Peto mandatno obdobje – v znamenju krize
pog.6.
Na predvečer petih državnozborskih volitev septembra 2008 je bil slovenski politični
prostor videti precej jasen in predvidljiv. V njem je dominirala prva vladna stranka,
Janševa[os.]
SDS[or.], ob njej in hkrati daleč za njo sta stali vse
bolj neprepoznavni koalicijski partnerici SLS[or.] in
NSi[or.]. DeSUS[or.],
četrta stranka vladne koalicije, je bila s svojo upokojensko bazo in lahnim
distanciranjem od aktualne vlade solidno pozicionirana. Na opozicijski strani je
vodilno vlogo prevzela SD[or.], ki je skupaj s strankama
Zares[or.] in LDS[or.]
oblikovala zvezo, popularno imenovano levosredinski trojček
ali KGB
–
po začetnicah imen strankarskih prvakov. Jelinčičeva[os.]
SNS[or.] se je kljub odhodom njenih vidnih članov, ki so
ustanovili stranko Lipa[or.], ohranjala in s
standardnimi populizmi učinkovito opozarjala nase. Zdelo se je, da bo SDS[or.] relativna zmagovalka, s tem da bo levosredinski
trojček skupaj z DeSUS[or.]-om najbrž zbral večino
glasov[192] … Vse je bilo videti predvidljivo
in dolgočasno in takšna je bila, vsaj po mnenju medijskih strokovnjakov, tudi
predvolilna kampanja.[193] Lajtmotiv vseh strank je postala blaginja
, programske poti do
nje pa vse bolj nekonkretne, frazerske in zlasti vse bolj medsebojno podobne.[194] Volivec se je tako le
stežka odločal na podlagi programov, svoj glas je moral zaupati na podlagi drugih
faktorjev – prepričljivosti kampanjske oblike, karizme, spremljajočih afer, svojega
ukoreninjenega političnega prepričanja, bolj ali manj iracionalnega razmisleka …
kakor vselej na podlagi nepredvidljivih elementov …ods.6.1.
Volilni izid je v analitskem okviru predvidljivega in nepredvidljivega tisto septembrsko nedeljo naposled obtežil nepredvidljivo. Pričakovanjem navkljub je relativno zmago slavila Pahorjeva[os.] SD[or.], ki je prejela 30,45 % glasov in s tem 29 poslanskih mandatov. Dotlej prva stranka SDS[or.] ji je sledila z le mandatom manj (29,26 % glasov). Na visoko tretje mesto se je uvrstila novinka Zares[or.]; prejela je 9,37 % glasov (9 mandatov). DeSUS[or.]-u je s 7,45 % glasov pripadlo sedem poslanskih sedežev, SNS[or.]-u pa s 5,40 % glasov pet sedežev. Enako število mandatov – pet – sta osvojili tudi SLS[or.] (v predvolilni koaliciji s SMS[or.]; prejela je 5,21 % glasov) in LDS[or.] (5,21 % glasov). Poslanec italijanske narodnosti je znova postal Roberto Battelli[os.], na stolček poslanca madžarske narodnosti je namesto dolgoletne poslanke Pozsonceve[os.] sedel László Göncz[os.].[195] Ob zmagi SD[or.] je bilo ogrodje prihodnje koalicije znano (stranke KGB), relativna neznanka je bil zgolj četrti (oz. tudi peti) koalicijski partner, ki bi omogočal zadosti številčno koalicijo. Razočaranemu premierju Janši[os.] takoj po volitvah, ko so bili znani le rezultati vzporednih volitev, ni preostalo drugega kot reči, da velja zmagovalcem njegova (takrat sicer še pogojna) čestitka.[196] ods.6.2.
Volilni izidi so torej bili za marsikoga presenetljivi, čisto racionalnih razlogov,
ki so volivce odvrnili od dotlej vladajoče koalicije, ni bilo najti v (pre)velikem
številu. Prve povolilne analize so zato ugotavljale, da so volitve prevesili
sredinski volivci, nezadovoljni z načinom vladanja.[197] Prevzetna
širokopoteznost koalicije, ki se je denimo kazala v ambicioznem projektu plačne
reforme za vse javne uslužbence, je v kombinaciji z brezkompromisno in ostro retoriko
njenih poslank in poslancev v parlamentu okrnila njeno verodostojnost.[198] Poleg tega seveda
nikomur ni ušlo, da sta SLS[or.] in NSi[or.] dosegli precej slabši rezultat kot pred štirimi leti.
NSi[or.] je celo izpadla iz parlamenta, njen
predsednik Bajuk[os.] pa nemudoma odstopil.
