Zgodovina Slovenije - SIstory

Slovenski parlament


Šesto mandatno obdobje – čas razočaranj in naveličanostipog.7.

Od napovedi predsednika republike, da bo razpustil državni zbor, do volitev ni bilo veliko časa, poleg tega so bile blagajne političnih strank prazne. V takih razmerah tako niti ni bilo presenetljivo, da v kampanji ni bilo zaslediti zares inovativnih pristopov, prepričljivih in prodornih rešitev ter razkošnega nagovarjanja volivcev. Volilni boj je potekal precej mirno (a ne brez afer), pri čemer so bile prvič v dvajsetih letih razdvajajoče ideološke teme opazneje odrinjene v ozadje. To sicer nikakor ne pomeni, da jih ni bilo in da niso vplivale na odločitve volivcev, a večina politične razprave se je vendarle vrtela okrog premagovanja gospodarske krize in iskanja izhodnih strategij.[236] ods.7.1.

V ospredju so najprej, še pred razpustitvijo parlamenta, znova bili zlasti voditelji strank, v glavnem uveljavljena politična imena, ki so jim volivci lahko sledili vsaj od časov osamosvojitve, če ne že od prej. Politično ozračje je tako bilo še v začetku oktobra predvidljivo. Toda le malo kasneje se je politični prostor pričel naglo spreminjati, v politično areno so začeli drug za drugim vstopati novi politični obrazi, nove stranke, nove grupacije. Naveličanost dela volivcev nad uveljavljeno ponudbo je dosegla prelomno točko. Manj kot dva meseca pred volitvami sta se pojavili dve novi stranki z izjemno visokima rejtingoma, saj sta se povzpeli na vrhove predvolilnih anket. Prvo je ustanovil kontroverzni in karizmatični ljubljanski župan in nekdanji predsednik uprave trgovskega podjetja Mercator Zoran Janković[os.] (Pozitivna Slovenija – PS[or.]), drugo pa nekdanji minister Janševe[os.] vlade Gregor Virant[os.] (Državljanska lista Gregorja Viranta – DLGV[or.], kasneje, od aprila 2012, le DL[or.]). Poleg teh sta se pojavili vsaj še dve stranki, ki sta sprva obetali prestopiti parlamentarni prag, Stranka za trajnostni razvoj Slovenije (TRS)[or.] pod okriljem nekdanjega ombudsmana Matjaža Hanžka[os.] in stranka neodvisnih županov majhnih občin Gibanje za Slovenijo[or.].[237] Predvsem PS[or.] in DLGV[or.] je uspelo zasenčiti dotlej največji stranki SD[or.] in SDS[or.], volivce pa prebuditi iz otopelosti.[238] Pri tem se je na idejno-politični ravni PS[or.] zajedala v prostor levice, DLGV[or.] pa pozicionirala sredinsko (idejno je bila liberalna, njen gospodarski program pa je vseboval tiste elemente, ki so bili jeseni 2011 v Sloveniji prepoznani kot neoliberalni).[239] Volivce je še najbolj begalo, ali je DLGV[or.] res drugačna stranka od SDS[or.] in ne zgolj trojanski konj, ali ne gre le za spreten politični manever Janeza Janše[os.].ods.7.2.

Predvolilna soočenja so tako v glavnem krojili premier Pahor[os.], vodja opozicije Janša[os.], Virant[os.] in Janković[os.]. Tik pred volitvami sta se kot najverjetnejša kandidata za vodenje vlade uveljavila Janša[os.] in Janković[os.], dve močni politični osebnosti, nad katerima pa je ležala senca dvoma. Janša[os.] je že bil v kazenskem postopku, nad Jankovićem[os.] pa je viselo več sumov kaznivih dejanj.[240] Toda volivcev to očitno ni motilo, v kriznih razmerah so dajali prednost učinkovitosti pred neoporečnostjo.ods.7.3.

Če je kampanja opozorila na večje politične premike v slovenskem prostoru, so jih volilni izidi v nedeljo, 4. decembra 2011, le še potrdili. Zmagovalka volitev je bila Jankovićeva[os.] PS[or.], ki je osvojila 28,51 % glasov in 28 mandatov. Nekoliko presenetljivo se je na drugem mestu znašla favoritinja volitev SDS[or.], ki je prejela 26,19 % glasov in 26 mandatov. Visoko tretje mesto je zasedla Pahorjeva[os.] SD[or.] (10,52 % glasov in 10 poslanskih sedežev), kar so politični analitiki skoraj unisono razglasili za uspeh. Četrta je bila DLGV[or.] z 8,37 % glasov in osmimi mandati, peti je bil nepogrešljivi DeSUS[or.] s 6,97 % glasov in šestimi poslanskimi sedeži, šesta pa SLS[or.], ki je prejela 6,83 % glasov in šest mandatov. Poleg omenjenih se je v parlament vnovič uvrstila NSi[or.]. To ji je sicer uspelo za las (4,88 % glasov in štirje mandati), a je s tem vendarle dokazala, da je mogoče preživeti mandat tudi izven parlamenta. Manjšinska poslanca[or.] se nista zamenjala, mandata sta ostala Robertu Battelliju[os.] in Lászlu Gönczu[os.].[241] ods.7.4.

Parlamentarne vrste so bile temeljito prečiščene, a ne tudi cankarjansko pomlajene. Poslanske klopi so zasedli zvečine novi politični obrazi,[242] med njimi je bilo tudi največ žensk doslej. Izmed tiste stare garde, ki se je leta 1990 prvič prebila v tedanjo skupščino, so ostali le še štirje (Janša[os.], Pahor[os.], Battelli[os.] in Jakič[os.]).[243] Vsaj v personalnem smislu se je tranzicija resnično zaključevala … Velik simbolni in v manjši meri praktično-politični pomen velja tudi pripisati dejstvu, da je iz parlamenta izpadla LDS[or.], stranka, ki je do leta 2004 obvladovala večino političnega prostora.[244] Dolgoletni generalni sekretar Drnovškove[os.] LDS[or.] Gregor Golobič[os.] je pronicljivo pojasnil, kam se je razblinila politična energija stranke: njena državno-korporativistična misel k PS[or.], klasično liberalna k DLGV[or.], tisto libertarno, ki je bilo na koncu zajeto v stranki Zares[or.], pa je izgubljeno.[245] ods.7.5.

* * *

Konstitutivna seja državnega zbora šestega sklica se je začela 21. decembra 2011, vodil jo je najstarejši poslanec Srečko Meh[os.]. Po pozdravnem nagovoru Ljuba Germiča[os.], ki je poslancem in poslankam zaželel veliko strpnosti, modrosti in srečno, je po ustaljenem protokolu spregovoril predsednik republike. Njegove besede so zvenele državotvorno, bile so polne upanja in zaupanja, a hkrati svareče. Predsednik je v dejstvu, da državni zbor preteklega sklica ni dokončal svojega mandata, videl opozorilo, da je treba v prihodnje delati drugače in bolje. Potrebujemo spremembe in prelom z našimi slabimi praksami.[246] Tako je najbrž tudi bilo sporočilo volivcev.ods.7.6.

Seja se je nato v svoji konstitutivno-slavnostni dolgočasnosti nadaljevala. Javnost vsaj v začetku ni pričakovala nikakršnih težav. Poslanci so sprejeli dnevni red, prešli k prvi točki in pred mikrofon je najprej stopil Jože Tanko[os.]. Bil je kratek, a zelo poveden. Dejal je, kako ods.7.7.

/…/ zaradi spopada za prestiž na levici relativni zmagovalec Lista Zorana Jankovića – Pozitivna Slovenija[or.] že dvajset dni ni pripravila ničesar. Ni koalicije za konstitutivno sejo, uradno se ne ve niti tega, kdo je največja opozicijska stranka, da bi predlagala vsaj podpredsednika. /…/ Eni želijo v koalicijo, pa jih nočejo, drugi se branijo, pa jih na vsak način hočejo.[247] blCit.7.1.

Stvari so nenadoma začele dobivati drugo dimenzijo ... Poslanec druge največje stranke je opozoril, da utegne biti nadaljevanje nepredvidljivo, saj političnih zavezništev še ni bilo sklenjenih.ods.7.8.

