v parlamentu zadostno podporo, da lahko izpelje nujne naloge. Pri tem bo ves čas pod kritičnim očesom in pritiskom opozicije. Morebitno neuspešnost pa bodo volivci znali kaznovati. Realno in smiselno pa je od političnih strank, od parlamenta pričakovati, da vsaj nekoliko presežejo svoje zamere, nasprotja in omogočijo oblikovanje takšne Vlade, ki bo lahko delovala /…/ Izid volitev je prinesel takšno razporeditev strankarske moči, da je zelo zapleteno sestaviti dovolj homogeno in zanesljivo vladno povezavo. Voljo volivcev je še nekoliko izmaličil ne dovolj preverjen in premišljen volilni zakon, kar je stanje še bolj otežilo. Vendar kljub temu obstajajo možnosti za vzpostavitev dovolj trdne Vlade in te možnosti bom poskušal v najkrajšem možnem času uresničiti._blCit.2.1.

Kot možni predsednik nove Vlade je Drnovšek^[os.] v svojem govoru podal tudi programske smernice, ki naj bi jim sledila bodoča koalicija v parlamentu. V ospredju bi naj bila prizadevanja za trdno gospodarstvo in stabilen denar, za izenačevanje pravil igre v našem ekonomskem in pravnem sistemu z evropskimi pravili, pospešeno odpiranje novih trgov in s tem novih delovnih mest in seveda privatizacija gospodarstva z ustreznimi socialnimi mehanizmi v prehodnem obdobju. Poseben poudarek je namenil utrjevanju pravne države in zaščiti individualnih človekovih pravic. Poslanci so ga nato v glavnem spraševali o odnosu do gospodarstva, javnega dolga in divje privatizacije, s čimer so nakazovali osrednje teme prvega mandatnega obdobja.^[50] _ods.2.13.

* * *

Ko so bila razmerja koalicija–opozicija vzpostavljena, se je parlament lotil svoje obsežne agende. Vanjo je v prvi vrsti sodila nujna zakonodajna dejavnost, saj je moral na eni strani nadomestiti nekdanjo zvezno zakonodajo, na drugi pa sprejeti temeljne akte številnih državnih podsistemov – od šolstva, sodstva, davčnega sistema, lastninskega preoblikovanja in izgradnje novega gospodarskega sistema do nacionalne varnosti, političnih strank in korupcije.^[51] V skladu z ambicioznim načrtom je parlament zavzeto delal; poslanci so o gradivu po večini razpravljali stvarno in s potrebno politično strastjo. Debata je sicer včasih prerasla področje, ki naj bi ga posamezen predpis urejal, a je ostajala znotraj konteksta problematike. Tako je denimo razprava o dopolnitvah zakona o lastninskem preoblikovanju načenjala široka vprašanja bodočega gospodarskega in družbenega razvoja.^[52] _ods.2.14.

Številne poglobljene razprave so nekateri poslanci oplemenitili z govori, ki so pomembno nadgrajevali tehnicistično seciranje aktov in vnašali v parlament eksistencialno-duhovna vprašanja. Uveljavljeni pisatelj Tone Partljič^[os.] je v proračunski razpravi jeseni 1993 najprej humorno pristavil:_ods.2.15.

O kulturi sem hotel govoriti, pa izgleda, da nocoj ne bo več časa, in sem vam pravzaprav hvaležen za ta del. Včasih vseeno grem v gledališče, edino gospo Omanovo^[os.] sem enkrat tam srečal, pa sem se z njo hvalil. Drugače se mi zdi kar precejšen rezultat, vidim dosti poslancev ne pride do Opere, do Operne kleti pa pridejo, če je to prva postaja, bo že dobro. _blCit.2.2.

Iz šaljivega uvoda je naslednji dan resno in z zaskrbljenostjo, a brez patetike razvil naslednje besede:_ods.2.16.