Kot poraženec se je po volilni nedelji povsem umaknil iz političnega življenja, s
čimer je v slovensko politično kulturo vnesel nov vzorec obnašanja. Neuspeh obeh
strank so analitiki precej pripisali uspehu stranke SDS[or.], saj ta ni poslabšala svojega volilnega izida izpred štirih let.
Sredinske volivce naj bi sicer izgubila, a je zato izsesala
koalicijski
partnerici in s tem ostala osamljena. Na drugi strani je ob SD[or.] stal močnejši partner Zares[or.], ki
je s predsednikom Gregorjem Golobičem[os.]
najbolj prepričljivo problematiziral ravnanje koalicije in tako predstavljal
alternativo umirjenemu Borutu Pahorju[os.].
Zares je zajel tudi del standardnega volilnega telesa LDS[or.] (ravno tako kot SD[or.]), zaradi česar
je bil izkupiček glasov stranke Katarine
Kresal[os.] bolj pičel.[199] Ob vsem pa seveda ne gre
spregledati tudi učinka afere Patria,[200] ki se je najbolj razplamtela
pred volitvami in je gotovo omajala zaupanje v največjo vladno stranko in njenega
predsednika.ods.6.3.
* * *
Potem ko je bilo izvoljenih vseh devetdeset poslank in poslancev, so se ti – kakor
vselej dotlej – zbrali na konstitutivni seji in začeli peti mandat Državnega zbora
Republike Slovenije. V veliki dvorani na Šubičevi je 15. oktobra 2008 znova zadonela
Zdravljica, na mesto predsedujočega je znova sedel najstarejši poslanec; to je bil
Vasja Klavora[os.]. Predsedujoči je
najprej dal besedo Francetu Cukjatiju[os.],
ki se je poslavljal z visoke funkcije. Panta rhei
, je dejal Cukjati[os.] in ugotovil, da imamo nov državni
zbor, z novim entuziazmom in novo voljo, a kakor vselej enak izziv:ods.6.4.
/…/ da bomo znali spoštovati vse, ne glede na to, kakšni nazorski opciji pripadajo; spoštovali njihove želje, njihove sanje, želje po humani, pravični, dobri srečni družbi. Ta naša želja oziroma ta naša naloga spoštovati vse ljudi se bo najprej pokazala v spoštovanju do nas samih, do kolegic in kolegov znotraj te dvorane; v spoštovanju do vseh, ne glede na to, kateri stranki pripadajo.[201] blCit.6.1.
V prvih štirih mandatih ni bilo vedno tako in razprava v parlamentu je pokazala, da tudi v petem ni bilo nič drugače. Kolegi so Cukjatijev[os.] apel preslišali …ods.6.5.
Po potrditvi mandatov so poslanci takoj prešli k volitvam svojega vodstva. Pričakovana prihodnja koalicija je za predsednika predlagala Pavla Gantarja[os.], uveljavljenega in uglednega politika. Zanj je Gregor Golobič[os.] dejal, da ga odlikujejoods.6.6.
/…/ svobodomiselnost, iskrenost in posebna svetovnonazorska odprtost. Je liberalec z vestjo. Kot tudi odločen in jasnih političnih načel je vselej pripravljen preizpraševati lastna politična stališča in poglede, dovzeten za dialog, naklonjen iskanju stičnih točk, ne pa poudarjanju razlik, s tistimi, ki ne izhajajo iz istega svetovnonazorskega obzorja. Njegova dolgoletna politična biografija je bogata, vedno navdahnjena tudi z aktivizmom in prežeta s posebno pozornostjo do vrenja in dogodkov v civilni oziroma javni sferi. Zgodovina slovenskega boja za demokracijo, za spoštovanje človekovih pravic in državljanskih svoboščin ne more mimo njegove vloge.[202] blCit.6.2.
Kandidatove vrline je videla tudi potencialna opozicija, saj mu je nekaj njenih
poslancev izreklo javno podporo. Po mnenju Mira
Petka[os.] mu je bilo funkcijo predsednika absolutno
zaupati,
Jožef Jerovšek[os.] pa je poudaril, kako
je bil Gantar[os.] eden tistih poslancev,ods.6.7.
/…/ ki je spoštoval polemiko, replike in medklice v Državnem zboru. V tem se je pomembno razlikoval od večine dosedanje opozicije, ki je takšno ravnanje, ki je imanentno za parlamente, opredeljevala kot nekaj nezaslišanega, ker je pač izhajala iz preteklih časov, ko so bile vse odločitve dogovorjene nekje drugje in so bile takratne skupščine samo mesto dviganja rok – brez polemik, brez tega.[203] blCit.6.3.
