Tretje mandatno obdobje – v znamenju levice
pog.4.
V nedeljo, 15. oktobra 2000, so v državi potekale tretje državnozborske volitve.
Vnovič se je odvila predvolilna kampanja, komentatorji in poslanci so vrednotili
drugi mandat, zvrstili so se nastopi v glavnem znanih strank in obrazov … Slovenski
parlamentarno-zgodovinski proces je zlagoma in evolutivno tekel naprej. Volitve, ki
so potekale na prelomu desetletja, stoletja in tisočletja, same po sebi niso
predstavljale nobenega velikega mejnika, toda simbolično so zaznamovale vstopanje
v
novo dobo. Prvo desetletje po padcu berlinskega zidu, ki ga britanski zgodovinar in
najboljši kronist 20. stoletja
Timothy Garton Ash[os.] imenuje čas
svobode, se je zaključevalo, pričenjalo se je novo desetletje brez imena
;
izmuzljiv čas nejasnega značaja.[112] Leto prej je bila uvedena skupna evropska valuta, zveza Nato se je
razširila s prvimi tremi vzhodnoevropskimi državami, kar je dajalo poseben poudarek
združevalnim procesom. Naslednje leto, 5. oktobra 2000, le deset dni pred slovenskimi
volitvami, so v Beogradu strmoglavili še zadnjega jugoslovanskega samodržca, srbskega
vožda Slobodana Miloševića[os.].
Tamkajšnji parlament so zasedli demonstranti. Vse to je mogoče videti kot historično
cezuro neke epohe. Slovenija je bila del teh globalnih tokov, v tretjem
državnozborskem mandatu se je tudi sama priključila Evropski uniji in zvezi Nato,
s
čimer je bil v državi simbolično (morda iluzorno) zaključen proces tranzicije. Tretji
mandat je bil povrh vsega tudi zadnji mandat, ki ga je krojila velika Drnovškova[os.]
LDS[or.], najmočnejša stranka od leta 1992 naprej.
Volilni rezultat 15. oktobra 2000 je bil prej ali slej njen labodji spev.ods.4.1.
* * *
Večini strank, ki so tvorile nekajmesečno vladno koalicijo, se račun na volilno nedeljo ni izšel. SDS[or.] je osvojila 15,8 % glasov, kar ji je prineslo 14 sedežev. V primerjavi s prejšnjimi volitvami je dva izgubila, a to ni bil prav velik poraz v primerjavi z SLS + SKD[or.]. Zagožnova[os.] stranka je prejela le 9,53 % glasov ali 9 mandatov, 19 manj, kot je štiri leta prej znašal skupen uspeh še ločenih SLS[or.] in SKD[or.]. Novoustanovljena Bajukova[os.] NSi[or.] je po drugi strani bila volilno presenečenje, saj je dosegla 8,76 % volilne podpore in zasedla 8 poslanskih mest. Programsko in personalno se je usmerjala v politični prostor stranke SLS + SKD[or.] in ji posledično tudi odtegnila glasove. Njen nedvomni uspeh pa vendarle relativizira dejstvo, da je seštevek prejetih glasov združene SLS + SKD[or.] in NSi[or.] znašal bistveno manj kot leta 1996 seštevek glasov SLS[or.] in SKD[or.]. Vse tri navedene stranke so tako skupaj osvojile le 31 sedežev.[113] ods.4.2.
Politični prostor si je tisto nedeljo v veliki meri podredila stranka dovčerajšnjega
mandatarja Drnovška[os.]. LDS[or.] je prejela ogromnih 36,21 % glasov volivcev, kar ji
je prineslo 34 sedežev v parlamentu. To je bila zares pošastna zmaga
, kakor so
svareče opozarjali politični komentatorji.[114] Poleg nje je
triumfirala tudi ZLSD[or.], ki je prejela precej več kot
pred štirimi leti – 12,07 % glasov (11 mandatov). V parlament sta se prebili še
SNS[or.] in DeSUS[or.], vsaka s štirimi poslanci, ob njiju pa tudi Stranka mladih Slovenije (SMS)[or.], novoustanovljeno in nepričakovano
volilno presenečenje, ravno tako s štirimi poslanci. Manjšinska poslanca[or.] sta znova postala Roberto Battelli[os.] in Maria Pozsonec[os.].[115]
ods.4.3.
* * *
Poslanci tretjega sklica so se na konstitutivni seji zbrali 27. oktobra 2000. Sejo je po ustaljenem protokolu sprva vodil najstarejši poslanec Jožef Bernik[os.], zbor je nagovoril predsednik države Milan Kučan[os.]. Njegove besede so zvenele preudarno in so opozarjale na prelomnost trenutka, na zaključevanje enega časa in začenjanje novega. Predsednik je ugotovil, da je državaods.4.4.
po skoraj 9-ih letih samostojnega življenja stabilna in demokratična. Za to so veliko dobrega storili tudi poslanke in poslanci prejšnjih sklicev. Temelji države, položeni s plebiscitom za samostojno Slovenijo, so trdni, cilji in smer razvoja države so jasni in trajno zavezujejo vse rodove upravljavcev slovenske države.blCit.4.1.
Hkrati je dodal, kako je utemeljeno pričakovati, da bo prav na vas, na poslance
tega sklica, padla odgovornost, da odločite o umestitvi Slovenije v Evropsko unijo
in s tem določite prihodnost Slovenije in slovenstva
.[116]
ods.4.5.