Prvi zaplet je sledil že čez dve uri. Za predsednika državnega zbora sta kandidirala Borut Pahor[os.] iz SD[or.] in Maša Kociper[os.] iz PS[or.]. Potencialni koalicijski partnerici sta torej ponudili vsaka svojega kandidata oz. kandidatko in posledično ni bil izvoljen nihče. Pahor[os.] je prejel 31 glasov, Kociprova[os.] 28. Precej poslank in poslancev je izražalo začudenje, Gregor Virant[os.] celo ogorčenje nad kaosom. Kandidacijski postopek so še isto popoldne ponovili in Borut Pahor[os.] je odstopil od kandidature. Kandidatka je tako ostala Kociprova[os.], a se ji je popolnoma nepričakovano pridružil še Gregor Virant[os.]. Kociprova[os.] je v drugo prejela 38 glasov (PS[or.] + SD[or.]), Virant[os.] pa prav vse ostale (52 glasov) in postal novi predsednik državnega zbora. Najbolj presenetljivo je bilo dejstvo, da ga ni, kakor vselej dotlej, podprla največja parlamentarna stranka, marveč nepričakovana ad hoc koalicija. Virant[os.] je po izvolitvi dejal, da prevzema funkcijo le začasno, saj da je treba njegovo kandidaturo razumeti ods.7.9.

kot gesto za deblokado Državnega zbora, za konstituiranje Državnega zbora, ki je nujno potrebno, kajti čaka nas veliko dela. /…/ Posebej poudarjam, da je ta moja odločitev za kandidaturo in tudi nastop tega položaja vezano na delo, ki je potrebno do oblikovanja koalicije. Z dnem, ko bo sklenjena koalicijska pogodba, sem pripravljen odstopiti kot predsednik Državnega zbora in prepustiti mesto tistemu, ki mu bo koalicijska pogodba to namenila.[248] blCit.7.2.

Treba je bilo torej počakati na koalicijo …ods.7.10.

Mandat za sestavo vlade je predsednik po običaju podelil relativnemu zmagovalcu volitev Zoranu Jankoviću[os.], ki se je intenzivno pogajal s strankami SD[or.], DeSUS[or.] in DLGV[or.]. S prvima mu je uspelo skleniti trden dogovor, koalicijsko pogodbo pa je parafiral tudi z Virantovo[os.] stranko. Novo presenečenje je sledilo, ko DLGV[or.] pogodbe ni sprejela, saj je poleg vsebine tehtala tudi potek pogajanj in pri PS[or.] pogrešala pravi koncept.[249] Glede na argumente se je javnost seveda začela spraševati, če so se sploh pogajali v dobri veri. Janković[os.] tako ni imel vnaprej zagotovljene podpore, a se je kot kandidat za predsednika vlade kljub temu podal v parlament po glasove. Parlamentarno dogajanje je postajalo bolj in bolj burno, pričakovano so se sprožila ugibanja in špekulacije o tem, da Janković[os.] gotovo ima zagotovljene glasove, da se je uspel dogovoriti s poslanci drugih strank, saj so volitve ne nazadnje tajne.[250] 11. januarja popoldne so se meglene teorije končno razkadile. Predsednik državnega zbora je dejal:ods.7.11.

Razdeljenih je bilo 54 glasovnic, oddanih je bilo 47 glasovnic. Neveljavne so bile 4 glasovnice, veljavnih je bilo 43 glasovnic. Za je glasovalo 42 poslancev, proti je glasoval 1 poslanec. (Za je glasovalo 42.) (Proti 1.) Kandidat Zoran Janković[os.] ni prejel večine glasov vseh poslancev, zato ni bil izvoljen za predsednika Vlade Republike Slovenije.[251] blCit.7.3.

Prvič se je zgodilo, da ni bil izvoljen relativni zmagovalec volitev (in hkrati tisti, ki ga je predlagal predsednik republike), a bolj kot to proučevalca parlamentarne kulture vznemirja dejstvo, da je bilo razdeljenih le 54 glasovnic. Kar 36 poslank in poslancev ni prevzelo lističa. Le čemu? Preprosto zavoljo tega, da ne bi slučajno kdo oddal glasu za kandidata. Vodstva strank so tako zagotovila strankarsko disciplino in nadzor nad svojimi parlamentarci.[252] Ko so jih novinarji še isti večer v stavbi parlamenta spraševali o primernosti takega ravnanja, so se z nasmeški muzali in pojasnjevali, da so volitve tako potekale transparentno. Že mogoče, a s tem so nedvomno zaobšli v ustavi predvideno tajnost glasovanja, ki ima svoj smisel – zagotavlja takšen položaj poslanca, za kakršnega so si prizadevali že v kromeriškem parlamentu; svoboden položaj poslanca, ki ni vezan na nobena navodila in ki ni od nikogar voden.ods.7.12.

Kandidacijski postopek je bil znova odprt, s tem da je v drugo poleg predsednika države lahko kandidata predlagala tudi poslanska skupina ali vsaj 10 poslancev. Položaj je bil še nekaj časa nejasen, a je zlagoma postajalo vse bolj očitno, da bo koalicijo uspelo oblikovati prvaku drugouvrščene SDS[or.]. Janez Janša[os.] se je pričakovano uspel dogovoriti s strankama SLS[or.] in NSi[or.], podporo pa sta mu zagotovili še DeSUS[or.] in DLGV[or.]. Predsednik republike ga zaradi svojih zadržkov sicer ni predlagal, a je to storila skupina 50 poslancev potencialne koalicije. 28. januarja 2012 je prejel 51 glasov, proti jih je glasovalo 39.[253] Tako je znova postal premier, 10. februarja 2012 pa je bila izvoljena še njegova vlada.[254] Naposled se je oblikovala heterogena in številčna koalicija, ki združuje kar pet od sedmih parlamentarnih strank.ods.7.13.

* * *

DLGV[or.] je (p)ostala koalicijska stranka, znotraj katere je mesto predsednika parlamenta pripadlo prav njej. Gregor Virant[os.] je tako ostal na visoki funkciji, imena podpredsednikov pa so se nekoliko spremenila. Najprej, na konstitutivni seji, sta bila za podpredsednico in podpredsednika izvoljena Ljudmila Novak[os.] in Jakob Presečnik[os.] (kandidatka za tretjo podpredsednico Majda Potrata[os.] ni bila izvoljena),[255] po odhodu Novakove[os.] v vlado in formiranju koalicije pa sta prazni podpredsedniški mesti zasedli Renata Brunskole[os.] iz največje opozicijske stranke PS[or.] in Romana Tomc[os.] iz SDS[or.].ods.7.14.

Parlament je zagnano začel z delom in se najprej seveda lotil spopadanja s krizo in fiskalne konsolidacije države. Novi obrazi so tako hitro občutili vse razsežnosti poslanskega dela. V prvi polovici leta 2012 so zaradi obče situacije v državi bili celo bolj javno izpostavljeni kot njihovi kolegi iz prejšnjih mandatov. V času zategovanja pasu in krčenja proračunskih sredstev na vseh področjih to tudi ni presenetljivo. Na koncu je seveda parlament tisti, ki sprejme nepriljubljene vladne ukrepe; zanje dajo svoj glas po mnenju javnosti privilegirani in preplačani poslanci. ods.7.15.

Zdi se razumljivo, da si v takih razmerah ljudje želijo krepostnih in skromnih članov parlamenta, takih, ki bodo čutili z njimi, s šibkimi in poštenimi državljani. Morebitnih odklonov od ideala poslanca že v preteklosti niso najbolje tolerirali, v letu 2012 pa so bili nanje še posebej občutljivi. Že v prvih mesecih šestega mandata so tako odmevali primeri kar štirih poslancev, ki so zaradi preteklih ravnanj krnili ugled parlamenta. Eden ni mogel dokazati, da je končal ustrezno srednjo šolo, drugi se je že prej znašel v postopku zaradi goljufanja na izpitu (in bil nato spoznan za krivega, zavoljo česar je odstopil), tretji je bil spoznan kot bivši sodelavec Službe državne varnosti, podjetje četrtega je zabredlo v težave in številnim ljudem dolgovalo denar oz. storitev. V naslednjem letu so se jim pridružili še trije: eden je prepisal magistrsko nalogo, ena poslanka je bila pravnomočno obsojena (in je odstopila), druga je zavajala o svoji izobrazbi (in je prav tako odstopila). ods.7.16.