V memorandumu črno na belem v prvem stavku o kulturi piše, da kulturna politika, citiram: "... temelji na dejstvu, da kulturne in umetniške dejavnosti celovito zaokrožajo ustvarjalnost in identiteto slovenske države in njenih prebivalcev." Vprašal sem se, kakšne umetniške dejavnosti za Boga, celovito zaokrožajo identiteto države. Pomeni, da tu neka identiteta je, samo, da še ni čisto zaokrožena, zato bi bila potrebna malo kultura. Tudi država, kot da samo za to ni celovito zaokrožena. Kultura in umetnost, dragi moji ministri, ničesar ne zaokroža, je ali je ni. Nek narod je kulturen ali pa ni kulturen. Nekoč ni bilo ne slovenske države in ne vojske, še uradnega slovenskega jezika ne, pa smo imeli Trubarja, Linharta, Prešerna, pa smo imeli pesem od Lepe Vide in "Mal' čez izaro, mal' čez gmajnico". Kakšnega hudiča je ta ljudska ustvarjalnost celovito zaokrožala, mi povejte. Ni imela kaj, bila je sama po sebi. Prešernova Zdravljica je po mnenju memoranduma celovito zaokrožala Avstrijo, Avstro-ogrsko, Kraljevino Jugoslavijo, italijansko in nemško okupacijo, Titovo Jugoslavijo in zdaj jo res pojemo na proslavah, da zaokrožuje našo velepomembnost in naše delovanje za narodov blagor. Kultura ni, dragi moji, dodatek promociji Slovenije, ni narodna noša in tudi ni kruh in sol ob sprejemih. Kultura je ustvarjanje, in ustvarjanje je svoboda in pogoj. Rodiš se v kulturo ali v nekulturo. Tu se nič ne zaokrožuje.^[53] _blCit.2.3.

Delovna vnema parlamenta pa že v začetku ni sovpadala z njegovo javno podobo. Ljudje niso nikjer videli marljivih poslancev, ne nazadnje tudi zaradi razloga, ki ga je opazil podpredsednik zbora Lev Kreft^[os.] med vodenjem seje:_ods.2.17.

Želim pa povedati dve ugotovitvi: prva, da smo večkrat med razpravo nesklepčni, kar ne bi smeli biti. In druga, da od dosedanjih 14 govorcev, ki so govorili v sklopu razprav poslank in poslancev, 7 od teh ni več v dvorani. Kaj pomeni prvo dejstvo po poslovniku, vemo; kaj drugo, pa naj si vsak razlaga sam. Prosim, da vodje poslanskih skupin in sekretarji zagotovijo sklepčnost v dvorani!^[54] _blCit.2.4.

Poleg zapuščanja dvorane med sejo pa k prijaznejši podobi zakonodajalcev in njihovi pričakovani učinkovitosti prav tako niso prispevali niti pogosti proceduralni zapleti. Ti so sicer običajno del parlamentarne procedure, zato ni njihov pojav v mladem državnem zboru nič nenavadnega. Toda javnost so prejkoslej dolgočasili, novinarji se v njihove detajle pogosto niso poglabljali, četudi so včasih zadevali jedro parlamentarne demokracije. Tako je poslance izjemno razhudil minister Davorin Kračun^[os.], ko je po zaključku proračunske razprave novembra 1993 prebral sklep vlade iz prejšnjega večera, po katerem naj bi eno tretjino sredstev, predvidenih za investicije v obrambo, vlada razporedila za prestrukturiranje podjetij, tehnološki razvoj ter ohranjanje delovnih mest. Na videz benignega sklepa, ki je sledil pripombam poslancev, slednji nikakor niso sprejeli. Nasprotno, med njimi je završalo. Kakor je poudaril Tone Peršak^[os.]:_ods.2.18.

Kot prvo, razprava o proračunskem memorandumu je končana. Zdaj je že v teku glasovanje in po našem mnenju ni mogoče več dodatnih predlogov dajati po tem, ko je razprava končana. In drugo, dodatni sklep k nekemu aktu ne more poseči v razmerja, določena s tem aktom, ne more spreminjati tistega, kar je z aktom določenega. Dodatni sklep lahko samo nekaj naloži, kako se bo nekaj, kar v aktu piše, izvedlo, v kakšnem roku, če ta rok ni naložen ali kaj podobnega, ne more pa, seveda večina lahko to izglasuje, ampak po našem mnenju je to proceduralno nesprejemljivo in tudi skregano z zakonitostjo. Hvala lepa._blCit.2.5.