Na isti seji, a slaba dva tedna pozneje, so poslanci izvolili novo vodstvo. Četudi
prihodnja koalicija še ni bila znana, presenečenj ni bilo. Potencialni naravni
zaveznici
LDS[or.] in ZLSD[or.] sta
brez drugih koalicijskih partnerjev ne nazadnje obvladovali polovico parlamenta.
Predsednik parlamenta je postal Borut
Pahor[os.], predsednik ZLSD[or.]. Prejel je 63
glasov poslancev. Ravno tako nepolemično kot Pahorja[os.] so poslanci nato izvolili tudi vse podpredsednike parlamenta;
funkcijo se prevzeli Miha Brejc[os.], Anton Delak[os.] in Irma Pavlinič Krebs[os.].[117]
ods.4.6.
Kakor je bilo v navadi, je državnozborski predsednik takoj po izvolitvi nagovoril
poslance, se jim zahvalil za podporo in hkrati opozoril na pomemben detajl, o katerem
se tedaj ni veliko razpravljalo; na pomen politične kulture
. Pojem se je vse
bolj uveljavljal v političnem jeziku, zato se zdi važno, kako ga je razumel
predsednik državnega zbora:ods.4.7.
Tukaj smo bili izvoljeni od ljudi na različnih strankarskih listah poslanke in poslanci, ki imamo o mnogih stvareh različna stališča. Ta se bodo seveda kresala v zelo zahtevnih parlamentarnih diskusijah. Prav je, da se te razlike pokažejo. Naša skupna dolžnost in odgovornost do države pa je, da poskušamo vsaj pri najpomembnejših strateških odločitvah države po svojih najboljših močeh omogočati tudi nacionalno soglasje. Naš interes je, da delamo za skupno dobro. Od tega vtisa, prepričanja pri ljudeh, od katerih smo bili izvoljeni, da delamo za skupno dobro, ne glede na razlike med nami, je odvisen v največji meri ugled tega visokega doma. Državni zbor se bo seveda ukvarjal predvsem in najbolj z zakonodajnim delom, toda, in to ni nepomembno, je bil in bo prostor najpomembnejših političnih debat v Sloveniji.[118] blCit.4.2.
Pahor[os.] je torej v sintagmi politična
kultura
videl vrednostno kategorijo; morda vrednoto, ki je pomenila zahtevno
politično delo za skupno dobro, ne glede na razlike med nami
. Podobno kot on
so jo razumeli (in jo še razumejo) tudi številni komentatorji.ods.4.8.
Slab teden po konstituiranju se je državni zbor že sestal na prvi izredni seji, ki
je
bila namenjena razpravi in glasovanju o kandidatu za predsednika vlade. Tedaj je v
tej vlogi pred poslance že četrtič stopil Janez
Drnovšek[os.], pošastni zmagovalec
. Večer pred sejo, 15. 11., je
podpisal koalicijsko pogodbo štirih strank: Liberalne
demokracije Slovenije[or.], Združene liste socialnih
demokratov[or.], SLS+SKD Slovenske ljudske
stranke[or.] in Demokratične stranke upokojencev
Slovenije[or.]. Še prej pa je kot predsednik LDS[or.] podpisal sporazum o sodelovanju s Stranko
mladih Slovenije[or.]. Sporazum je določal okvire sodelovanja v državnem
zboru in ni bil sestavni del koalicijske pogodbe. SMS[or.] tako ni bila vladna stranka, a je vlado podpirala in z njo
sodelovala v nekaterih programskih točkah.[119]
ods.4.9.
Drnovšek[os.] se je v svojem
predstavitvenem govoru, ki – kakor je sam poudaril – ni bil novum, ampak oris
nadaljevanja začetega, ozrl tudi v najbližjo preteklost, v čas Bajukove[os.] vlade. Dejal je, da je do nje prišlo
po daljšem obdobju politične stabilnosti
.[120] Trditev se zdi nenavadna,
četudi drži, da je bila Bajukova[os.] vlada
zgolj desna
in zato drugačna od predhodnic. Toda vprašanje je, ali je zares
prekinila obdobje politične stabilnosti. V klasičnih parlamentarnih demokracijah
najrazličnejše koalicijsko-opozicijske transformacije vseh vrst nikakor ne pomenijo
politične nestabilnosti; nasprotno, tvorijo samoumevni del političnega življenja,
ki
je tudi predviden v temeljnih dokumentih države in parlamenta. Drnovškovo[os.] pojmovanje politične stabilnosti
je zato bilo precej rigorozno, najbrž bi bil bolj na mestu izraz politična
predvidljivost
.[121]
ods.4.10.
Glasovanje se je izteklo (skoraj) v skladu s pričakovanji in sklenjenimi političnimi
dogovori. Drnovšek[os.] je prejel 61
glasov. Simptomatično za nadaljevanje mandata pošastne zmage
pa je bilo tedaj
dejstvo, da ni bilo razdeljenih vseh 90 glasovnic (ali zgolj kakšna manj), marveč
le
67. Opozicijski SDS[or.] in NSi[or.] se mandatarske seje protestno sploh nista udeležili in s tem
najavili svoje metode prihodnjega parlamentarnega boja med Davidom in Goljatom.
Odločitev za t. i. obstrukcijo
sta utemeljili s tem, da se parlamentarnim
strankam ni uspelo dogovoriti o vodenju državnozborskih delovnih teles, s čimer je
bilo – po njuno – opoziciji onemogočeno opravljanje nadzorne funkcije.[122]
ods.4.11.
* * *
Šibkost opozicije, katere jedro sta sestavljali prav SDS[or.] in NSi[or.] (opozicijskega statusa
tudi sami nista povsem priznavali Jelinčičevi[os.]