* * *

Nezadovoljstvo ljudi vsled gospodarske krize se je pomladi 2012 bolj in bolj poglabljalo in vse konkretneje usmerjalo proti političnim elitam. Splošno negodovanje in nezaupanje zaradi – po prepričanju ljudi – neustreznega odzivanja države je sčasoma preraslo v (prvi) neposreden protest. Osemnajstega aprila 2012 je tako potekala velika in odmevna stavka več kot 100.000 javnih uslužbencev, nezadovoljnih s krčenjem socialne države in ogrožanjem kakovosti javnih storitev (zlasti šolstva). Osrednja tarča stavkajočih je sicer bila vlada, a so svoje jezo demonstrirali tudi pred Državnim zborom.[256] Poslopje parlamenta je v naslednjih mesecih postalo osrednje (in simbolno?) prizorišče, pred katerim so se kopičila in manifestirala drugačna stališča in mnenja – takšna, ki so si želela povsem drugačne politike. Pridevnik političen in sploh politika kot poklic, kot ukvarjanje z državo in blaginjo, sta postala slabšalna izraza. Ustvarjal se je vtis, da tisti, ki sprejemajo za večino zavezujoče odločitve, to nujno počnejo slabo in neodgovorno.ods.7.17.

Maja so študentje in profesorji Akademije za gledališče, radio, film in televizijo pred parlamentom dva dni brali kultno politično delo Ivana Cankarja[os.] Hlapci, s čimer so opozarjali na krčenje sredstev na področju visokega šolstva, ravno tako so protestirali aktivisti gibanja 15o. Toda parlament je protestom navkljub isti mesec na 13. izredni seji sprejel tri ključne dokumente, ki so začrtali t. i. fiskalno konsolidacijo in zaokrožili vladna varčevalna prizadevanja. To so bili Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2011 in 2012, Rebalans proračuna Republike Slovenije za leto 2012 in kasneje vse bolj zloglasni Zakon za uravnoteženje javnih financ.[257] Slednji je postal v javnosti širše znan po svojem akronimu ZUJF, iz katerega so v naslednjih mesecih nastali številni novi (bolj ali manj šaljivi) izrazi, kakor odzujfati (predčasno upokojiti javnega uslužbenca).ods.7.18.

Razprava v parlamentu je trajala dva dni (prvi dan se je končala ob desetih zvečer, drugi dan začela ob devetih zjutraj), bila je živa in zavzeta, po dolgem času je bilo v dvorani spet slišati replike. Poslanci so premetavali številke in se na vse načine spopadali s krizo, a ob tem ostajali brezkompromisno na dveh bregovih – koalicijskem in opozicijskem. Koalicija je poudarjala neizbežnost in nujnost ravno takega odgovora na krizo, opozicija je načinu ostro nasprotovala. Finančna izvedenka najmočnejše opozicijske stranke Alenka Bratušek[os.] je tako opozarjala na neodgovorno hitenje in občo nedodelanost varčevalnih ukrepov:ods.7.19.

V Pozitivni Sloveniji[or.] protestiramo proti takšnemu načinu dela v Državnem zboru, kot smo ga deležni v tem tednu. Pa nikakor ni problem v količini, ampak v načinu dela. Gospod predsednik Državnega zbora, ki vas na žalost ni z nami, pravnik ste, doktor pravnih znanosti, v tem tednu pa ste dopustili pravno popolnoma nedopustne stvari, pa sem to povedala še zelo milo. Sprejemati zakon, ki je bil deležen takšnega mnenja Zakonodajno-pravne službe, kot je bilo to v primeru zakona o uravnoteženju javnih financ, je sramota za Državni zbor. Ampak, spoštovane kolegice in kolegi, za vas je vse to dopustno in prav. Še kakšen mesec nazaj ste z velikimi besedami zavračali zakone, kjer bi bilo treba amandmirati polovico členov. To naj bi bilo nedopustno, ker takšna količina amandmajev pomeni, da je zakon nedodelan, ste nas poučevali. Zdaj, ko ste vlado prevzeli vi, je to nekaj povsem normalnega. Še več, parlamentarna praksa vam daje takšne pravice, pravite, čeprav veste, da to ni res. Vaš mega zakon je potreboval amandma tako rekoč k vsakemu členu, pa to ni nič nedopustnega več za vas. Na žalost je vaš način takšen, ko vodim državo jaz, je odpustno vse, ko jo vodi kdo drug, pa je treba rušiti vse, kar nam pride na pot, ne glede na škodo, ki jo utrpi država, da v vsej zgodovini naše države takšnega zakona in takšnega rebalansa poslanci še niso imeli pred seboj. [258] blCit.7.4.

Opozicija je bolj in bolj dobivala vtis, da je odveč, vtis, ki ga je kratko a povedno povzela poslanka Majda Potrata[os.]: ods.7.20.

Ko bomo spoznali, da lahko v državi živimo različno misleči ljudje, vsak s svojimi prepričanji, enako dobro in da drug drugemu ne bomo oporekali različnosti v pogledih, bo pa storjen tisti korak, ki nam bo omogočil tudi hitrejši razvoj.[259] blCit.7.5.

Jeseni je Državni zbor sprejel še Zakon o Slovenskem državnem holdingu in Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank, ki sta ravno tako sodila v okvir t. i. protikriznih ukrepov in podobno kot predhodni zakonodajni paket sprožala številna vprašanja in kontroverze. Razprava je znova bila žgoča, oglasili so se številni nasprotniki predlaganih rešitev (med drugim sta zakona dobila odložilni veto Državnega sveta, zato so morali poslanci o njiju znova odločati). Ko sta bila zakona kljub odporu sprejeta, se je opozicija odločila biti politično bitko naprej. Uporabila je znano orožje iz prejšnjega mandata - zahtevo za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma. Zgodil se je deja vu iz prejšnjih let – zahteva je bila vložena; predsednik Državnega zbora jo je preveril; odredil je rok za zbiranje podpisov; nasprotniki referenduma so o ustavnosti pobude povprašali Ustavno sodišče … Predvidljiv scenarij, ki pa je tedaj imel nenavaden zaplet in nepredvidljiv izid, docela drugačen kot prejšnji mandat. Najprej se je zgodil zaskrbljujoč zaplet, ki je bil videti kot tehnični detajl, administrativna nedoslednost, a z mogočimi hujšimi političnimi posledicami. Nejasno je bilo, kdo se je podpisal pod referendumsko zahtevo. Del poslanskih podpisov je bil skeniran in je bil zato izražen dvom v njihovo pristnost, del podpisov, ki jih je za razpis referenduma prispeval Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije, pa je čudežno izginil med preverjanjem pristnosti. Reševanja zapleta so se v parlamentu lotili z interno preiskavo, a je ta ostala v senci odločitve Ustavnega sodišča. Drugače kot v prejšnjem mandatu so ustavni sodniki konec leta 2012 odločili, da bi bila izvedba referendumov protiustavna.[260] ods.7.21.

Politična konfrontacija v parlamentu je bila skozi ves mandat očitna, ozračje napeto, toda še veliko ostrejša je bila vsesplošna klima med ljudmi, ki se je prvič pokazala z javnimi demonstracijami spomladi. Nezadovoljstvo, razočaranje in užaljenost so se kopičili in jeseni dosegli točko preloma. Sprožil se je val ljudskih vstaj v celotni državi. Dogajanje se je začelo v socialno občutljivem okolju – v Mariboru, kjer je župan in nekdanji poslanec Franc Kangler[os.] v sodelovanju z zasebnim podjetjem postavil stacionarne radarje in v svoji preproščini zatrjeval, da le skrbi za varnost ljudi, globe ga naj ne bi zanimale. Ljudje so se pod geslom Gotof je odločno uprli in naposled župana prisilili k odstopu. Iskra mariborskega ognja je nato zanetila vstaje tudi po drugih mestih, med drugim v Ljubljani, kjer so se protestniki (simbolno?) večkrat množično zbrali (tudi) pred parlamentom.[261] Pisana množica protestnikov je prst usmerila v vse tri veje oblasti. Zaradi nasilja, ki so ga sprožile ekstremistične skupine, je policija 30. novembra uporabila vodni top, kar je (znova simbolično) ljudi utrjevalo v veri o zmotnosti parlamentarne demokracije in (prikriti) totalitarni naravi oblastnikov. Pojavljala so se gesla o zmotnosti političnega sistema, vrstili pozivi k uvajanju neposredne demokracije ... Politika je spet zelo očitno postala podobna najstarejši obrti, kar je eden od protestnikov brutalno neposredno izrazil v sicer vulgarnem, a politično izjemno sporočilnem transparentu: Fukat al pa dnar nazaj! ods.7.22.

* * *

Ob novem letu 2013 se je zdelo, da ni na preizkušnji le koalicija, marveč vsa politična elita. Vsi so bili nezadovoljni z vsemi, pri čemer je bila vsekakor najbolj na udaru vlada s svojo parlamentarno večino. Koalicija je bila tista, ki je sprejemala varčevalne ukrepe, ki je krčila sredstva za javne storitve, vodila pa jo je stranka volilnega poraženca Janeza Janše, ki je povrhu vsega bil udeležen v kazenskem postopku. Nervoza je naraščala, kmalu je bilo pričakovati političen obrat … ods.7.23.