Še ostrejša sta bila Zmago Jelinčič^[os.] in Peter Tancig^[os.]. Prvi je dejal, da gre tukaj za preferiranje Vlade napram parlamentu, kar je nesprejemljivo v katerikoli demokratični deželi na svetu, drugi pa je Kračunove^[os.] besede označil za obveščanje parlamenta o rezultatih nočnih kupčij. Poslanec vladne LDS^[or.] Jožef Školč^[os.] je nato skušal s pragmatičnim pogledom ministrove besede obraniti in poudaril, da takšna reakcija vlade izhaja iz stališč poslancev, zlasti opozicijskih, a ga je Igor Bavčar^[os.] kategorično zavrnil:_ods.2.19.

Posebej nasprotujem razlagi, ki jo je podal gospod Školč, kajti povedal je naslednje: Ko gre za bistvena vsebinska vprašanja, so ta nad formalnimi. Formalne procedure so bistvo demokracije. Kdor danes govori, da je vsebina važnejša od demokratične forme, ta v bistvu pove samo to, da je bila legalna tudi 50-letna diktatura, ki je v imenu neke vsebine zatirala formalno demokracijo. (Aplavz.)^[55] _blCit.2.6.

Prav v času jedke proračunske razprave jeseni 1993 je mladi slovenski parlament obiskal češki predsednik Vaclav Havel^[os.], državljan Havel. Nekdanji disident, dramatik in briljantni politični esejist je v skladu s svojo politično mislijo o antipolitični politiki,^[56] o filozofsko-humanističnem idejnem svetu politike, ki ga je marljivo in požrtvovalno razvijal vse življenje, v kratkem govoru nagovoril slovenske poslance. Tedaj je nadvse optimistično zrl v prihodnost, a se nato njegove želje niso povsem uresničile, sam je bil večkrat nad razvojem razočaran – razvoj v tranzicijskih državah Srednje Evrope je bil bridek, drugačen od Havlovih^[os.] predstav. Priljubljeni in – tudi v Sloveniji – upravičeno visoko cenjeni Havel^[os.] je simboliziral romantično, žametno podobo tranzicije, ki pa je bila v svojem bistvu na Češkem in tudi v Sloveniji precej brutalna. Na političnem področju se je Havel bal predvsem partitokracije in pred njo svaril tudi slovenski parlament:_ods.2.20.

Ena izmed stvari, ki nas prav gotovo povezuje, je tudi ta, da tako vi kot tudi mi gradimo parlamentarno demokracijo. Zdaj nastaja nov politični spekter, novi politični subjekti, ki iščejo svojo lastno identiteto in svoje mesto. Ti subjekti iščejo zdaj možnosti za sodelovanje tudi glede predstavniških poti. Mi torej zdaj, enostavno povedano, gradimo politični sistem. In ta nov sistem gradimo ob tem, da imajo parlamenti pred seboj to ne lahko nalogo preoblikovati ves pravni sistem skupaj z ekonomskim področjem. Ta dramatična, zanimiva in vzburljiva situacija pa v sebi skriva vrsto nevarnosti, na katere bi morali biti posebej pozorni. Ena izmed takih nevarnosti je, po mojem mnenju ta, da se lahko zgodi, da bi stranke v našem prostoru imele predimenzirano vlogo. Zdi se, kot da bi država začela pripadati političnim strankam. Kot da ne bi bile stranke tiste, ki bi morale služiti državi, ampak naj bi bila država tista, ki naj bi služila strankam. Ta nevarnost je seveda povezana z volilnim sistemom. Menim, da je to ena izmed tistih nevarnosti pri nastajanju novih parlamentarnih demokracij, ki sem jih omenil. Jaz si srčno želim, da bi se tako vaš kot tudi naš parlament obvaroval vseh teh nevarnosti, ki na nas v tej težki fazi prežijo.^[57] _blCit.2.7.

* * *

Štiričlanska koalicija, ki je podpirala vlado, je bila sila raznorodna; pogledi posameznih strank so se pogosto precej razhajali. Težnja po minimalni zakonodajni učinkovitosti parlamenta je zato terjala naporna predhodna koalicijska usklajevanja. Ta so v glavnem potekala pod taktirko premierja Drnovška^[os.] in šele nato je bil predlog konkretnega akta predložen parlamentu, kjer je nanj prežala čuječa opozicija. A ravno tako štiričlanska opozicija je bila podobno medsebojno različna kot koalicija. Demokrati^[or.], ki so sloveli kot ostra in argumentirana opozicija, so pri posameznih vprašanjih neredko podpirali vladajočo koalicijo.^[58] Del njih se je naposled tudi združil z LDS^[or.],^[59] s čimer so se strankarsko-politična razmerja precej izkristalizirala. Struktura političnega prostora je vse jasneje dobivala že prej zaznavno dvopolno obliko – bolj libertarno tranzicijsko levico in konservativnejšo tranzicijsko desnico. Medtem ko so jedro prve tvorile t. i. liberalne stare strukture iz časa pred demokratizacijo, so se druge zbirale okrog novonastalih političnih organizacij bolj konservativne usmeritve._ods.2.21.