SNS[or.] in stranki SMS[or.]), je v precejšnji meri označila tretji mandat in oblike
parlamentarnega dela. Koalicije se je sčasoma oprijel vzdevek glasovalni
valjar
in v takih razmerah je opozicija seveda morala biti ostra, v nasprotnem
bi postala le še del folklore
. Tako je denimo do dogovora o sestavi delovnih
teles prišlo po tem, ko so poslanci opozicije odstopili z vodilnih državnozborskih
funkcij.[123] Stalnica mandata je postala obstrukcija
, ki jo je opozicija
uprizorila že na prvi izredni seji in je opozarjala na njeno nemoč. V celotnem
mandatu je to metodo nestrinjanja izrabila kar 111-krat, največkrat ob najbolj
odmevnih družbenih temah.[124]
ods.4.12.
Med najbolj razvpite parlamentarne razprave tretjega mandata, ki so se končale z
obstrukcijo
, je sodila tista ob prvi obravnavi na videz tehnicističnega
pravno-medicinskega akta – predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o
zdravljenju neplodnosti in postopkih umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo, hitri
postopek.[125] Zakon je predlagala LDS[or.] in ga podkrepila s številnimi argumenti; da naj
področje zdravljenja neplodnosti ne bi bilo v celoti zadovoljivo urejeno; da se je
družba spopadala s povečano neplodnostjo, ki je bila posledica modernega načina
življenja, in da bi zato lahko umetno oploditev označili kot prepotrebno
civilizacijsko pridobitev
. Do tod je bil predlog z argumentacijo vred še
splošno sprejemljiv, nadaljevanje pa je razburkalo ne le parlament, temveč tudi
precej konservativno prebivalstvo. Predlagatelji so namreč v izjemnih primerih
priznavali pravico do oplojevanja z biomedicinsko pomočjo tudi ženski, ki ima
normalne reprodukcijske sposobnosti in lahko zanosi in rodi zdravega otroka po
naravni poti, ne glede na to, ali je poročena, ali živi v zunajzakonski skupnosti,
ali pa živi sama
. Ta rešitev je še v dnevih pred razpravo sprožala številne
žaljive odzive v javnosti, zato je predstavnica predlagateljev Cveta Zalokar Oražem[os.] prosila poslanske kolege
in kolegice,ods.4.13.
da se v razpravi izognemo kakršnimkoli stigmatizacijam teh ljudi in tudi ostremu političnemu dialogu. Namen predlagateljev nikakor ni pretirana politizacija tega vprašanja, ali delitev zagovornikov oziroma nasprotnikov tega zakona na mračne, in na drugi strani, na napredne politične sile. Pač pa je naš izključni namen olajšati stisko prizadetih.[126] blCit.4.3.
Njena prošnja je bila uslišana le delno; opozicijski poslanci se niso mogli upreti najrazličnejšim primerjavam, ki so jim med razpravo rojile po glavi.ods.4.14.
Prvi je nastopil France Cukjati[os.]. Vprašljivost predloga je videl v štirih točkah:ods.4.15.
Prvič omogoča umetno oplojevanje tudi tam, kjer ni potrebno, samski plodni ženski. Drugič, da omogoča implantacijo, vnos, posvojitev tujih zarodkov v maternico. Tretjič, da otrokove pravice podreja pravicam, to je željam samske ženske oziroma moškega. In četrtič, predlog ne upošteva stališč medicinske in pravne stroke.blCit.4.4.
Svoje misli je nato razvil v ilustracijo, ki je še nekaj časa žela najrazličnejši, zlasti negativni javni odmev. Tako je dejal:ods.4.16.
Kakor bi bilo smešno, če bi invalidske vozičke dodeljevali zdravim ljudem, tako bi bilo nerazumljivo, če bi medicina umetno oplojevala zdrave plodne ženske. Opravičilo, da imajo nekatere samske ženske travme iz mladosti, nima teže. Če ima samska plodna ženska, ki si želi otroka, tako hud psihični odpor do moških, da je naraven potek oploditve neizvedljiv, potem taka pacientka potrebuje najprej psihiatrično ali psihoterapevtsko pomoč.[127] blCit.4.5.
Podobne napotke je zdravim ženskam, ki bi se odločile za umetno oploditev, dal tudi Pavel Rupar[os.]:ods.4.17.
Če si dve lezbijki želita oploditev in imeti otroka, recimo, da to akceptiram zelo pogojno. Kaj pa če si ga želita dva homoseksualca? Recimo, da pride v bolnico moški, ki je, ki bo trdil absolutno, trdil da je ženska. Prosim lepo, kako ga boste oplodili, a ima tak moški pravico do otroka ali ne, če trdi, da ima vse materinske nagibe, oprostite, to jaz vas sprašujem, jaz vem, da mora imeti maternico. Jaz vem, torej je tak moški predvsem potreben drugega zdravljenja. In ženske, ki si želijo tudi, tudi, in je seveda absolutno nemogoče, ali pa imate morda tako liberalen pristop, da boste znali oploditi tudi kakšnega .../nerazumljivo./ ...[128] blCit.4.6.
Po razpravi je celotna opozicija, ob SDS[or.] in
NSi[or.] tudi SNS[or.]
in SMS[or.], poleg nje pa tudi koalicijska SLS + SKD[or.], napovedala obstrukcijo
. Zakon je
bil temu navkljub s potrebno večino sprejet, a mu ni bila usojena dolga življenjska
doba. Opozicijski poslanci so vložili zahtevo za razpis naknadnega zakonodajnega
referenduma, ki je postajal vse močnejše opozicijsko orodje. Na referendumu, kjer
se
je močno angažirala tudi Cerkev, so volivci ob nizki udeležbi zakon prepričljivo
zavrnili.[129]
ods.4.18.