Če je parlament res teater, kakor so pisali številni kronisti od 19. stoletja dalje, potem je bila januarja 2013 v Državnem zboru zares podana izvrstna dramaturška zasnova politične drame – nekatere je spominjala na tragedijo, nekatere na satiro, le malokoga še na lahkotno komedijo, večini se je že zdela groteska … Kolesje je tisto milo zimo pognal zunanji igralec, eden redkih, ki mu je javnost še zaupala. To je bila Komisija za preprečevanje korupcije, ki je objavila poročilo o svojem nadzoru nad premoženjskim stanjem funkcionarjev. Kakor je slikovito dejal njen predsednik Goran Klemenčič[os.]: When numbers talk, bullshit walks ali v prevodu: ko začnejo govoriti dejstva, ne bi smelo biti več prostora za politično demagogijo, celo v Sloveniji ne. Komisija je ugotovila, da ljubljanski župan in vodja PS[or.] Zoran Janković[os.] in predsednik vlade Janez Janša[os.] ne moreta in ne znata pojasniti, kako se jima je v zadnjih letih izrazito povečalo premoženje. Oba sta v en glas zavpila: Nisem kriv, a verjeli so jima le najzvestejši privrženci.[262] ods.7.24.

Gregor Virant[os.] je prvi med koalicijskimi prvaki jasno podal zahtevo po njunem odstopu, koaliciji je začela biti zadnja ura. Premier je sam pričakoval konstruktivno nezaupnico, po parlamentarnih hodnikih se je začelo šušljati o kandidatih za mandatarja. Omenjalo se je svetovalca Petra Kraljiča[os.] (o tem naj ne bi vedel nič), nagovarjalo pravnika Mira Cerarja[os.] (bil je pomenljivo tiho).[263] Zavesa parlamentarnega teatra se je na stežaj odprla, le igralci so bolj medlo tavali po odru. Prave igre sprva ni bilo.ods.7.25.

Prvo potezo je znova naredila DL[or.], ki je izstopila iz koalicije, sledili sta ji še DeSUS[or.] in SLS[or.]. Poleg obeh ministrov iz vrst DL[or.] je odstopil tudi Gregor Virant[os.] kot predsednik Državnega zbora, s čimer je dal jasno vedeti, da je funkcija predsednika parlamenta ravno tako del koalicijske pogodbe. Virant[os.] se je ob tem sicer zavedal, da predsednik parlamenta ni podaljšana roka koalicije v parlamentu (kakor so si po njegovih besedah predstavljali v stranki SDS[or.]), k temu, naj ne odstopi, naj bi ga celo nagovarjal novi predsednik države Borut Pahor[os.], a iz solidarnosti in doslednosti je vztrajal pri svoji odločitvi.[264] ods.7.26.

Po razpadu koalicije se je znova začel prosti tek. Janša[os.] ni naredil nobene poteze, opozicija pa tudi ne. Vlada brez parlamentarne večine je vztrajala naprej, ljudske vstaje so se znova razmahnile. Na kulturi praznik 8. februarja se je v Ljubljani proti parlamentu odpravilo vsaj 20.000 ljudi.[265] Osrednji problem sestavljalcev prihodnje koalicije je bil na videz preprost: največji stranki z obeh polov, PS[or.] in SDS[or.], sta vodila politika, obremenjena s poročilom KPK. Le njun odhod bi sprostil nove možnosti. Medtem ko je SDS[or.] ostajala neomajno ob Janši[os.], pa je PS[or.] sčasoma ugotovila, da bi bilo modro izkoristiti politično priložnost. Njeni člani so – po besedah podpredsednika stranke Roberta Goloba[os.] – le žrtvovali kraljico. Zoran Janković[os.] je napisal odstopno izjavo, v kateri je zamrznil svojo funkcijo predsednika PS[or.]. Datiral je ni, dejal je, da bo to storil, ko bo izvoljena vlada pod vodstvom PS[or.]. Četudi je bil njegov manever videti neresno, četudi je vsa scenografija PS[or.] spominjala na politični diletantizem iz začetka devetdesetih let, je bilo to za bodoče koalicijske partnerje dovolj. Politična igra je stekla, začela so se pogajanja o novi koaliciji. Spet so zaokrožila nova imena, PS[or.] je nagovarjala svojega podpredsednika Goloba[os.], naposled pa se je – po Jankovićevih[os.] besedah – javila Alenka[os.].[266] Nekdanja direktorica za proračun Alenka Bratušek[os.], odločen in resen glas stranke v parlamentu, se je odločila potegovati za mesto mandatarke.ods.7.27.

Sestavljanje nove koalicije je bilo naporno politično delo. To je bil mozaik, znotraj katerega je vsak sestanek, vsaka odločitev, vsaka poteza kamenček, ki na koncu nariše sliko nove oblasti. A ta zgodba se nikoli ne začne z imenovanjem mandatarja, ampak tedne prej, je pronicljivo zapisal parlamentarni novinar Samo Trtnik[os.], ki je podrobno orisal dogajanje ob oblikovanju nove vlade.[267] Politična drama se je formalno začela (in neformalno končala, saj je bilo vse že v glavnem dogovorjeno) 22. februarja 2013, ko so poslanci PS[or.] vložili konstruktivno nezaupnico vladi Janeza Janše[os.]. V post-osamosvojitveni parlamentarni zgodovini je tako bil znova institut konstruktivne nezaupnice tisto ustavno orodje, ki ga je parlament uporabil za menjavo vlade sredi mandata. Obrisi nove koalicije so se začeli kazati pet dni kasneje, 27. februarja, na 28. izredni seji. Poslanci so se zbrali ob desetih zjutraj, razšli ob desetih zvečer, vmes pa obdelali edini dve točki dnevnega reda. Najprej so si izvolili novega predsednika, nato so izvolili novo predsednico vlade. Kandidat za predsednika je bil Janko Veber[os.] iz vrst SD[or.].ods.7.28.

Razprava o novem predsedniku je bila uvertura v širšo politično razpravo o značaju in delovanju bodoče koalicije. Bila je kratka, skoraj formalna in zelo nepolemična. Nastajajoča koalicija je kandidata izražala podporo, prihodnja opozicija je svarila pred spremembami. Jože Tanko[os.] iz vrst (še zmerom) vladne SDS[or.] je tako dejal, da nasprotujejo ods.7.29.

takšnemu nejasnemu postopku z nepredvidljivimi posledicami. Ko bomo na koncu tega postopka morda res dobili predsednika Državnega zbora, s čimer se bo formalno zapomnila vrzel, ki je nastala po odstopu prejšnjega predsednika gospoda Viranta[os.], ne bomo prav nič bližje kakršnimkoli vsebinskim pogojem za izhod iz te nezavidljive situacije, ki je nastala zaradi načrtovanega napada iz zasede na predsednika Vlade Janeza Janšo[os.] … Za volitve predsednika Državnega zbora bi morala obstajati koalicija vsaj z okvirnim programom, ki ga namerava realizirati, da se država potegne iz gospodarsko-finančne in tudi politične krize. Programa nastajajoče koalicije ni niti v obrisih, saj vidimo, da na nobenem ključnem področju nimata niti dve potencialni koalicijski stranki vsaj približno enakega mnenja oziroma stališča.[268] blCit.7.6.

Mihael Prevc[os.] iz SLS[or.] se je ozrl nazaj k začetkom mandata in zaskrbljeno izpostavil okoliščine, v katerih sta se znašla tako parlament kot država v začetku leta 2013:ods.7.30.