Zgodaj spomladi 1994 je postajalo politično ozračje vse bolj naelektreno. Po pričevanju poslanca Iva Hvalice^[os.] je napetost rasla, saj so postajala levo-desna razhajanja vse bolj odmevna. Osrednje figure spora so bile premier Drnovšek^[os.] in predsednik Kučan^[os.] na eni ter minister za obrambo iz vrst SDSS^[or.] Janša^[os.] na drugi strani, polja spopada pa obrambni proračun in zakon o obrambi. Dogajanje je doseglo vrelišče 21. marca 1994, ko je varnostni organ ministrstva za obrambo pri Depali vasi nasilno aretiral domnevnega vohuna, ki pa je bil tajni policijski sodelavec. Mediji so bliskovito reagirali, sodu je izbilo dno … Afera Depala vas je postala osrednji politični dogodek, v parlamentu se je vsak pogovor, bodisi na hodnikih ali v restavraciji, končal pri njej.^[60] Četudi vse okoliščine dogodka sprva niso bile jasne in so jih prepredale vohunsko-politične spletkarske teorije, je premier pragmatično predlagal razrešitev ministra Janše^[os.]. 28. marca ob petih popoldne je tako Herman Rigelnik^[os.] sklical izredno sejo parlamenta, ki naj bi odločila o Drnovškovem^[os.] predlogu._ods.2.22.

Parlamentarna seja je vzbudila izjemno zanimanje javnosti, prenašala jo je televizija, pred državnozborsko zgradbo pa je protestirala množica Janševih privržencev. Tista marčevska noč je zaradi odmevnosti postala eno od javnomnenjskih zrcal prvega mandata.^[61] V začetku je najprej šef vlade Drnovšek^[os.] razložil svoj predlog. V umirjenem tonu je jasno poudaril, da po njegovem Janša^[os.] ni neposredno odgovoren za dogodek, njegova je objektivna odgovornost za celoten obrambni resor, ki je očitno posegal v človekove pravice. V demokratičnih ureditvah, ki jih pozna sodobna civilizacija, ne obstaja noben kontekst oziroma nikakršno ozadje, ki bi opravičevalo poseg v človekove pravice, še posebej ne s strani vojaških ustanov. Opozoril je tudi na širši, politični kontekst zamenjave, o katerem se je ves čas vneto šušljalo, kako bi naj dejansko šlo v zadevi za_ods.2.23.

politično motivirano dejanje, da želim v imenu politične levice, ki jo simbolizira predsednik Kučan^[os.], obračunati s politično desnico, ki jo v zadnjem času simbolizira minister Janša^[os.]. /…/ Po temeljitem razmisleku sem se odločil, da moram razmejiti simbolni pomen tega dejanja in njegove posledice za nadaljnji razvoj naše pravne države od tega, kaj to pomeni v trenutnem kontekstu razmerja političnih sil v Sloveniji. Velikokrat sem že povedal, da sem sedanjo, tako imenovano veliko vladno koalicijo koncipiral in predlagal z namenom, da vzpostavimo neko osnovno politično ravnotežje v Sloveniji. Da bi v tem, za Slovenijo tako pomembnem prehodnem obdobju, nekoliko zmanjšali politično polarizacijo in zagotovili vsaj minimalno sodelovanje tako desnih kot sredinskih in levih političnih sil pri premagovanju najtežjih gospodarskih in političnih vprašanj. ^[62] _blCit.2.8.