Vélika tema tretjega mandata, ki je postajala vse bolj vseprisotna, je bila debata
o
t. i. nacionalnem interesu
v gospodarstvu. Porajala je množico vprašanj: Kaj
sploh pomeni nacionalni interes? Predvideva krilatica večinsko domače lastništvo
kapitala? Kaj je domače, kaj tuje? Kaj storiti z državnima bankama, kaj s paradnimi
konji gospodarstva?[130] Kaj naj sploh stori
država, zlasti ob vseh gospodarskih aferah? Veliko vprašanj in dilem, še več hude
krvi … Ko je v javnost prišla vest, da si je menedžment v Elanu razdelil za več kot
milijardo tolarjev nagrad, je poslanec Pukšič[os.] v parlamentu vzrojil, da je to samo pri nas možno, v
totalnem cirkusu, v totalnem kaosu, kjer se krade, tak da … huje ko pes gre, pa to
ni res
.[131]
ods.4.19.
Ob tej problematiki se je na novembrski seji parlamenta leta 2001 razvila iskriva
in
konceptualno močna razprava med prvim možem vlade in prvim možem opozicije. Janez Janša[os.] je v ta namen smotrno izkoristil
institut poslanskega vprašanja predsedniku vlade. Janšo[os.] je v prvi vrsti zanimala vladna strategija privatizacije bank;
Drnovška[os.] je tudi konkretno vprašal,
ali se mu zdi dobro
, da večinski lastniki Banke Koper postanejo italijanske
banke in večinski lastniki Nove Kreditne banke Maribor avstrijske banke?[132]
ods.4.20.
Premier je odgovarjal mirno kot zmeraj, argumentirano in precej splošno. Poudaril
je,
kako še ni sprejeta nobena odločitev in da je o natančni usodi bank še prezgodaj
govoriti. Ob tem je nazorno ilustriral vso kompleksnost fraze nacionalni
interes
in načelno stališče vlade:ods.4.21.
Tisto, proti čemur smo večkrat nastopali, tudi v javnosti, pa je bila zgolj ideja ali percepcija, da bi naša podjetja, naši menedžerji iz gospodarskih, industrijskih, trgovskih podjetij privatizirali tudi banko. To bi bil najslabši način privatizacije bančništva po naši oceni. Zato, ker so to podjetja, ki so praviloma komitenti banke. V prejšnjem sistemu smo imeli tovrstno prepletanje funkcij, po eni strani kreditojemalcev bank, po drugi strani upravljavca bank kot lastnika bank s strani takšnih podjetij. /…/ Iz tega je pravzaprav tudi vidno, da bi tudi prodaja, recimo, Ljubljanske banke slovenskim podjetnikom ali slovenskim lastnikom nikakor ne pomenila dolgoročno slovenskega lastništva, ker lahko ti že jutri, ko dobijo boljšo ponudbo od tujih partnerjev, svoj delež prodajo naprej, in na to država seveda nima potem nobenega vpliva več.blCit.4.7.
V nadaljevanju je še spretno okrcal prvaka opozicije. V odgovoru na vprašanje, ali
je
dobro, da je bila zasebna koprska banka prodana italijanskemu kapitalu, je omenil,
da
je bila prodaja pač legitimna pravica lastnikov in da naj zato opozicija ne pričakuje
od vlade, da intervenira tako, kot bi intervenirala morda v kakšnem drugem
sistemu
.[133]
ods.4.22.
* * *
Na polovici tretjega mandata je prišlo do pričakovane spremembe na čelu vlade.
Parlamentarna koalicija je ostala nespremenjena, zamenjal se je le premier. Janez Drnovšek[os.] se je po desetih letih vodenja
vlade odločil, da se bo potegoval za mesto predsednika republike. Prvega decembra
2002 so mu volivci dodelili petletni mandat šefa države. Njegov naslednik je bil
tedaj že znan; to je bil finančni minister Anton
Rop[os.]. Po besedah opozicijskega poslanca Jožefa Jerovška[os.] je Rop[os.]
že nekaj časa kotiral kot dejansko kronski princ. Jaz sem gospoda Ropa že dve leti
od bolezni gospoda Drnovška v prijateljskem pogovoru malo za hec imenoval
prestolonaslednik
.ods.4.23.
Postopek njegovega imenovanja (in posledično postopek imenovanja njegove
vlade
) je bil enak rednim povolilnim mandatarskim scenarijem. Parlament se je
zato 11. decembra 2002 sestal na izredni seji, kjer je razpravljal in odločal o novem
predsedniku vlade.[134]
ods.4.24.
Opozicija je bila v svojih nastopih izjemno kritična; napadala je tako kandidata kot
stranko LDS[or.]. Za Ropa[os.] so njeni poslanci trdili, da predstavlja najbolj pristno sliko
politike Liberalne demokracije Slovenije, brez retuširanja in zameglitve preteklih
desetih let
(Andrej Bajuk[os.]), in da
pravzaprav sploh ni ključno vprašanje, kdo iz LDS-a bo mandatar, ampak je naše
ključno vprašanje, vprašanje vse Slovenije, kdaj bomo zamenjali oblast LDS
(Lojze Peterle[os.]). Vsej ostrini
navkljub pa presenečenj ob glasovanju ni bilo, koalicija je bila še zmerom trdna.