Toda če je prihodnja opozicija po eni strani (vsaj v enem delu) Gantarju[os.] zaupala, je po drugi strani nadvse
kritično ocenjevala iskanje primernega kandidata znotraj pričakovane koalicije. Ta
je
v javnost dejansko pošiljala nerodna sporočila, ki so dajala vtis, da največji
stranki trojčka ne želita prevzeti vodenja parlamenta. SD[or.] je funkcijo ponujala prvaku Zaresa[or.], ta je dejal, kako vidi v poslancu Potrču[os.]
naravnega kandidata
. Poslanec Jože
Tanko[os.] je zaplet pokomentiral nadvse ostro:ods.6.8.
Z izmikanjem in nezainteresiranostjo za funkcijo predsednika Državnega zbora ste pokazali, da imate ponižujoč odnos do hrama demokracije, in s tem ste tudi nakazali, kakšna bosta vloga in odnos do Državnega zbora v tem mandatu.blCit.6.4.
Iz tega je nato izpeljal naslednji sklep:ods.6.9.
Eni se odrekajo funkciji predsednika Državnega zbora, čeprav imajo strokovno morda ustrezne kandidate, drugi se izmikajo, ker želijo več besede pri konkretnem upravljanju z denarjem, torej dajejo več poudarka izvršnim funkcijam. Tudi ravnovesja med zakonodajno, izvršno in drugimi oblastmi ne bo več, saj bo nova koalicija, vsaj tako kaže, težišče izrazito pomaknila na izvršno oblast in bo Državni zbor najbrž le postal poslušno orodje drugih vej ali centrov, ki bodo tu v Državnem zboru le iskali pokritje za svoje odločitve.[204] blCit.6.5.
Njegova teza se zdi smiselna, a je bila tedaj že dolgo veljavna. Center politične moči je vsekakor vlada, tudi v drugih primerljivih parlamentarnih demokracijah, ne le v Sloveniji.ods.6.10.
Obljubljena podpora Gantarju[os.] na tajnem
glasovanju ni izostala, prejel je 69 glasov poslank in poslancev. V postizvolitvenem
nagovoru je podal svoje videnje parlamenta, ki je bilo prav tako, kakršno so mu
pripisovali kolegi v razpravi o njegovi kandidaturi. Po njegovem mnenju demokracija
in opozicija v parlamentu ni samo za okras
.ods.6.11.
Niti ne more biti samo vzvod demokratične legitimizacije vladajoče večine. Je mnogo več. Je dokaz, stalni dokaz, da pri vseh političnih odločitvah obstaja tudi alternativa. Obstaja drugačna možnost, drugačna in druga pot. Da tisto, kar je sprejeto, ni edino možno, ampak je lahko tudi drugače.[205] blCit.6.6.
Podobno visoko podporo kot Gantar[os.] so še
isti dan prejeli tudi vsi kandidati za podpredsedniška mesta – France Cukjati[os.], Vasja Klavora[os.] in Miran Potrč[os.], ob čigar kandidaturo se je sicer
pikro obregnil Miro Petek[os.]. Dejal je, da ga
podpira, četudi ga je prvič videl na televiziji pred 40 leti. Takrat smo v Črni
dobili prvo črno-belo televizijo in smo se vsi zbrali za tem televizorjem. Danes
živimo v digitalni dobi, živimo v globalni, internetni televiziji in mislim, da je
dobro, da bomo videli gospoda Potrča na tem mestu tudi v tej podobi.
[206]
ods.6.12.
Pred glasovanjem o podpredsednikih, a hkrati šele po izvolitvi predsednika parlamenta
je zbor nagovoril tudi predsednik republike Danilo
Türk[os.]. V tej vlogi je pred poslance stopil prvič, a je svoj govor tako
po formi kot po tezah približal obema predhodnikoma, Kučanu[os.] in Drnovšku[os.].
Poudaril je pomembnost državnega zbora, v katerem je videl tribuna razprave
,
tržnico
in idejni prostor usklajevanja
v slovenski demokraciji. Ta
je bila po njegovem mnenju v dobri formi
.ods.6.13.
Morebiti ji manjka kakšen element zrelosti, ki ga prinaša daljše zgodovinsko obdobje. Morebiti so nekatere naše politične delitve preveč ideološke in preveč povezane z značilno slovensko trmo. Navzlic temu pa smo v svoji zgodovini, zlasti v zadnjih dveh desetletjih, v Sloveniji dokazali, da se znamo odgovorno in resno odločati, tako kadar gre za velike zgodovinske odločitve, kakršna je bila osamosvojitev in vzpostavitev suverene države Slovenije, kot tudi, ko gre za bolj praktične in bolj vsakdanje odločitve.[207] blCit.6.7.