Razprava, ki je sledila, je bila precej drugačna od siceršnjih; bila je izjemno nabita s političnimi čustvi in daleč presegala zgolj obravnavo politične odgovornosti nekega ministra. Govorniki so omenjali vprašanja politične preteklosti, spletkarska ozadja, levo-desna politična razmerja in razmišljali o samem bistvu slovenske demokracije. Situacija je bila blizu vrelišča, v poslopju parlamenta so bili tudi pripadniki specialne enote policije.^[63] Le redki govorniki, kakor Miran Potrč^[os.], so skušali situacijo umirjati, v glavnem so vrenje še spodbujali. Poslanka Irena Oman^[os.] je tako Drnovšku^[os.] očitala, da želi zakriti_ods.2.24.

vse udbomafijske posle, vezi itd., ampak vsega tega, kar so povedali moji kolegi, ne bom ponavljala. /…/ Janez Janša^[os.] je narodni junak in če tega ne verjamete, stopite pred parlament in poglejte. Prepričana sem, da gospod Drnovšek^[os.] narodni junak ni.^[64] _blCit.2.9.

Minister Janša^[os.] je odgovarjal stvarno in argumentirano, a se vendarle ni izognil domnevnim širšim tranzicijskim konotacijam dogajanja. Po njegovem bo minimalno ravnotežje v družbi, ki je v tranziciji, porušeno in da bo seveda vse tisto, kar se je do sedaj govorilo o mehkem prehodu, nekih dolgoročnih reformah in tako dalje, odpadlo kot neka zelo prozorna krinka. Zaključil je preroško: Spoštovane gospe in gospodje, je danes in bo jutri. ^[65] _ods.2.25.

Večina poslancev je ob glasovanju sledila premierju Drnovšku^[os.] in Janšo^[os.] razrešila. Zanj – koalicijskega ministra – je glasovala tudi opozicija. Za novega obrambnega ministra je parlament še na isti nočni seji, ki se je že prevesila v nov dan, malo pred drugo uro zjutraj izvolil Jelka Kacina^[os.]._ods.2.26.

* * *

Pregrevanje političnih razmer in vse bolj vidno rahljanje koalicijskih vezi je manj kot pol leta po razrešitvi ministra Janše^[os.] zapletel tedaj popolnoma nepričakovan in še zmerom precej nepojasnjen dogodek. Odločni predsednik parlamenta Herman Rigelnik^[os.] je odstopil. Nekdanji gospodarstvenik, ki je parlament skušal voditi kot odgovoren menedžer (in zato žel spoštovanje tudi pri delu opozicije), je ob odstopu zgolj dejal, kako ni nikdar obljubil, da bo predsedoval ves mandat, poleg tega pa da je parlament ves prioritetni zakonodajni program skoraj v celoti izpolnil. Rigelnikov^[os.] odhod v mladem parlamentu ni minil rutinsko, po besedah poslanca Hvalice^[os.] je povzročil veliko nelagodja in napetosti. Začela se je kuhinja iskanja novega predsednika.^[66] LDS^[or.] je za kandidata predlagala svojega poslanca Jožefa Školča^[os.], kar je razvnelo tako koalicijsko SKD kot opozicijo. Prva je negodovala zaradi znotrajkoalicijskih razmerij, druga zaradi Školčeve^[os.] pikrosti in posledične neprimernosti. Školč^[os.] je bil naposled izvoljen na položaj drugega predsednika državnega zbora, a je njegova nova funkcija botrovala k odstopu šefa SKD^[or.] s položaja zunanjega ministra. SKD^[or.] je kljub temu ostala v krhki koaliciji, parlament je nadaljeval širokopotezno zakonodajno aktivnost.^[67] _ods.2.27.

Poslanci, ki so dotlej zakonsko uredili celotno sodstvo in državno upravo in precej gospodarske problematike, so se sredi mandata intenzivno ukvarjali s področjem lokalne samouprave – z občutljivimi pogoji za ustanovitev občin. SKD^[or.] se je pri tem pridružila opoziciji, ki ni želela pogojev za ustanovitev občin. Zagovarjali so tezo, da naj bodo oblikovane izključno po volji ljudi, četudi bodo majhne, gospodarsko šibke in nezmožne samostojnega življenja.^[68] Levo-desna politična bipolarnost je postopoma postajala vse ostrejša in dosegla simbolični vrhunec maja 1995, ob proslavljanju 50. obletnice konca druge svetovne vojne. Idejno-politična razhajanja s konca tridesetih let, ki so kulminirala za časa vojne, so razsekala politični prostor. Opozicijski SLS^[or.] in SDSS^[or.] ter vladna SKD^[or.] se niso udeležile slavnostne akademije v Cankarjevem domu, izvzemši SLS^[or.] jih ni bilo niti na slavnostni seji parlamenta. Parlamentarni pritisk je še dodatno dvigal predlog poslancev SNS^[or.] Zmaga Jelinčiča^[os.] in Polonce Dobrajc^[os.], po katerem bi uvedli začasni moratorij na vračanje gozdov Cerkvi.^[69] Ideološke razlike so se ne nazadnje pokazale tudi pri sprejemanju svežnja šolske zakonodaje, s katerim je državni zbor posodobil ves osnovno- in srednješolski sistem. Sporen je sicer bil le en detajl – osnovnošolski zakon je predvideval uvedbo obveznega predmeta verstva in etika v zadnja razreda osnovne šole. ZLSD^[or.], demokrati, del LDS^[or.] in SNS^[or.] so mu ostro nasprotovali, zavoljo česar se je v začetku leta 1996 v parlamentu razvila živahna razprava z mestoma poglobljenimi filozofsko-ontološkimi argumenti. Večina poslancev se je ob koncu opredelila za kompromisni predlog – predmet je bil vpeljan kot neobvezen.^[70] _ods.2.28.