Rop[os.] je prejel 63 glasov poslank in
poslancev.[135] Dober teden kasneje je bila
izvoljena tudi njegova vlada.[136]
ods.4.25.
Vzdušje v parlamentu je bilo v drugi polovici mandata vse bolj naelektreno,
opozicijsko-koalicijska trenja, zlasti nasprotja na osi SDS[or.]
[137] in NSi[or.] proti LDS[or.], so bila vse pogostejša. Opozicijski stranki sta bili
mnenja, da ne odločata o ničemer, se čutili odrinjeni in preslišani … Posledično sta
zahtevali neposredni prenos državnozborskih sej in zagrozili, da bosta do uresničitve
zahteve v delu parlamenta sodelovali le selektivno
.[138] Poudarjali sta monopol oblasti
stranke LDS[or.], a se tudi sami zapletali v ideje o lastnem
ekskluzivizmu. Generalni sekretar LDS[or.]
Gregor Golobič[os.] je tako na
televizijskem soočenju opazno zmedel opozicijske politike Janeza Janšo[os.], Barbaro Brezigar[os.] in Vaska Simonitija[os.], ko jih je vprašal, ali bi
sprejeli vabilo LDS[or.] v vlado. Janša[os.] se je sprva oddaljeval od vprašanja in
ponavljal A ste pozabili volivce
? (nato je spretno odvrnil, da ne želi biti v
poziciji, kot je danes SLS[or.]), Brezigarjeva[os.] se je le naivno smehljala,
Simoniti[os.] pa je zaprepadeno dejal
čakte, no
.[139] Razhajanja so se
stopnjevala, ena redkih točk, ki je povezovala skoraj vse poslance, je bilo stališče
do vstopa v EU in Nato. Državni zbor je zato brez težav sprejemal potrebno
uskladitveno zakonodajo in februarja 2003 tudi spremenil ustavo. Poslanci so z njim
omogočili prenos dela suverenosti na drugi subjekt.[140]
ods.4.26.
Parlamentarne debate so velikokrat bile izjemno ostre, polne cinizma in tudi vroče krvi. Tema, kjer so se poslanci spopadli na vso moč in bili neprizanesljivi z žaljivkami, je tedaj postalo vprašanje t. i. izbrisanih; problematika, ki je še naslednja leta dvigovala temperaturo ne le v parlamentu, marveč tudi v širši javnosti. Izbrisani so postala prvovrstna politična vest, njihova zgodba pa je v svojem bistvu kazala mračno plat slovenske tranzicije. Izbrisani so bili namreč ljudje, ki jih je slovenska država po osamosvojitvi preprosto izbrisala iz registra prebivalstva, s čimer jim je odvzela vse ustavne pravice. V zanj značilnem pretiravanju je izbris opisal ombudsman Matjaž Hanžek[os.] in ga primerjal z nacističnimi težnjami po izbrisu Židov.[141] Težke besede, vprašljiva primerjava, a nepopustljivi Hanžek[os.] je s tem pokazal težo problema; opozoril je na sistematično teptanje temeljnih človekovih pravic. Izbris velja interpretirati v kontekstu časa, znotraj evforičnega postosamosvojitvenega vzdušja, ko se je država izgrajevala. Okoliščine sicer ne opravičujejo kršenja človekovih pravic, ponujajo pa možnost njegove širše interpretacije, zlasti političnih stališč, ki so se vnela desetletje pozneje. ods.4.27.
Izbrisani so postali parlamentarna tema po aprilu 2003, ko je ustavno sodišče
odločilo, da jim mora vlada urediti status. Ta je zato v državni zbor poslala predlog
ustreznega zakona.[142] In v parlamentu se je razbesnel
vihar … Opozicijo je zlasti razburilo dejstvo, da bi lahko izbrisani zahtevali
denarne odškodnine, ki bi utegnile segati v vrtoglave višine. Poleg tega so
predlagateljem očitali poskus razstavitve temeljnih vrednot naše državnosti, na
katerih stoji naša država, in s tem tudi države same
(Majda Zupan[os.]), in relativizirali (celo cinično
smešili) argumente zagovornikov človekovih pravic. Poslanec Janša[os.] je bil strašno ganjen nad zavzemanjem
za človekove pravice, še posebej, ko gre za politični interes
, in je težko
skrival solze
. Po njihovem mnenju je bila večina izbrisanih nasprotnikov
nastajajoče slovenske države in bi zato naj bili v prihodnje gotovi volivci svojih
ideoloških zaveznikov
iz vrst koalicije (Janez Janša[os.]). Zagovorniki zakona so opozicijske kritike enačili z
demagogijo in tezo o potencialnih volivcih kot teniško žogico vračali nazaj. Poslanec
Roman Jakič[os.] je denimo Janšo[os.] vprašal, ali ni potemtakem Demos[or.] želel z izbrisom vplivati na volitve leta
1992.[143]
ods.4.28.
V dvorani je bilo tistega dne nemirno. Ko je ura odbila enajst zvečer, je
podpredsednica parlamenta Irma Pavlinič
Krebs[os.] po večkratnem pozivanju k umiritvi ugotavljala, kako rahlo
neprištevni, mislim, da postajamo vsi
. Večina poslancev je predlog naposled
sprejela in zakon je lahko nadaljeval pot skozi parlamentarno proceduro.[144] Toda opozicija se s tem ni
sprijaznila in je zahtevala razpis referenduma. Politična saga se je nadaljevala in
stopnjevala in ne nazadnje res postala sredstvo za zbiranje (ali nižanje) političnih
točk.[145] Do konca tretjega in nato
četrtega mandata in nato še petega mandata ni dočakala epiloga. Notranji minister
Rado Bohinc[os.] je začel vmes izdajati
izbrisanim t. i. dopolnilne odločbe o ureditvi statusa, zavoljo česar je proti njemu
opozicija sprožila interpelacijo. Ta sicer ni bila uspešna, a jo je podprla SLS[or.]