* * *
Tri tedne po konstituiranju, 7. novembra 2008, so se poslanci sestali na prvi izredni seji, katere osrednja in prva točka je po običaju bila obravnava predloga predsednika republike za izvolitev kandidata za predsednika vlade. Predsednik Türk[os.] je v skladu s pričakovanji predlagal prvaka SD[or.] Boruta Pahorja[os.], ki je pred poslance stopil z daljšim programskim govorom. Njegov nastop je bil prepričljiv, njegove besede pa v vsej svoji podrobnosti splošne, a povezovalne hkrati:ods.6.14.
Kot sem dejal pri predsedniku države, povem tudi pri vas – čeprav utegnem biti kasneje deležen določenih očitkov, da temu ni tako – ampak veljam za politika konsenza. In kot sem rekel predsedniku države, me mine potrpljenje sem in tja samo takrat, ko kdorkoli znova in znova govori o naših in vaših. Zlasti v časih, ki nas čakajo, si po moje te pogubne delitve ne moremo privoščiti. Jaz mislim, da potrebujemo eden drugega. In na koncu, spoštovani gospod predsednik, visoki dom, vsak od nas kot posameznik zlasti v razmerah, ki nas čakajo, ne zmore skoraj nič, mi vsi skupaj pa zmoremo skoraj vse![208] blCit.6.8.
Bodoča opozicija, ki je postajala vse bolj očitna, je njegov nastop seveda pospremila
s kritiko, ki pa ni bila toliko usmerjena v samega kandidata, kolikor v njegove
strankarske in koalicijske tovariše (in tudi predsednika republike). Poslanec
Tanko[os.] iz vrst SDS[or.] je njihova ravnanja, izključevanja
in zavlačevanja
primerjal z odgovornimi
ravnanji Janševe[os.] vlade ter sklenil, da njegova poslanska skupina kandidata ne
bo podprla. To pa ne pomeni, da ne bomo podprli ustreznih ukrepov najverjetnejše
vladne ekipe, ki bo predlagala kot izhod iz oteženih razmer, na primer razvojnih
spodbud, davčnih olajšav, dohodninskih olajšav in drugih ukrepov, ki jih bodo
zahtevale zapletene razmere
.[209]
ods.6.15.
Ob koncu razprave je Pahorja[os.] podprlo 59
poslank in poslancev. Zahvalil se jim je za zaupanje in dejal, da ga ne vidi kot
bianco menico, ampak kot velik kredit, ki sem ga dolžan poravnati s svojim
vestnim delom
.[210] 21. novembra je bila nato
izvoljena še njegova vlada, po pričakovanju koalicijska, sestavljena iz t. i.
levosredinskega trojčka in stranke DeSUS[or.]. Skupaj
je premogla solidnih 50 glasov, na glasovanju pa je dobila tudi tradicionalno podporo
obeh poslancev narodnosti in še stranke SNS[or.] (56
glasov). Pahor[os.] je ob predstavitvi svoje
ministrske ekipe znova po nogometno pozval, kako potrebujemo drug drugega – zato,
ker mora slovenska politika v celoti, ne zgolj vlada, v času, ki je pred nami,
odigrati vlogo reprezentance
.[211]
ods.6.16.
* * *
Novi vladi je prvak opozicije Janša[os.]
obljubil klasičnih sto dni miru, ko SDS ne bo vlagala interpelacij ali posegala po
drugih poslovniških, ustavnih ali zakonskih ukrepih, ki jih ima za neposreden
nadzor nad delom vlade,
tudi zato – kakor je poudaril –, ker bodo številni
ministri potrebovali kar nekaj časa, da se seznanijo z razmerami. Še posebno
tisti, ki prvič stopajo na odgovorne funkcije v izvršilni oblasti. V tem primeru
kar takoj v vrh
.[212] Nedvomno gentlemanska
gesta opozicije, a se ji je premier Pahor[os.]
odrekel. Ne nazadnje in predvsem zato, ker časa za seznanjanje
ni bilo na
voljo. Že na predvečer volitev je namreč bilo jasno, da se po svetu vse bolj širi
dolžniško-finančna kriza, ki utegne prerasti v širšo gospodarsko krizo in zajeti tudi
Slovenijo. Pahorjeva[os.] ekipa je dajala
vtis, da se zaveda situacije, premier je na zaskrbljujoče napovedi opozoril tudi ob
svoji premierski predstavitvi in celo napovedal težko prihodnost, toda v naslednjih
mesecih je nato vsled svojega konsenzualnega pristopa ukrepal počasi in omahljivo.
Morda tudi zaradi prvih komentarjev opozicije, ki so vladi očitali preveliko
črnogledost, s čimer bi naj ta vnaprej opravičevala svoja dejanja.[213] Prvi sveženj
protikriznih ukrepov je prišel v parlament ob koncu leta.[214] Poslanci so ga sprejeli na zadnji seji leta 2008 in tako skoraj
simbolično napovedali osrednje težišče petega mandata – premagovanje krize, ki je
naposled iz gospodarske prerasla v politično.ods.6.17.