Ob temeljni zakonodajni aktivnosti je bil lajtmotiv prvega državnozborskega mandata gospodarska problematika skupaj z javnim dolgom, sanacijo bančnega sistema … Klasične tranzicijske težave, povezane s privatizacijo in prestrukturiranjem, je še dodatno obremenjevala s tem povezana vse nižja gospodarska rast in brezposelnost. Parlament se je težavam vseskozi vneto posvečal in živo razpravljal. Med drugim je z novelo ustavnega zakona leta 1994 ustanovil dve novi državni banki, Novo Ljubljansko banko in Novo Kreditno banko Maribor. Nanju je prenesel skoraj celotno bančno aktivnost in sredstva Ljubljanske banke in Kreditne banke Maribor, katerima so načrtno ostali le dolgovi.^[71] Premišljen državnobančni by-pass manever, ki pa je ostajal v javnomnenjski senci enega od osrednjih torišč gospodarske situacije v državi − mariborskega gospodarstva z industrijskim gigantom Tamom. O neperspektivnem podjetju se je pisalo in govorilo kot o tempirani socialni bombi, kar je bil za koalicijo brez SKD^[or.] zadosten razlog za injiciranje velikih vsot davkoplačevalskega denarja vanj.^[72] _ods.2.29.

Socialno-gospodarska problematika je naposled razdvojila tudi koalicijska partnerja LDS^[or.] in ZLSD^[or.]. Razrešitev sanatorja Tama, gospodarskega ministra Maksa Tajnikarja^[os.] iz vrst ZLSD^[or.], in zlasti sprememba pokojninske zakonodaje sta bili v začetku leta 1996 povod za izstop ZLSD^[or.] iz vlade. Koalicija, ki sta jo potem tvorili le še LDS^[or.] in SKD^[or.] s skupno 39 poslanci, je kljub razpetosti slednje med vlado in opozicijo vzdržala do konca prvega mandata.^[73] _ods.2.30.

* * *

Znotraj orisanega političnega konteksta se je parlament v prvem mandatu vneto loteval tudi izvajanja svoje nadzorne funkcije. Tako je ustanovil šest preiskovalnih komisij, razpravljal in odločal o obtožbi predsednika vlade in sedmih interpelacijah o delu ministrov. Poslanci so poleg tega naslovili na vlado in njene člane skupno 1761 vprašanj in pobud, politično temperaturo pa so dvigovale tudi številne kadrovske zamenjave v vladi, o katerih je seveda odločal parlament.^[74] _ods.2.31.

Politična fragmentacija, značilna za leto 1992, ni bila ob koncu mandata nič manjša. Po eni strani je sicer prišlo do združevanja (nastala je Liberalna demokracija Slovenije^[or.]), po drugi pa sta se v parlamentu oblikovali dve novi poslanski skupini – Slovenska nacionalna desnica (SND)^[or.] in skupina samostojnih poslancev, dva poslanca pa sta opravljala funkcijo kot povsem samostojna^[75] (v dunajskem državnem zboru za časa habsburške monarhije so samostojne poslance imenovali divjaki). Nekaj je bilo tudi prestopov poslancev iz ene v drugo poslansko skupino,^[76] a ti tedaj še niso bili deležni občutnejšega odmeva v javnosti. Zapletov v parlamentu kljub njegovi zavidljivi učinkovitosti ni manjkalo, a kakor je poudaril njegov drugi predsednik Jožef Školč^[os.] ob koncu mandata, veliko zapletov v prvem mandatu Državnega zbora, izvoljenega v skladu z določbami nove ustave Republike Slovenije, izhaja iz dejstva, da smo v času štiriletnega dela hkrati izgrajevali pravila in postopke in prakso demokratičnega odločanja.^[77] _ods.2.32.