[146] in bila zato aprila 2004 izključena iz koalicije.
Slednja je temu navkljub še zmerom štela 49 glasov.[147]
ods.4.29.
* * *
V zadnjih mesecih tretjega mandata se parlamentarna razhajanja niso zmanjšala,
nasprotno, zaradi bližajočih se volitev so ostajala vsaj tako ostra kot prej. Junija
2004 so politično temperaturo že predčasno dvignile volitve v evropski parlament,
kamor so slovenski volivci prvič volili svoje poslance. Na sedem
bruseljsko-strasbourških stolčkov so izvolili tudi štiri državnozborske poslance,
ki
jim je zato predčasno prenehal mandat. Po mnenju komentatorjev je postal tragični
junak
tistih volitev predsednik parlamenta Borut Pahor[os.], ki je bil kljub zadnjemu mestu na proporcionalni listi
izvoljen na podlagi preferenčnega glasu. Državni zbor je bil ob predsednika, ravno
tako pa tudi ob podpredsednika, saj je evropski poslanec postal še Miha Brejc[os.]. Zanj (in še za nekatere druge
evropske poslance) se je v javnosti uveljavilo prepričanje, da so bili v Bruselj
poslani po principu zlate brce
[148] oz. na podlagi
starega rimskega političnega rekla promoveatur ut amoveatur. Državni zbor si je tako
moral v svojem finalu izbrati novo vodstvo. Novi predsednik je brez težav postal
Pahorjev[os.] strankarski kolega Feri Horvat[os.], pri volitvah podpredsednika iz
vrst opozicije pa se je zapletlo. Slednja je namreč kot Brejčevega[os.] naslednika predlagala Dimitrija Rupla[os.], dovčerajšnjega koalicijskega
zunanjega ministra, dolgoletnega člana LDS[or.], ki se
je tik pred koncem mandata s stranko razšel, se vrnil na poslansko mesto v parlament
in se zbližal z najmočnejšo opozicijsko stranko SDS[or.]. V Ruplu[os.] so koalicijske
stranke posledično videle preračunljivega konvertita in osebo, ki ni primerna za tako
visoko funkcijo. Po besedah poslanca Partljiča[os.] bi se koalicijskim poslancem še krave smejale
, če bi
svoj glas namenili Ruplu[os.].[149] Predlog opozicije, ki je nedvomno imela poslovniško pravico do
enega podpredsednika, naposled ni bil sprejet. Rupel[os.] je prejel 42 glasov (le štiri premalo).[150]
ods.4.30.
V že povsem predvolilnem ozračju, ki pa je bilo hkrati nekoliko počitniško obarvano,
se je parlament 31. avgusta 2004 sestal še na zadnji odmevnejši seji tretje
legislature. Poleg problematike izbrisanih so poslanci obravnavali interpelacijo o
delu celotne vlade, ki jo je pripravila opozicija. Razprava je bila tisti dan živa,
bila je vsebinska, a tudi polna političnih teorij, volilnih scenarijev in zmerljivk
med poslanci opozicije in koalicije. Volilni finale se je nezadržno bližal … Vodja
opozicije Janez Janša[os.] je trdil, kako je
interpelacija ob koncu mandata povsem na mestu, saj je interpelacija vendar
instrument nadzora parlamenta nad vlado, ki v parlamentarni demokraciji
potrjuje odgovornost vlade izvoljenim predstavnikom ljudstva in volivcem na
sploh
. Z njo zgolj zahtevajo od vlade, da ob koncu mandata položi račune,
in to v državnem zboru, katerega ustavna funkcija je nadzor nad delom vlade
.
Toda predstavniki vlade in poslanci koalicije mu niso verjeli. Predlagateljem
interpelacije so očitali, da sploh niso mislili resno, ko so jo napisali in ko jo
zagovarjajo. Ta razprava me vse bolj spominja na slab predvolilni shod, s katerim
ste nas pripeljali v situacijo, da se dogaja v prostorih državnega zbora
, je
ostro pribil Feri Horvat[os.]. Po njegovem je
interpelacija služila le volilni kampanji, čim bolj poceni volilni kampanji, TV in
medijskemu soočanju v prostorih državnega zbora, kar nič ne stane, seveda prostor
in čas v medijih je treba strankam plačevati
.ods.4.31.
Poslanci so se medsebojno obkladali z očitki na račun prostočasnih aktivnosti,
civilnodružbenih funkcij in namišljene politične preteklosti. Sporno je postalo, da
je Tone Anderlič[os.] predsednik Avto-moto
zveze, da igra Janša[os.] golf na Mauriciusu,
da je Peterle[os.] predsednik Čebelarske
zveze Slovenije … Andrej Bajuk[os.] je
podpredsednici parlamenta Irmi Pavlinič
Krebs[os.] celo zabrusil, da je gospa tovarišica
, kar pa je gospa
stoično in politično vešče prenesla. Bajuku[os.] je odvrnila, kako tovarišica pomeni, da štejete, da sem vaša
prijateljica in zaveznica, hvala lepa za kompliment
.[151]
ods.4.32.