Državni zbor je nedvomno prvi temelj in zadnji branik demokracije v Republiki Sloveniji. Je tisti kraj oziroma pojem, ki bi moral biti postavljen na vrh vrednostne lestvice političnih vrednot demokratične družbe, med katere spada tudi naša. Žal zaradi takšnih in drugačnih razlogov, ki smo jim bili priča tudi v preteklem letu in jih na tem mestu ne bi izpostavljal, še zdaleč ni tako. To jasno izražajo tudi ljudje na ulici, v javnomnenjskih anketah in še kje … Pred dobrim letom smo bržkone vsi poslanci tega sklica Državnega zbora, predvsem tisti, ki so bili izvoljeni prvič, optimistično zakorakali v nov mandat, za katerega si najbrž nihče ni mislil, da bo tako zelo turbolenten. A žal je bil že začetek mandata precej klavrn. Spomnimo se konstitutivne seje Državnega zbora, na kateri sta takrat še potencialni koalicijski partnerici z največjim številom poslancev predlagali vsaka svojega kandidata oziroma kandidatko za predsednika Državnega zbora, od katerih noben ni prejel zadostne večine, s čimer se je onemogočilo konstituiranje Državnega zbora …Današnje volitve predsednika potekajo v popolnoma drugačnih okoliščinah kot tiste pred dobrim letom dni. Žal optimizma ni več, obeti za prihodnost so dokaj nepredvidljivi. Zato je še toliko bolj pomembno, kakšna oseba zaseda položaj predsednika parlamenta. Naj najprej poudarim, da smo v Poslanski skupini Slovenske ljudske stranke veseli, da ste se tokrat sposobni dogovoriti o enem kandidatu za predsednika. Državni zbor vsekakor čim prej potrebuje predsednika s polnimi pooblastili.[269] blCit.7.7.

Za Janka Vebra[os.] je glasovalo 52 poslancev, 34 jih je bilo (iz različnih razlogov) proti. Glasovanje je bilo tajno, a po preprostem izračunu in v parlamentu izrečenih napovedih lahko sklepamo, da so ga podprle poslanske skupine bodoče koalicije: PS[or.], SD[or.], DL[or.], DeSUS[or.] in manjšinska poslanca[or.].ods.7.31.

Drugi (daljši) del predzadnjega februarskega dneva je potekal v bolj ostrem ozračju, kjer vsakovrstnih očitkov ni manjkalo. Toda kljub močnejši retoriki na vseh straneh lahko ugotovimo, da je bil parlament v svojih dvajsetih letih že velikokrat prizorišče veliko bolj razburljivih, neposrednih, iskrivih in nenazadnje zanimivih debat. Razprava je postajala brezbarvna legitimacija odločitev, utemeljena v napakah in zmotah drugega. Iztočnico je dal poslanec PS[or.] Jani Möderndorfer[os.], ki je obrazložil predlog, da naj parlament za novo premierko izvoli Alenko Bratušek[os.]: ods.7.32.

Kmalu po oblikovanju nove vlade se je začel kazati karakter nove oblasti. Samovoljno in brez resnega dialoga, tudi z izigravanjem zainteresirane in tudi celotne javnosti, se je vodila politika vodstva, ki celo koalicijskim partnerjem ni dovolila sodelovati pri nekaterih pomembnih odločitvah. Spremembe zakonodaje so se praviloma dogajale kot nujni in hitri postopki brez predhodnih ocen učinkov, brez posvetovanj s tako civilno kot politično in strokovno javnostjo. Posledica takega destruktivnega ravnanja Vlade ni samo kopica nenamernih in namernih krivic, posledica takih ravnanj je tudi ulica, nezadovoljstvo ljudi, ki vlade in parlamenta ne čuti več kot del družbenega ustroja. Gospodarska kriza, rekordna stopnja brezposelnih, mladih strokovnjakov brez perspektive, ignorantski odnos vladajoče SDS[or.], ki je nezadovoljstvo ljudi označevala z nesposobnostjo, jih zmerjala z zombiji in levimi fašisti, na drugi strani pa je dovolj zgovoren dokaz, da je sprememba nujno potrebna. Stranka, ki svoj narod zmerja, žali ali zaničuje, ne more in ne sme vladati. Zanemarjanja in podcenjevanja opozicije verjetno niti ni treba omenjati …Leto 2012 se je bliskovito zavrtelo, v njem pa se je nabralo zgrešenih politik za cel mandat.[270] blCit.7.8.

Zato naj bi bile po mnenju predlagateljev nujne spremembe pri vodenju vlade in posledična umiritev napete situacije. Nadaljevanja demonstracij si nihče ni želel. Tudi kandidatka za predsednico vlade je v svojem govoru poudarila spremembe načina kot tiste ključne točke, v katerih se bo njena vlada razlikovala od predhodnikove. Po njenem je bil 27. februar ods.7.33.

dan preloma s politiko delitev, zaničevanja, žalitev in strahu. Je dan upanja, povezovanja in spoštljivosti. Ponavadi do situacije, v kakršni smo danes, do izbire novega mandatarja, pripeljejo volitve, sledi pa obet razvoja. Danes je obratno. Ker Vlada zadnje leto ni ponudila obeta razvoja, državljani zahtevajo volitve.blCit.7.9.

Obljubila je, da bo v prvi fazi njen cilj pripeljati Slovenijo varno do volitev. Seveda kot ženska ni pozabila omeniti, ods.7.34.

da ima v 20-letni zgodovini slovenskih državnozborskih volitev ta sklic največje število poslank doslej. Želim si, da nas žensk ne bi presojali po dolžini naših kril, ampak po daljnosežnosti naših rešitev in po tem, za kar si že nekaj desetletij prizadevajo mnogi – da damo vsakdanji politiki krila prihodnosti.blCit.7.10.

Premier Janša[os.] in poslanci SDS[or.] so svoje očitke usmerjali proti protikorupcijski komisiji in prikriti razlog za rušenje vlade videli v nasprotovanju t. i. slabi banki in državnemu holdingu. Janša[os.] je politično krizo celo slabšalno poimenoval virantovanje, v svojih nastopih omenjal teme iz druge svetovne vojne (množično grobišče Hudo jamo) in Bratuškovi[os.] (ne povsem neupravičeno) očital, da je del svojega magisterija prepisala iz dokumentov Javnega gospodarskega zavoda Brdo. Glede na to, da bodoča koalicija v razpravi dejansko ni predstavila prepričljivega novega koncepta, je cinično ugotovil, kako ods.7.35.

ni nobenega dvoma več, da bo predsedniku Pozitivne Slovenije[or.], gospodu Zoranu Jankoviću[os.], Gregorju Golobiču[os.] in Milanu Kučanu[os.], ki je ob pomoči Karla Erjavca[os.] in Gregorja Viranta[os.] sestavljal prihodnjo vlado, da bo uspelo gospodom v to vlado uvrstiti tudi strokovnjake, ki bodo uspešno preprečevali ugotavljanje odgovornosti za rop stoletja iz slovenskih bank.blCit.7.11.

Zlasti bivši predsednik Milan Kučan[os.] je že nekaj časa nosil obrekljivi vzdevek stric iz ozadja, saj naj bi po prepričanju številnih (predvsem volilcev SDS[or.]) še vedno vlekel politične niti v državi, vsi predsedniki vlad z levega dela slovenskega političnega spektra pa naj bi bili njegove marionete.ods.7.36.

Zvečer je za Bratuškovo[os.] glasovalo 55 poslancev, proti ji je bilo 33. Postala je prva predsednica slovenske vlade.[271] Pogajanja o vseh podrobnostih koalicijske pogodbe so nato trajala še dva tedna in 13. marca ob enajstih zvečer (kakor da je koalicija s pozno uro sugerirala na naporno delo v zadnjem trenutku) je bil dokument v preddverju velike dvorane Državnega zbora podpisan. Bratuškova[os.] je naslednji dan vložila listo kandidatov za ministre in ministrice, ti so se v naslednjem tednu odpravili na hearinge [272] in 20. marca 2013 je parlament z 52 glasovi za in 35 proti imenoval enajsto slovensko vlado.[273] Naslednji mesec je zaradi novih razmerij z mesta podpredsednika parlamenta odstopil Jakob Presečnik[os.], nova podpredsednica je postala Polonca Komar[os.] (DL[or.]).[274] ods.7.37.

* * *

Po izvolitvi nove vlade se je kljub številnim kabinetnim krčem in neposrečenim kadrovskim izbiram politično neurje začelo umirjati. Teme, ki so prej dvigovale politično temperaturo, so bile naenkrat v parlamentu (skoraj) soglasno sprejete. Že aprila so poslanci v prisotnosti hrvaškega premierja Milanovića[os.] in zunanje ministrice Vesne Pusić[os.] ratificirali hrvaško pristopno pogodbo k EU, maja so (z nekaj več nejevolje) dvignili stopnji DDV in ravno tako maja sprejeli dve daljnosežni in sistemski odločitvi.[275] Posegli so v ustavo in jo v dveh vprašanjih spremenili. Vanjo so vpisali t. i. zlato fiskalno pravilo, ki omejuje državno proračunsko politiko, in temeljito prekrojili referendumsko ureditev. Med drugim so uvedli referendumski kvorum, ki precej otežuje uspešnost predlagateljev.[276] S tem so referendumi odvzeli politično privlačnost in mu namenili redko in ekskluzivno vlogo v slovenski politiki.ods.7.38.