Razmere so se zaostrile takoj naslednje leto. Nič ni šlo tako, kot bi moralo
.
Kriza je postala tudi slovensko dejstvo. Zvrstile so se stavke, razraščalo je
nezadovoljstvo, pravega odziva vladne koalicije pa ni bilo čutiti … Nasprotno, vse
bolj in bolj se je utrjevalo prepričanje o tem, da so politiki s političnimi
institucijami vred sami sebi namen. Neizogibni koalicijsko-opozicijski spori so
preraščali v odkrite konflikte, povrhu vsega pa je še sama koalicija dajala vtis
razglašenega orkestra.[215] To se je kazalo
tudi v javnomnenjskih anketah ocene dela vlade in parlamenta, ki so mesec za mesecem
padale …[216]
ods.6.18.
Konfliktna politična klima se je v parlamentu prvič razgalila že v začetku leta 2009
ob precej benignem glasovanju, kjer nihče ni pričakoval zapletov. Šlo je za
ratifikacijo sporazuma o vstopu Albanije in Hrvaške v zvezo Nato. Koalicija je z
ratifikacijo soglašala, največja opozicijska stranka SDS[or.] pa je napovedala obstrukcijo. Na prvi pogled nič nenavadnega. Brez
glasov SDS[or.] ratifikacija ni bila mogoča, zato se je
lahko zdelo, da je poslanska skupina z uporabo konkretnega parlamentarnega orodja
obstrukcije učinkovito onemogočila sprejetje nečesa, čemur nasprotuje. Toda bistvo
in
vsa nenavadnost je bila tedaj v tem, da SDS[or.]
pravzaprav pridružitvi obeh držav k Natu ni nasprotovala. Le čemu je torej ravnala
tako? Pravi vzrok njenega ravnanja je bil v dejstvu, da je koalicija zavrnila
zaključni račun proračuna za leto 2007, ki je bilo tisto proračunsko leto, na katero
je bila prejšnja koalicija nadvse ponosna. Svojo podporo ratifikaciji je SDS[or.] zato vezala
na sprejetje zaključnega računa.
Koalicija je bila stisnjena v kot. Če je želela iz zagate, je morala taktirko vsaj
za
trenutek prepustiti opoziciji. Glasovanje o zaključnem računu so ponovili in okoli
20
poslancev koalicije, v glavnem iz vrst SD[or.], je nato
dokument vendarle podprlo.[217]
ods.6.19.
Če povzamem: najprej je ena poslanska skupina napovedala obstrukcijo pri točki,
kateri ni nasprotovala, nato pa je del poslancev druge poslanske skupine na ponovnem
glasovanju o isti stvari glasoval drugače, četudi se z drugačno opredelitvijo ni
strinjal. Javnost je bila zmedena, koalicija osupla. Predsednik Zaresa[or.]
Golobič[os.] je ostro obsodil zlasti
ravnanje SDS[or.] in v njem videl simbolični požig
parlamentarizma
, predsednik parlamenta Gantar[os.] pa je skušal pragmatično opravičiti izid ponovnega glasovanja.
Po njegovem mnenju je pač bilo treba izbirati med dvema zloma in se odločiti za
manjšega. Premislek dela poslancev naj tako ne bi bil sporen.ods.6.20.
Veliko bolj moralno sporno je povezovanje zaključnega računa z ratifikacijo mednarodnega sporazuma. /…/ Na tej točki smo imeli opravka z 'butnskalarsko' samovšečnostjo. V politiki tudi ni vse dovoljeno: eno je spreminjati stališča, ko izbiraš med dvema slabima možnostma, drugo je politika iracionalne presoje, ki ne odstopa od svoje pozicije, četudi pogori hiša in ona sama v njej. Najboljši opis za ravnanje prvaka SDS[or.] je efekt škorpijona in žabe. Pripravljen je bil uničiti tudi svoje lastno delo, da bi dokazal, da ima prav v popolnoma nepomembnem primeru.blCit.6.9.
Nato je še ostro dodal:ods.6.21.
Sedaj nam je jasno, da SDS[or.] nima nobenih mej, zato bomo morali vedno ravnati, kot da se lahko zgodijo najhujši scenariji. V vseh občutljivih zgodbah bomo morali imeti pred očmi, da je najslabši scenarij najverjetnejši. Načelno sodelovanje in partnerstvo je očitno le komunikacijska strategija opozicijske stranke. V SDS[or.] se bodo morali zelo potruditi, da si bodo povrnili zaupanje koalicije. Vemo tudi, da bodo orodja poslovnika, ki jih ta omogoča opoziciji, uporabljali do konca.[218] blCit.6.10.