---

Opombe:

^[36] Dobesedni zapis 1. seje I. mandata Državnega zbora (dalje DZ) z dne 23. in 24. 12. 1992. Dostopno na: Državni zbor RS. 23. in 24. 12. 1992, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=I&type=sz&uid=16E858D17067909BC1257832004838B4, (11. 6. 2014) [bibl].

^[37] Poročilo za obdobje 23. 12. '92 do 16. 10. '96. Ljubljana 1996, str. 54 [bibl].

^[38] Slovenski almanah '94. Ljubljana 1993, str. 9 [bibl].

^[39] Programi, ki naj prepričajo volivce: Stranke se predstavljajo. V: Delo: Sobotna priloga. 28. 11. 1992 [bibl].

^[40] Marko Pečauer: Prodajalna z veliko izbiro. V: Delo: Sobotna priloga. 28. 11. 1992 [bibl].

^[41] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 251–252 [bibl].

^[42] Gl. npr. Boris Jež: Podobe iz predvolilnega časa. V: Delo: Sobotna priloga. 28. 11. 1992 [bibl].

^[43] Mija Repovž: Optimizem ni šala: Pogovor z dr. Janezom Drnovškom. V: Delo: Sobotna priloga. 28. 11. 1992 [bibl].

^[44] Združena lista^[or.] takrat še ni bila stranka, ampak skupna lista več strank, ki so se v eno stranko združile pol leta kasneje, 29. 5. 1993, ko je nastala Združena lista socialnih demokratov^[or.]. Njen predsednik je postal Janez Kocijančič^[os.].

^[45] Programi, ki naj prepričajo volivce: Stranke se predstavljajo. V: Delo: Sobotna priloga. 28. 11. 1992 [bibl]; Uradni rezultati volitev '92. Dostopno na: Državna volilna komisija. 19. 6. 2012, http://www.dvk.gov.si/volitve/dz1992/92urvs.html, () [bibl].

^[46] Slovenski almanah '94. Ljubljana 1993, str. 9 [bibl].

^[47] Vinko Vasle: Krščanski demokrati načelno za navezo z Združeno listo. V: Delo. 13. 1. 1993 [bibl].

^[48] Mija Repovž: Optimizem ni šala: Pogovor z dr. Janezom Drnovškom. V: Delo: Sobotna priloga. 28. 11. 1992 [bibl].

^[49] Vinko Vasle: Dr. Janez Drnovšek sestavil novo vlado: Igralci in statisti. V: Delo. 21. 1. 1993 [bibl].

^[50] Dobesedni zapis 2. seje I. mandata DZ z dne 12. 1. 1993. Dostopno na: Državni zbor RS. 12. 1. 1993, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=I&type=sz&uid=85776B33FFEBEBD1C1257832004838BC, (11. 6. 2014) [bibl]. Drnovšek^[os.] se je s strankami pogajal do zadnjega hipa, zato ob glasovanju za predsednika vlade še ni imel zagotovljenih vseh koalicijskih glasov. Zanj je tedaj glasovalo 48 poslancev.

^[51] Poročilo za obdobje 23. 12. '92 do 16. 10. '96. Ljubljana 1996, str. 2–3 [bibl]. Za seznam sprejetih zakonov gl. Poročilo za obdobje 23. 12. '92 do 16. 10. '96. Ljubljana 1996, str. 4–14 [bibl].

^[52] Dobesedni zapis 8. seje I. mandata DZ z dne 18. 5. 1993. Dostopno na: Državni zbor RS. 18. 5. 1993, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=I&type=sz&uid=6DD17CAD27DDF985C1257832004838ED, (11. 6. 2014) [bibl].

^[53] Dobesedni zapis 13. seje I. mandata DZ z dne 9. 11. 1993. Dostopno na: Državni zbor RS. 9. 11. 1993, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=I&type=sz&uid=99424B9ADCD17EFBC1257832004838D9, (11. 6. 2014) [bibl].