Jesen je bil znova bolj vroča, opozicijo in del javnosti je zlasti vznejevoljil nov zamišljeni davek na nepremičnine. Premierka je novembra na sprejetje sprememb proračuna za leto 2014 (te so že vsebovale učinke davka na nepremičnine, ki naj bi začel veljati 1. 1. 2014) celo vezala zaupnico, a je glasovanje brez težav prestala. ods.7.39.

V začetku leta 2014, po letu dni na oblasti, se je koalicija počutila še zmerom trdno in suvereno, zato so njeni prvaki na kraju podpisa koalicijske pogodbe - v preddverju velike dvorane Državnega zbora, podpisali nov koalicijski dogovor o sodelovanju v vladi za obdobje 2014–2015.[277] Zamislili so si končati mandat. Tudi premierka se je sočasno odločila utrditi svoj položaj znotraj stranke PS[or.] in napovedala naskok na mesto predsednice. Postavitev na politični šahovnici je bila videti ugodno, večjih pretresov ni bilo pričakovati. Zdi se, da je vsem ustrezal scenarij čim kasnejših državnozborskih volitev. V letu 2014 so namreč že bile na sporedu evropske in lokalne volitve, kjer bi stranke izmerile svojo podporo in se nato po potrebi reorganizirale, bolje profilirale … ods.7.40.

Toda pomladi 2014 je vnovič v vsej brutalnosti bruhnilo na površje načelo, ki mu lahko v moderni politiki (ne le) na tem prostoru sledimo že skoraj 200 let: politika je vendar umetnost možnega, predvidljivost nepredvidljivega, akrobacija najbolj nenavadnih obratov, v kakršnih je nekoč briljiral prvak predvojne SLS[or.] Anton Korošec[os.]. Ob Bratuškovi[os.] se je za mesto predsednika odločil potegovati tudi nikoli zares odpisani ljubljanski župan in ustanovitelj stranke PS[or.] Zoran Janković[os.]. Za mnoge presenetljivo, za mnoge samomorilsko, za ene neodgovorno, za druge edino pravilno in dobro. Stranka naj bi vendarle bila njegova, on je bil garant njenega volilnega uspeha. Njegova morebitna izvolitev bi pomenila pretres, premierka je brž napovedala, da bo v tem primeru odstopila. ods.7.41.

Kongres PS[or.] je bil sklican za 25. april na Brdu, nanj so lahko prišli vsi člani stranke (dejansko jih je prišlo osemsto). Po uvodnih nagovorih so se pred javnostjo zaprli in po poldrugi uri prepričevanj in tehtanj s 55 % podporo za predsednika (znova) izvolili Zorana Jankovića[os.]. Izbruhnila je politična kriza, ki ni ponujala prav veliko izhodov … Poslanci in člani PS[or.] so se razdelili na Zoranovo in Alenkino krilo, premierka pa je v skladu z dano besedo naslednji teden odstopila z mesta predsednice vlade. S tem je samodejno prenehal mandat celotnemu kabinetu. Nastopil je čas krokarjev in pogrebcev,[278] na obzorju so se spet pojavile predčasne volitve… ods.7.42.

Parlament se je z odstopom Alenke Bratušek[os.] seznanil 8. maja. Predsednica je bila v nagovoru kratka, poudarila je uspehe vlade na fiskalnem področju, se pohvalila, da se je država za las izognila zloglasni evropski trojki, in prostodušno priznala:ods.7.43.

Zakaj sem torej odstopila? Ker želim s tem prispevati k čim hitrejši rešitvi položaja, v katerem sta se moja vlada in koalicija znašli potem, ko v dosedanji stranki nisem dobila zadostne podpore. S takšno popotnico ne morem ne odgovorno voditi vlade, ne preverjati zaupnice tu, pred vami. Po rezultatu kongresa Pozitivne Slovenije[or.], posvetu s koalicijskimi partnerji in pogovoru s predsednikom republike sem se odločila za odstop z mesta predsednice Vlade. A nisem želela s preuranjenimi ali nepremišljenimi potezami izzvati kakršnekoli dodatne krize … Ko sem po pogovoru in dogovoru z dosedanjimi koalicijskimi partnerji uvidela jasno pripravljenost, da gremo na predčasne volitve dovolj zgodaj, še pred poletjem, če se da, oziroma zelo zgodaj poleti, in ko mi je v tej iskreni nameri dal jasno podporo tudi predsednik republike, od čigar angažmaja je v teh dneh veliko odvisno, sem lahko odstopila. Nikakor ne morem reči, da mirne vesti, prej nemirne, a čiste vesti.[279] blCit.7.12.

Z odhodom na predčasne volitve so soglašali vsi politični akterji, kandidata za mandatarja ni v naslednjih tednih nihče predlagal. Nepovezani poslanec Vogrin[os.] je sicer poskusil plasirati svojega kandidata, a ne le, da ni dobil podpore morebitnih predlagateljev, njegov manever je bil unisono razglašen za politično neokusnega. V parlamentu – teatru je tako ob koncu znova zaigrala komedija.[280] ods.7.44.

Predsednik republike Borut Pahor[os.] je 2. junija razpustil parlament in volitve (ob nemajhnih kritikah zaradi počitniškega termina) razpisal za 13. julij 2014.ods.7.45.

* * *

Z volilnim bojem se v vsebinskem smislu že začenja sedmi mandat Državnega zbora Republike Slovenije. Znova je pričakovati, da bodo volitve – podobno kakor leta 2011 – korenito prevetrile politično in personalno sestavo parlamenta. Razlogov za to je več. Po padcu Janševe[os.] vlade je energija ljudskih vstaj počasi pojenjala. Vse manj in manj ljudi je prihajalo javno izražati svoje nezadovoljstvo. Toda nezadovoljstvo s politiko in političnimi elitami je ostajalo, rezultati javnomnenjskih anket so še naprej bili neizprosni. Nekaj vstajniških skupin, med drugim gibanje Vseslovenska ljudska vstaja, se je zato odločilo izkoristiti vstajniški potencial in aktivno vstopiti v politiko. Decembra 2013 je nastala stranka Solidarnost[or.]. Naslednje leto, 1. marca 2014, je po zgledu privlačne in prepričljive grške Sirize[or.] Alexisa Ciprasa[os.] nastala Združena levica[or.], koalicija Iniciative za demokratični socializem[or.], Demokratične stranke dela[or.], že znane stranke TRS[or.] ter številnih drugih organizacij. Tik pred volitvami pa so v politični prostor vstopile še tri stranke s prvaki težke kategorije: stranka Verjamem[or.] bivšega predsednika Računskega sodišča dr. Igorja Šoltesa[os.], Zavezništvo Alenke Bratušek[or.] (okrog Bratuškove[os.] so zbrani poslanci in člani PS[or.], ki so se ji pridružili po kongresu na Brdu) in Stranka Mira Cerarja[or.]. Slednji ankete celo napovedujejo zmago, četudi je ves njej potencial skoncentriran v nedvomno priljubljenem in uglednem predsedniku. ods.7.46.

Nevarnost, ki preži na ustanovitelje novih strank, in hkrati svareče opozorilo volilcem je že konec leta 2013 zaobjel eden najprodornejših političnih mislecev med slovenskimi politiki Gregor Golobič[os.] (sicer je tudi sam imel grenko izkušnjo z stranko Zares[or.]). Golobič[os.] je neposredno izjavil: ods.7.47.

Poslance s hrbtenico hočemo – dokler se ne zgodijo; po novih obrazih hlepimo – dokler jih ne vidimo; nove stranke podpiramo – dokler se ne ustanovijo … Ekstremi slovenskega lepodušniškega sindroma. Stranke preziramo kot hudodelske združbe, ki zgolj zapravljajo naš denar, in sočasno od njih pričakujemo, da bodo suvereno in strokovno rešile lokalne in globalne probleme sodobne družbe.[281] blCit.7.13.

In si nato zastavil večno vprašanje kritikov parlamentarne demokracije od Carla Schmitta[os.] naprej: Kaj pa je alternativa? V parlamentarni demokraciji vendar samo politična stranka, torej politična združba z jasnim programom, strategijo, premišljeno volilno taktiko, prepoznavno personalno zasedbo, razdelano kadrovsko selekcijo in predvsem z razvejano in dobro ukoreninjeno strankarsko infrastrukturo. Takšni stranki, ki sta kazali vsaj ambicijo po naštetih lastnostih, sta se na tem prostoru izoblikovali v začetku devetdesetih let 19. stoletja in nato kljub srditi kulturno bojni retoriki in kljub številnim vprašljivim političnim odločitvam krojili politično krajino več kot pol stoletja.ods.7.48.