Ravnanje poslanske skupine SDS[or.] je skušal pojasniti njen poslanec in nekdanji predsednik parlamenta Cukjati[os.]:ods.6.22.
Očitno je, da koalicija ni pričakovala naše reakcije. V minulem mandatu je bilo tudi veliko obstrukcij, a zaradi tega sodelovanje pri razvojnih programih ni trpelo. Zaradi obstrukcij se mostovi takrat niso rušili. Ocene o koncu parlamentarizma so zelo pretirane, kar priča o tem, da imamo različna mnenja o demokraciji in parlamentarizmu. Vladna koalicija še ne razume, da bo morala v nekaterih stvareh prisluhniti opoziciji, če bo hotela speljati velike projekte. Kdor bo načrtoval takšne projekte, bo moral delovati taktno, kot smo mi to počeli v minulem mandatu. Gospodje se bodo morali naučiti, kako v državnem zboru peljati resno politiko.blCit.6.11.
Gantar[os.] mu ni ostal dolžan:ods.6.23.
V parlamentu imamo opraviti z dvema političnima kulturama. Kulturo političnega brutalizma, ki striktno zasleduje lastne interese, ki ukrepa brez pomisleka o posledicah in nastavi nož na vrat, če le utegne. Na drugi strani je normalna demokratična politična kultura, ki sprejema logiko pozicije in opozicije, a hkrati tudi ve, da ne sme do konca poraziti nasprotnika.[219] blCit.6.12.
Iz orisane retorike parlamentarnih frontmanov moremo razbrati jasno sporočilo: politični spopad bo neizprosen. ods.6.24.
* * *
Ob vseh pomembnih temah (ali vsaj tistih, ki so bile izpostavljene kot pomembne) so se skozi ves mandat duhovi ločevali. Ko se je vlada s sosednjo Hrvaško uspela končno dogovoriti o rešitvi mejnega vprašanja, kar moremo nedvomno šteti za enega njenih večjih uspehov, je takoj naletela na odločno nasprotovanje opozicije in tudi dela vidnejših intelektualcev (a po drugi strani je precejšen del javno izpostavljenih intelektualcev sporazum podpiral). Parlament je z glasovi koalicije nato t. i. arbitražni sporazum podprl, a močno vsejani dvomi so ostali.[220] ods.6.25.
Izrazitega nasprotovanja je bila deležna tudi reforma pokojninskega sistema. O tem,
da je slednja potrebna in pomembna, so se sicer strinjale vse parlamentarne stranke,
o izbranem načinu pa ne več. Koalicijski predlog, ki je med drugim predvideval
višanje upokojitvene starosti za tri leta, so najbolj odkrito zavračali v SDS[or.] in SNS[or.], pomisleke
pa so imeli tudi v DeSUS[or.]. Za reformo njegovi
poslanci nato niso glasovali, a je preostanku koalicije priskočila na pomoč SLS[or.], tako da je novi zakon o pokojninskem in invalidskem
zavarovanju konec leta 2010 le bil sprejet.[221] V okviru reformiranja trga dela je koalicija sprejela še zakon o
malem delu, ki je drzno spreminjal sistem študentskega dela in načenjal finančne
imperije
študentskih organizacij in servisov. Temu so ti seveda močno
nasprotovali in maja 2010 organizirali študentske demonstracije pred poslopjem
državnega zbora.[222] Toda legitimno izražanje nestrinjanja z zakonom se je tedaj
sprevrglo v neartikulirano blatenje in celo nasilje. Naokrog so letele granitne
kocke, izbruhnili so manjši plameni, poslopje parlamenta (zlasti vhodni portal) je
bilo opazno poškodovano. Sprejete odločitve parlamenta nikakor niso bile
sprejete
…ods.6.26.
Že tako razburkane parlamentarne vode je novembra 2009 še razpihala odločitev
predsednika republike Danila Türka[os.] o
podelitvi najvišjega državnega odlikovanja nekdanjemu republiškemu sekretarju za
notranje zadeve iz osemdesetih let Tomažu
Ertlu[os.]. Opozicija se je ob tem hudo razvnela, saj je pod Ertlovo[os.] pristojnost sodila tudi zloglasna Služba
države varnosti, popularno (po srbski kratici) imenovana Udba. Po njenem mnenju je
predsednik z odlikovanjem Ertla[os.] kršil
ustavo (in to kar 34-krat) in je zato parlamentu predlagala, naj predsednika obtoži
pred ustavnim sodiščem. Türk[os.] je očitke
zavrnil, a opozicija je ostala neizprosna. V dejanju predsednika republike je videla
nevarno simbolno dejanje, ki je mejilo na absurd
. Ob glasovanju je nato ostala
osamljena, saj večina poslancev predloga ni podprla.[223]
ods.6.27.