Razprava je tistega dne med volivci prejkoslej ustvarila vtis, da v parlamentu ni veliko prijateljev in zaveznikov, marveč le ostri politični nasprotniki, z diametralno nasprotnimi stališči o preteklosti in prihodnosti države.ods.4.33.
* * *
Javnomnenjsko sliko o parlamentu kot o neučinkoviti instituciji, kjer se v prazno
vrtijo neskončno dolge in dolgočasne razprave, le občasno pa se v njem zanimivo
zaiskri, tudi v tretjem mandatu popači
državnozborska statistika. Delavnost in
učinkovitost parlamenta, ki je prav v tem mandatu zaključeval z zakonodajnim delom
pristopnega procesa v EU, je ostajala na visoki ravni. Skupno število sprejetih aktov
je bilo sicer nižje kot v prejšnjem mandatu, a je bila njihova struktura drugačna.
V
tretjem mandatu je bilo sprejetih več zakonov, zlasti t. i. zakoni EU
.[152]
ods.4.34.
Po mnenju obeh predsednikov parlamenta, Pahorja[os.] in Horvata[os.], je
tako bilo opravljeno veliko delo po obsegu in pomembno delo po vsebini
.[153] Poleg implementacije evropskega pravnega reda je državni zbor ne
nazadnje spremenil ustavo in se tudi sam organizacijsko prilagodil; med drugim je
ustanovil Odbor za zadeve EU. Ob tem so poslanci, kakor vselej, opravljali svojo
nadzorno funkcijo; ustanovili so dve preiskovalni komisiji in obravnavali štiri
interpelacije.[154] V primerjavi s prejšnjim mandatom, ko je bilo ustanovljenih pet
preiskovalnih komisij, je njihovo število znatno upadlo. Sklepati moremo, da je v
tedanjih opozicijsko-koalicijskih razmerjih preiskava izgubila visoko mesto med
metodami parlamentarnega boja in so se poslanci raje odločali za uporabo drugih
orodij
. Mednje sta v tretjem mandatu gotovo sodila institut poslanskih
vprašanj in pobud – število slednjih je bistveno zraslo, na skupno 2340 – in že
omenjena novost slovenske parlamentarne prakse, t. i. obstrukcija. Kot obstrukcijo
so
poslanci razumeli skrajno sredstvo nasprotovanja sprejetju odločitev
in jo
izvajali tako, da so zapustili sejo.[155]
ods.4.35.
Opombe:
[112] Timothy Garton Ash: Jahrhundertwende: Weltpolitische Betrachtungen 2000-2010. München 2010, str. 17–18 [bibl].
[113] Slovenski almanah 2001. Ljubljana 2000, str. 125 [bibl].
[114] Marko Pečauer: Pošastna zmaga. V: Delo. 17. 10. 2000 [bibl].
[115] Slovenski almanah 2001. Ljubljana 2000, str. 125 [bibl].
[116] Dobesedni zapis 1. seje III. mandata DZ z dne 27. 10. 2000. Dostopno na: Državni zbor RS. 27. 10. 2000, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=1B8D4049EC228A37C125698B002CD9D4, (11. 6. 2014) [bibl].
[117] Dobesedni zapis 1. seje III. mandata DZ z dne 10. 11. 2000. Dostopno na: Državni zbor RS. 10. 11. 2000, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=4A56DB6CA7F89368C125699700247E04, (11. 6. 2014) [bibl].
[118] Dobesedni zapis 1. seje III. mandata DZ z dne 10. 11. 2000. Dostopno na: Državni zbor RS. 10. 11. 2000, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=4A56DB6CA7F89368C125699700247E04, (11. 6. 2014) [bibl].
[119] Dobesedni zapis 1. izredne seje III. mandata DZ z dne 16. 11. 2000. Dostopno na: Državni zbor RS. 16. 11. 2000, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=C7CD30DED651B5D9C125699D002F5829, (11. 6. 2014) [bibl].
[120] Dobesedni zapis 1. izredne seje III. mandata DZ z dne 16. 11. 2000. Dostopno na: Državni zbor RS. 16. 11. 2000, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=C7CD30DED651B5D9C125699D002F5829, (11. 6. 2014) [bibl].
[121] Po drugi strani pa je mogoče izjavo interpretirati tudi drugače, v smislu teze Petra Jambreka[os.], da Milan Kučan[os.] in Janez Drnovšek[os.] hote ali nehote stabilizirata socialni sistem. – Jasna Krljič Vreg: Slovenija v letu 2001. Dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija. 6. 6. 2011, http://tvslo.si/#ava2.107235430, (5. 6. 2012) [bibl].
[122] Jasna Krljič Vreg: Slovenija v letu 2001. Dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija. 6. 6. 2011, http://tvslo.si/#ava2.107235430, (5. 6. 2012) [bibl]; Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 322 [bibl].
[123] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 322, str. 323–326 [bibl].
[124] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2000–2004. Ljubljana 2004, str. 28 [bibl].
[125] Dobesedni zapis 5. seje III. mandata DZ z dne 18. 4. 2001. Dostopno na: Državni zbor RS. 18. 4. 2001, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=03D9661508C0EA69C1256A39004C255F, (11. 6. 2014) [bibl].
[126] Dobesedni zapis 5. seje III. mandata DZ z dne 18. 4. 2001. Dostopno na: Državni zbor RS. 18. 4. 2001, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=03D9661508C0EA69C1256A39004C255F, (11. 6. 2014) [bibl].