* * *

Parlamentarna statistika šestega mandata je podobno zgovorna kot pri prejšnjih mandatih. Včasih politične interpretacije dobijo (ali izgubijo) pravi smisel šele ob soočenju z zmerom subverzivnimi in suhimi statističnimi dejstvi. Skupno število sprejetih aktov je bilo nižje kot v (sicer daljšem) petem mandatu (612), število vloženih interpelacij in število obstrukcij pa je skokovito naraslo. Poslanci so vložili sedem interpelacij in 41 krat zapustili sejo. Število zastavljenih poslanskih vprašanj je bilo manjše (2021), ravno tako je bilo manj parlamentarnih preiskovalnih komisij (za slovenski parlamentarizem skromne tri), a so te kljub vsemu v precejšnji meri plenile pozornost javnosti, burile duhove in opredeljevale odnos do slovenskega parlamentarizma. ods.7.49.

Struktura zbornice se glede na moč poslanskih skupin ni bistveno spremenila (razen nekaj izstopov poslancev, ki so delovali naprej kot nepovezani) vse do maja 2014, ko se je po številčnejšem odhodu iz poslanske skupine PS[or.] oblikovala nova poslanska skupina nepovezanih poslancev. Toda statična struktura parlamenta je bila očitnem nasprotju z izrazito politično dinamiko zunaj njega … ods.7.50.

Opombe:

[236] Predčasne volitve v Državni zbor 4. decembra 2011: Končno poročilo misije OVSE/ODIHR za ocenjevanje volitev. Varšava, str. 11–13, 17–18, http://www.osce.org/sl/odihr/elections/88778?download=true, (3. 7. 2014) [bibl]; , , : Volilna napoved Dela: močna zmaga Janševe SDS. V: Delo. [bibl].

[237] : Novinci v napadu. V: Delo. [bibl].

[238] : Začetek volilne kampanje. V: Delo: Sobotna priloga. [bibl].

[239] Volilna kampanja s predstavitvijo strank je temeljito predstavljena v prilogi dnevnika Volitve 2011. [bibl].

[240] : Kdor koli že bo premier. V: Delo. [bibl].

[241] Predčasne volitve v državni zbor. Dostopno na: Volitve. , http://volitve.gov.si/dz2011/, (11. 6. 2012) [bibl].

[242] Med novimi obrazi je bilo tudi nekaj starih poslancev in poslank, ki so prestopili v vrste novih strank, največ v PS[or.]. Njihovo početje je duhovito komentiral poslanec Franco Juri[os.], saj je dejal, da si pušča brado in bo tako postal novi obraz. Po njegovem mnenju imajo vsi domnevno novi obrazi že dolgo brado. – , : Bogata sezona poslanskih izstopov in prestopov. V: Delo. [bibl].

[243] : Kot da partizanov leta 1965 ne bi bilo več na oblasti: sprememba političnega prostora. V: Delo: Sobotna priloga. [bibl].

[244] Poleg nje sta izpadli tudi Zares[or.] in SNS[or.], pri čemer je prva bila delni idejni dedič Drnovškovega[os.] LDS[or.]-a, druga pa vseskozi manjši politični igralec.

[245] : (Ne)enotni liberalizem v Sloveniji. V: Večer. [bibl].

[246] Dobesedni zapis 1. seje VI. mandata DZ z dne 21. 12. 2011. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=79713B3EDF2C82FCC125797300421479, (2. 7. 2014) [bibl].

[247] Dobesedni zapis 1. seje VI. mandata DZ z dne 21. 12. 2011. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=79713B3EDF2C82FCC125797300421479, (2. 7. 2014) [bibl].

[248] Dobesedni zapis 1. seje VI. mandata DZ z dne 21. 12. 2011. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=79713B3EDF2C82FCC125797300421479, (2. 7. 2014) [bibl].

[249] Dobesedni zapis 2. izredne seje VI. mandata DZ z dne 11. 1. 2012. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=E16601CA3FC22D42C12579870032AEA0, (2. 7. 2014) [bibl].

[250] : Volitve ne štejejo veliko. V: Delo. [bibl].

[251] Dobesedni zapis 2. izredne seje VI. mandata DZ z dne 11. 1. 2012. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=E16601CA3FC22D42C12579870032AEA0, (2. 7. 2014) [bibl].

[252] Zagotavljanje strankarske discipline na tajnem glasovanju v parlamentu sicer ni novum šestega mandata. Stranke so svoje poslance nadzorovale tudi prej, najbolj očitno v začetku drugega mandata, ko je bilo razmerje sil po volitvah 45 : 45. Tedaj je t. i. desni pol (morda tudi pod vtisom izstopa poslanca Pucka[os.] iz poslanske skupine SKD[or.]) ubiral najrazličnejše poti nadzora svojih poslancev. Najprej so slednji tajne glasovnice podpisovali, na naslednjem glasovanju so h glasovalnim kabinam pristopali v parih ali trojkah in tako neopazno drug drugega kontrolirali, nato pa so se odpravili izpolnit glasovalni listič kar v prostore poslanske skupine. Zaradi tega je poslanec ZLSD[or.] Ciril Ribičič[os.] protestiral pri predsedniku parlamenta Janezu Podobniku[os.] in bil pobudnik drugačne organizacije tajnega glasovanja. Odtlej so glasovalne kabine ob predsedniškem pultu, kar deloma onemogoča vzajemno poslansko nadzorovanje. Strankarsko discipliniranje ob tajnem glasovanju se je nato vnovič pojavilo ob koncu mandata, a so se takrat vloge zamenjale. Pri glasovanju o kandidatu za predsednika vlade Andreju Bajuku[os.] se je za nadzor odločila LDS[or.] in uveljavila novo rešitev, kakršna se je ponovila leta 2012. Njeno bistvo je seveda v tem, da posamezna poslanska skupina preprosto ne dvigne glasovnic oz. jih ne odda. Po mnenju nekdanjega poslanca Ribičiča[os.] taka odločitev poslanske skupine onemogoča svobodno odločanje poslancev. – Gl. : Tajnost glasovanja v Državnem zboru: Kdo in kako lahko nadzira poslance. V: Razvoj slovenskega parlamentarizma: kolokvij ob 10. obletnici parlamentarizma v Sloveniji: zbornik referatov, koreferatov in razprav. Ljubljana, str. 115–126 [bibl].

[253] Dobesedni zapis 5. izredne seje VI. mandata DZ z dne 28. 1. 2012. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=C247920D398FC09BC12579A00042B294, (2. 7. 2014) [bibl].

[254] Dobesedni zapis 7. izredne seje VI. mandata DZ z dne 10. 2. 2012. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=A10F6E1ADAF1F2BBC12579A600349443, (2. 7. 2014) [bibl].

[255] Dobesedni zapis 1. seje VI. mandata DZ z dne 21. 12. 2011. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=79713B3EDF2C82FCC125797300421479, (2. 7. 2014) [bibl].

[256] Kronologija Državnega zbora: za leto 2012. Dostopno na: Državni zbor – Kronologija,. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/Kronologija/arhiv%20kronologija/525759fc-ecd3-49a8-b28e-2a5b8cb1991a/!ut/p/b1/vZFNa4NAEIZ_Ud3ZD9f1qJLEjbomuibqJWhbiiYmpUhT_fW1ECgUQi7FmdML7zzPYVCJCiwYJcQEwlGOynP12bxVfXM5V6efXPKDqxJTBisMwstckFqzxPVjwmxzKhRTIZBxarvYgdjGS5AZXTEaaYCIPLrfoyLybhS4Mw48oqxR2dSdcX3uDDAoE5YQXFjYZowLPkmUh4qJYd1lbAjSKAd2SNvhXY7HMWnHLY7ajPbZV4iPWOnW36t6GfXKVdHHWmK9C9SCDOmCDX24Ba305mWXZK7jySLt2r9CEP4CnJg6IXhT8My5hdbMwpTNLeRzC___h8q_dK-oK0_h8FSP-e9evwES2YbS/dl4/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh, (2. 7. 2014) [bibl].

[257] Dobesedni zapis 13. izredne seje VI. mandata DZ z dne 10. 5. 2012. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=6F858F8AB4F593EAC1257A0800491978, (2. 7. 2014) [bibl]; Dobesedni zapis 13. izredne seje VI. mandata DZ z dne 11. 5. 2012. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=E98C02AFC83ED0E5C1257A130046A9BA, (2. 7. 2014) [bibl].