^[54] Dobesedni zapis 13. seje I. mandata DZ z dne 9. 11. 1993. Dostopno na: Državni zbor RS. 9. 11. 1993, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=I&type=sz&uid=99424B9ADCD17EFBC1257832004838D9, (11. 6. 2014) [bibl].

^[55] Dobesedni zapis 13. seje I. mandata DZ z dne 9. 11. 1993. Dostopno na: Državni zbor RS. 9. 11. 1993, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=I&type=sz&uid=99424B9ADCD17EFBC1257832004838D9, (11. 6. 2014) [bibl].

^[56] Michal Kopeček: Historická paměť a liberální nacionalismus v Česku a střední Evropě po roce 1989. V: Kapitoly z dějin české demokracie po roce 1989. Praha - Litomyšl 2008 [bibl].

^[57] Dobesedni zapis 13. seje I. mandata DZ z dne 9. 11. 1993. Dostopno na: Državni zbor RS. 9. 11. 1993, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=I&type=sz&uid=99424B9ADCD17EFBC1257832004838D9, (11. 6. 2014) [bibl].

^[58] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 255–258 [bibl].

^[59] 12. 3. 1994 so se na blejskem kongresu Liberalno demokratska stranka^[or.], Demokratska stranka^[or.], Zeleni^[or.] in socialisti^[or.] združili v novo stranko Liberalna demokracija Slovenije – LDS^[or.]. Njen prvi predsednik je postal dotedanji vodja Liberalno demokratske stranke^[or.] in premier Janez Drnovšek^[os.].

^[60] Ivo Hvalica: Zadnja replika. Ljubljana 2002, str. 91–94 [bibl].

^[61] Gl. Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 260–264 [bibl].

^[62] Dobesedni zapis 6. izredne seje I. mandata DZ z dne 28. 3. 1994. Dostopno na: Državni zbor RS. 11. 6. 2014, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=I&type=sz&uid=72F8FA6D0F92EC9AC1257832004838BF, (28. 3. 1994) [bibl].

^[63] Po slikoviti interpretaciji Boža Repeta^[os.] je dogajanje na miniaturni slovenski ravni spominjalo na Rusijo avgusta 1991 ali na kakšno latinskoameriško državo. − Božo Repe: Vloga slovenskega parlamenta v procesu izgradnje novega družbenega sistema. V: Prihodnost parlamentarne demokracije: zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev, november 2010. Ljubljana 2010, str. 21 [bibl].

^[64] Dobesedni zapis 6. izredne seje I. mandata DZ z dne 28. 3. 1994. Dostopno na: Državni zbor RS. 11. 6. 2014, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=I&type=sz&uid=72F8FA6D0F92EC9AC1257832004838BF, (28. 3. 1994) [bibl].

^[65] Dobesedni zapis 6. izredne seje I. mandata DZ z dne 28. 3. 1994. Dostopno na: Državni zbor RS. 11. 6. 2014, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=I&type=sz&uid=72F8FA6D0F92EC9AC1257832004838BF, (28. 3. 1994) [bibl].

^[66] Ivo Hvalica: Zadnja replika. Ljubljana 2002, str. 105–106 [bibl].

^[67] Jana Taškar: Razburljivo leto v parlamentu. V: Slovenski almanah '95. Ljubljana 1994, str. 89 [bibl].

^[68] Jana Taškar: Razburljivo leto v parlamentu. V: Slovenski almanah '95. Ljubljana 1994, str. 90 [bibl].

^[69] Slovenski almanah '96. Ljubljana 1995, str. 72–73 [bibl].

^[70] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 279–280 [bibl].

^[71] Jana Taškar: Razburljivo leto v parlamentu. V: Slovenski almanah '95. Ljubljana 1994, str. 91 [bibl].

^[72] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 272–272, 274 [bibl].

^[73] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 272–272, 274 [bibl].

^[74] Državni zbor: 1992-2007. Ljubljana 2007 [bibl].

^[75] Državni zbor: 1992-2007. Ljubljana 2007 [bibl].

^[76] Poročilo za obdobje 23. 12. '92 do 16. 10. '96. Ljubljana 1996 [bibl].

^[77] Poročilo za obdobje 23. 12. '92 do 16. 10. '96. Ljubljana 1996, str. 1 [bibl].