[127] Dobesedni zapis 5. seje III. mandata DZ z dne 18. 4. 2001. Dostopno na: Državni zbor RS. 18. 4. 2001, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=03D9661508C0EA69C1256A39004C255F, (11. 6. 2014) [bibl].
[128] Dobesedni zapis 5. seje III. mandata DZ z dne 18. 4. 2001. Dostopno na: Državni zbor RS. 18. 4. 2001, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=03D9661508C0EA69C1256A39004C255F, (11. 6. 2014) [bibl].
[129] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 328 [bibl].
[130] Jože Jože Možina: Slovenija v letu 2002. Dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija. 6. 6. 2011, http://tvslo.si/#ava2.107239011, (5. 6. 2012) [bibl].
[131] Jože Možina: Slovenija v letu 2002. Dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija. 6. 6. 2011, http://tvslo.si/#ava2.107239011, (5. 6. 2012) [bibl].
[132] Dobesedni zapis 10. seje III. mandata DZ z dne 20. 11. 2001. Dostopno na: Državni zbor RS. 20. 11. 2001, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=30B662094B63DA47C1256B10003F6A85, (11. 6. 2014) [bibl].
[133] Dobesedni zapis 10. seje III. mandata DZ z dne 20. 11. 2001. Dostopno na: Državni zbor RS. 20. 11. 2001, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=30B662094B63DA47C1256B10003F6A85, (11. 6. 2014) [bibl].
[134] Dobesedni zapis 24. izredne seje III. mandata DZ z dne 11. 12. 2002. Dostopno na: Državni zbor RS. 11. 12. 2002, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=85D7C5DCEFE9C960C1256C950032226F, (11. 6. 2014) [bibl].
[135] Dobesedni zapis 24. izredne seje III. mandata DZ z dne 11. 12. 2002. Dostopno na: Državni zbor RS. 11. 12. 2002, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=85D7C5DCEFE9C960C1256C950032226F, (11. 6. 2014) [bibl].
[136] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 344–345 [bibl].
[137] Socialdemokratska stranka (SDS)[or.] se je jeseni 2003 preimenovala v Slovensko demokratsko stranko[or.] (kratica je ostala ista – SDS[or.]).
[138] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 346–350 [bibl].
[139] Metka Lajnšček: Slovenija v letu 2003. Dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija. 8. 6. 2011, http://tvslo.si/#ava2.107443781, (5. 6. 2012) [bibl].
[140] Po ustavnem zakonu so morali prenos dela suverenosti potrditi volivci na referendumu, ki je bil 23. marca 2003. Velika večina jih je podprla vstop v EU (89,64 %), do Nata so bili nekoliko bolj zadržani (66,08 %). – Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 348–349 [bibl].
[141] Metka Lajnšček: Slovenija v letu 2003. Dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija. 8. 6. 2011, http://tvslo.si/#ava2.107443781, (5. 6. 2012) [bibl].
[142] Predloga zakona o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 in 25. 2. 1992 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče.
[143] Dobesedni zapis 30. seje III. mandata DZ z dne 27. 10. 2003. Dostopno na: Državni zbor RS. 27. 10. 2003, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=B3B5E1DAF6C9F8A3C1256DD30046D7D0, (11. 6. 2014) [bibl].
[144] Dobesedni zapis 30. seje III. mandata DZ z dne 27. 10. 2003. Dostopno na: Državni zbor RS. 27. 10. 2003, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=B3B5E1DAF6C9F8A3C1256DD30046D7D0, (11. 6. 2014) [bibl].
[145] Parlament je o problematiki med
drugim razpravljal tudi tik pred koncem mandata, 1. 9. 2004, ko je bila na dnevnem
redu zahteva opozicije za razpis referenduma o t. i. sistemskem zakonu, ki ureja
status izbrisanih. Koalicija je razpisu referenduma nasprotovala, opozicija pa je
tako stališče pojmovala kot ustavni udar
. Njeni poslanci so zato napovedali
obstrukcijo
− ob glasovanju so zapustili razpravno dvorano. – Dobesedni zapis 50. izredne seje III. mandata DZ z dne 1. 9. 2004. Dostopno na: Državni zbor RS. 1. 9. 2004, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=9C0439CE5B3BF6E5C1256F1200328CA5, (11. 6. 2014) [bibl].
[146] Stranka SLS + SKD[or.] se je spomladi 2002 preimenovala v zgolj SLS[or.].
[147] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 357–362, 369 [bibl].
[148] Nataša Rijavec Bartha: Slovenija v letu 2004. Dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija. 8. 6. 2011, http://tvslo.si/#ava2.107445953, (5. 6. 2012) [bibl].
[149] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 367 [bibl].
[150] Dobesedni zapis 38. seje III. mandata DZ z dne 12. 7. 2004. Dostopno na: Državni zbor RS. 12. 7. 2004, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=3CD99B09046BCC20C1256ED70046FCD5, (11. 6. 2014) [bibl].
[151] Dobesedni zapis 50. izredne seje III. mandata Državnega zbora z dne 31. 8. 2004. Dostopno na: Državni zbor RS. 31. 8. 2004, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=III&type=sz&uid=D4791EDCAFFEB6DFC1256F11003110D5, (11. 6. 2014) [bibl].
[152] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2000–2004. Ljubljana 2004, str. 3–4, 29–31 [bibl].
[153] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2000–2004. Ljubljana 2004, str. 3 [bibl].
[154] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2000–2004. Ljubljana 2004, str. 3–4, 42–43, 67–69 [bibl].
[155] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2000–2004. Ljubljana 2004, str. 28–29, 41–42 [bibl].