[258] Dobesedni zapis 13. izredne seje VI. mandata DZ z dne 10. 5. 2012. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=6F858F8AB4F593EAC1257A0800491978, (2. 7. 2014) [bibl]

[259] Dobesedni zapis 13. izredne seje VI. mandata DZ z dne 11. 5. 2012. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=E98C02AFC83ED0E5C1257A130046A9BA, (2. 7. 2014) [bibl].

[260] Kronologija Državnega zbora: za leto 2012. Dostopno na: Državni zbor – Kronologija,. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/Kronologija/arhiv%20kronologija/525759fc-ecd3-49a8-b28e-2a5b8cb1991a/!ut/p/b1/vZFNa4NAEIZ_Ud3ZD9f1qJLEjbomuibqJWhbiiYmpUhT_fW1ECgUQi7FmdML7zzPYVCJCiwYJcQEwlGOynP12bxVfXM5V6efXPKDqxJTBisMwstckFqzxPVjwmxzKhRTIZBxarvYgdjGS5AZXTEaaYCIPLrfoyLybhS4Mw48oqxR2dSdcX3uDDAoE5YQXFjYZowLPkmUh4qJYd1lbAjSKAd2SNvhXY7HMWnHLY7ajPbZV4iPWOnW36t6GfXKVdHHWmK9C9SCDOmCDX24Ba305mWXZK7jySLt2r9CEP4CnJg6IXhT8My5hdbMwpTNLeRzC___h8q_dK-oK0_h8FSP-e9evwES2YbS/dl4/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh, (2. 7. 2014) [bibl].

[261] Kronologija Državnega zbora: za leto 2012. Dostopno na: Državni zbor – Kronologija,. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/Kronologija/arhiv%20kronologija/525759fc-ecd3-49a8-b28e-2a5b8cb1991a/!ut/p/b1/vZFNa4NAEIZ_Ud3ZD9f1qJLEjbomuibqJWhbiiYmpUhT_fW1ECgUQi7FmdML7zzPYVCJCiwYJcQEwlGOynP12bxVfXM5V6efXPKDqxJTBisMwstckFqzxPVjwmxzKhRTIZBxarvYgdjGS5AZXTEaaYCIPLrfoyLybhS4Mw48oqxR2dSdcX3uDDAoE5YQXFjYZowLPkmUh4qJYd1lbAjSKAd2SNvhXY7HMWnHLY7ajPbZV4iPWOnW36t6GfXKVdHHWmK9C9SCDOmCDX24Ba305mWXZK7jySLt2r9CEP4CnJg6IXhT8My5hdbMwpTNLeRzC___h8q_dK-oK0_h8FSP-e9evwES2YbS/dl4/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh, (2. 7. 2014) [bibl].

[262] Poročilo komisije je bila osrednja vest. Gl. npr.: , , : Janković in Janša: Nisem kriv. V: Večer. [bibl]; , , : »Koalicija« Janša-Janković. V: Večer. [bibl].

[263] , : Janša in Janković: popolnoma nedolžna …. V: Večer. [bibl].

[264] , : Janša bo odšel. Le ve še ne: (intervju z Gregorjem Virantom). V: Večer (V soboto). [bibl].

[265] : Zima odnesla Janeza, z odjugo prišla Alenka. V: Nedelo. [bibl].

[266] Ozadje snovanja nove vlade pod vodstvom PS[or.] je Janković[os.] pojasnil v svojem govoru na volilnem kongresu PS[or.] aprila 2013.

[267] : Slovenija išče vlado. V: Večer (V soboto). [bibl].

[268] Dobesedni zapis 28. izredne seje VI. mandata DZ z dne 27. 2. 2013. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=12BC1F262DED728FC1257BDE0043BF72, (2. 7. 2014) [bibl].

[269] Dobesedni zapis 28. izredne seje VI. mandata DZ z dne 27. 2. 2013. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=12BC1F262DED728FC1257BDE0043BF72, (2. 7. 2014) [bibl].

[270] Dobesedni zapis 28. izredne seje VI. mandata DZ z dne 27. 2. 2013. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=12BC1F262DED728FC1257BDE0043BF72, (2. 7. 2014) [bibl].

[271] Dobesedni zapis 28. izredne seje VI. mandata DZ z dne 27. 2. 2013. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=12BC1F262DED728FC1257BDE0043BF72, (2. 7. 2014) [bibl].

[272] Kronologija Državnega zbora: za leto 2013. Dostopno na: Državni zbor – Kronologija,. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/Kronologija/arhiv%20kronologija/b6abe245-0931-4916-aeed-4b86e6f0d001/!ut/p/b1/vZHBaoNAEIafqO7suup6dNVGo66ia6JegralaKMppNTEp-8WCoVCyKX4z2ngn-87DGpQjRnVCTGAmKhCzdR-9q_tR3-a2uP33pgHLnIjjDYYmFtyCKWkOQ9SQm1DFWpViMK0sDl2ILXxI4SlvqF6IgEScu9-j-rU_aHAjThwj7JFTd-N2vw0aqDplFmMmczCNqUmM5Ukc1GtGNZNRkaQRBXQQzFc38PlbckHmK8FXCIhwwuW-1l4XSk6H4SK9LEAudueBx6L8rwUnj8nQmbPu7zkDveZZ0x_hcACH5xUd2Jw1eIaawutlYUFXVtori38_x-K4DS-oLE5xteHbql-Z_4CnuBl0w!!/dl4/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh, (2. 7. 2014) [bibl].

[273] Dobesedni zapis 31. izredne seje VI. mandata DZ z dne 20. 3. 2013. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=8518985150C72B7DC1257BDC0049532A, (2. 7. 2014) [bibl].

[274] Dobesedni zapis 12. redne seje VI. mandata DZ z dne 2. 4. 2013. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=E76AA13F97FFA9D6C1257B71002CDC8B, (2. 7. 2014) [bibl].

[275] Kronologija Državnega zbora: za leto 2013. Dostopno na: Državni zbor – Kronologija,. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/Kronologija/arhiv%20kronologija/b6abe245-0931-4916-aeed-4b86e6f0d001/!ut/p/b1/vZHBaoNAEIafqO7suup6dNVGo66ia6JegralaKMppNTEp-8WCoVCyKX4z2ngn-87DGpQjRnVCTGAmKhCzdR-9q_tR3-a2uP33pgHLnIjjDYYmFtyCKWkOQ9SQm1DFWpViMK0sDl2ILXxI4SlvqF6IgEScu9-j-rU_aHAjThwj7JFTd-N2vw0aqDplFmMmczCNqUmM5Ukc1GtGNZNRkaQRBXQQzFc38PlbckHmK8FXCIhwwuW-1l4XSk6H4SK9LEAudueBx6L8rwUnj8nQmbPu7zkDveZZ0x_hcACH5xUd2Jw1eIaawutlYUFXVtori38_x-K4DS-oLE5xteHbql-Z_4CnuBl0w!!/dl4/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh, (2. 7. 2014) [bibl].

[276] Dobesedni zapis 32. izredne seje VI. mandata DZ z dne 24. 5. 2013. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=C0442A61A7F21A21C1257BDD002FB8EB, (2. 7. 2014) [bibl];Dobesedni zapis 32. izredne seje VI. mandata DZ z dne 24. 5. 2013. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=D7DE2D79CBEE2A9AC1257BEA0046AFFE, (2. 7. 2014) [bibl];Dobesedni zapis 37. izredne seje VI. mandata DZ z dne 31. 5. 2013. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=sz&uid=AD3A36E85D0D9D89C1257BEB002F39CA, (2. 7. 2014) [bibl].

[277] Kronologija Državnega zbora: za leto 2014. Dostopno na: Državni zbor – Kronologija,. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/Kronologija, (2. 7. 2014) [bibl].

[278] , : Krokarji čakajo mrliča, pogrebci pa sedmino. V: [bibl].

[279] Dobesedni zapis 63. izredne seje VI. mandata DZ z dne 8. 5. 2014. Dostopno na: Državni zbor RS. , http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VI&type=mag&uid=BF2646FF283D1BA2C1257CD20042EA19, (2. 7. 2014) [bibl].

[280] Komedija je čisto na koncu, tik pred volitvami, dobila značilnosti groteske. Na slavnostni seji parlamenta ob dnevu državnosti, ki je bila 24. junija, so si poslanci SDS[or.] oblekli bele majice, potiskane s črkami, in skupaj tvorili napis Svoboda Janši.

[281] : Intervju z Gregorjem Globičem. V: Mladina. [bibl].


<<

>>


Navzgor