Državni zbor je postajal polje trajnejših konfliktov, kar se je odrazilo tudi v
parlamentarni razpravi. Med posebej nepomirljivo in izključujočo, ki je hkrati
opozarjala na globoka idejna, konceptualna in celo kulturno-antropološka razhajanja,
lahko nedvomno uvrstimo debato o predlogu novega družinskega zakonika, ki se je s
prvim branjem začela marca 2010, nato pa skorajda prerasla v nerazumljivo
neverending story
. Koalicijo so pri predlogu vodile iskrene želje, saj je
ne nazadnje posodabljala več kot 30 let staro družinsko zakonodajo. Po besedah
resornega ministra Ivana Svetlika[os.] so jo
hoteli urediti v skladu z zahtevami časa in prostora
. Zakonik je deloval
sodobno in celovito, hkrati pa ni delal razlik na osnovi rase, spola, družbenega
položaja ali verskega prepričanja in tudi ne na osnovi spolne usmeritve. Opozorila
in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije na tem področju so bila jasna in
nedvoumna, zato smo jih v celoti upoštevali
. Ministrovo pojasnilo se zdi v 21.
stoletju skorajda nepotrebno, saj je ne nazadnje bil namen novega zakonika
zaščititi interese in koristi vseh otrok, ne glede na to, v kakšnem tipu
družinske skupnosti živijo. Pri tem ne moremo in ne bomo delali nikakršnih razlik.
Vsi morajo uživati polnopravno državljanstvo
.[224] Toda temu ni bilo tako;
tradicionalistični stereotipi, velikokrat zaviti v enostranske interpretacije
dvomljivih raziskav, so očitno bili bolj aktualni, kot je predvidevala koalicija.ods.6.28.
O predlogu zakonika je prvi spregovoril poslanec Cukjati[os.] in uvodoma sicer priznal, da predlog vsebuje vrsto dobrih
rešitev
, a je vendarle nesprejemljiv,ods.6.29.
ker bistveno spreminja razumevanje slovenske družine oziroma zakonske zveze. Prvič v zgodovini jo usodno razvrednoti, ker popolnoma ignorira njeno naravno, biološko usmerjenost v novo življenje, tisto usmerjenost, s katero vsak, predvsem demografsko ogrožen slovenski narod, stoji in pada.blCit.6.13.
Nasprotnike je očitno zmotila predvsem izenačitev istospolnih in raznospolnih
skupnosti, zavoljo česar si je Cukjati[os.]
v nadaljevanju privoščil izlet v svet homoseksualnosti
. Dejal je, kako so 70
letods.6.30.
/…/ terapevti in psihiatri učili, da je homoseksualnost čustvena motnja, ki je posledica podzavestnih nerazrešenih konfliktov glede spola in osebnosti. Leta 1973 pa je pod pritiskom maloštevilnih, a zelo agresivnih homoseksualnih skupin Ameriško združenje psihiatrov homoseksualnost nepričakovano brisalo s seznama psihiatričnih diagnoz, čeprav za to ni bilo nobenih strokovnih razlogov. Evropski učbeniki psihiatrije iz 80-ih let so homoseksualnost še vedno obravnavali kot najpogostejšo obliko seksualne perverznosti.blCit.6.14.
Po njegovem je torej bil cilj predlaganega zakonika zgolj v degradaciji klasične
družine
. Iz tega je naposled izpeljal precej nenavaden in do istospolnih parov
celo žaljiv sklep:ods.6.31.
Če pa klasični zakonski zvezi nič več ne priznamo njene naravne in za narod pomembne usmerjenosti v spočetje, rojstvo in vzgojo otroka, ter jo izenačimo s homoseksualno zvezo, potem ni nobenih ovir več, da bi otroka lahko posvojil tudi homoseksualni par, pa tudi pedofili in zoofili, saj gre tudi pri njih le za neke vrste spolno usmerjenost, na podlagi katere ni dovoljena diskriminacija.[225] blCit.6.15.
V nadaljevanju se je razprava vse bolj razvnemala, padale so vse težje besede,
predsedujoči je imel vse več dela, ko je moral posredovati in kolegom segati v
besedo. Med najbolj neposrednimi govorniki brez dlake na jeziku
je gotovo bil
Zmago Jelinčič[os.], čigar dialog
s predsednikom Gantarjem[os.] sledi v daljšem
pasusu: ods.6.32.
ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI[os.]:Lep dober dan vsem skupaj! Danes imamo pred sabo zakon, ki bi bil lahko zelo dober, pa vendar ima eno veliko napako – zlorabo teh pozitivnih rešitev za to, da bi se v ta zakon vsilile posvojitve otrok istospolnim partnerjem. Jaz ne bom govoril o teh zadevah, ki so dobre rešitve. Te dobre rešitve so dobre same po sebi. Govoril bom o zlorabi, o ogabni zlorabi koalicijskih strank, ki poskušajo svoje izvitoperjene spolne zadeve vtakniti v ta zakon...
govor.6.1.
PREDSEDNIK DR. PAVEL GANTAR[os.]:Želim vas vnaprej opozoriti, da umirite svoje besede, da ne žalite kolegov poslank in poslancev in da se pravzaprav dostojno obnašate v Državnem zboru! Prosim, vračam vam besedo.
govor.6.2.
ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI[os.]:Gospod predsednik, nikogar ne žalim, govorim resnico!! /…/ Verjetno veste, da Evropska konvencija o posvojitvah otrok ne dovoljuje posvojitve istospolnim partnerjem! Res je, da Republika Slovenija te konvencije ni podpisala, navkljub temu da je to Evropska konvencija. Vi preferirate svoje želje tudi nad Evropo, kadar vam to "paše". Pripravljeni ste enostavno zatajiti pravice otrok in dovoliti nekaterim izbrancem, da si bodo dovoljevali, kar si lahko dovoljujejo. Pa naj povem en primer. Poglejte, recimo, pride Janezek domov in reče:
- Pa reče mamica:
Pa jaz nisem tvoja mamica.- Pa reče Janezek čez nekaj časa:
Pa mamica, daj mi nekaj za jesti, ker sem tako lačen.- Pa reče mamica:
Veš, jaz nisem tvoja mamica.- Pa reče Janezek:
Mamica, tako mi je hudo, daj se malo stisni k meni.- Pa reče mamica:
Ja, jaz nisem tvoja mamica.- Pa reče Janezek:
Ja, kako naj pa ti potem rečem?- Pa reče mamica:
Reči mi tako kot vsi drugi, stric Tone.Ali bi to radi?! Ali je to tisto, k čemur težite?! Predstavljajte si ob teh posvojitvah dva stara homoseksualca, ki si nabavita enega majhnega fantka in se potem skupaj kopajo v banji. Krasno!! Krasno!! .../Izklop mikrofona./...
govor.6.3.
PREDSEDNIK DR. PAVEL GANTAR[os.]:Gospod Jelinčič[os.]...
govor.6.4.
ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI[os.]:.../Mikrofon ni vključen./... Ali vas ni sram gospod predsednik...
govor.6.5.
PREDSEDNIK DR. PAVEL GANTAR[os.]:Odvzel sem vam besedo in vas ponovno opozarjam, da ostanete v mejah dostojnosti. Nasprotovanje zakoniku, posameznim določbam, se da izreči na dosti bolj kultiviran način. Prosim, da se ravnate po tradiciji v tem parlamentu in da se držite nekih minimalnih etičnih standardov govorjene besede. Vračam vam besedo in izrekam prvi opomin.
govor.6.6.
ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI[os.]:Ja, kar opominjate me, saj opominjali boste še marsikoga. Samo na koncu, upam, da boste na volitvah dobili svojo porcijo. Jaz imam dve majhni punčki in vem, kaj govorim. Vem, kaj govorim. Ne, gospod Rožle, ne gospod Rožle, jaz nisem istospolni.../izklop mikrofona./...
govor.6.7.
PREDSEDNIK DR. PAVEL GANTAR[os.]:Gospod Jelinčič[os.], gospoda Rožeja[os.] ste imenovali Rožle. To je skrajno nedostojno in omalovažujoče, poniževalno, torej naslavljanje vašega kolega in mojega kolega poslanca gospoda Rožeja[os.]. Pričakujem, da boste vzdržali nek normalni etični standard ravnanja in odnosov do svojih kolegov in kolegic, četudi se ne strinjate z njimi. Dajem vam drugi opomin.
govor.6.8.
ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI[os.]:Gospod predsednik, če bi poznali slovensko literaturo, bi vedeli, da je Rožle v Kekcu zelo pozitivna oseba. Bi bilo lepo, če si preberete to zgodbo Vandota, bi bilo zelo zanimivo. Ali smem nadaljevati?
govor.6.9.
PREDSEDNIK DR. PAVEL GANTAR[os.]:Prosim, gospod Jelinčič[os.].
govor.6.10.
ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI[os.]:Hvala lepa. Veste, gospod predsednik, bi bilo lepo, če bi opozorili tudi vaše kolege, tiste, ki se tako zavzemajo za istospolne partnerje, da bi bili malo tiho v Državnem zboru. Jaz bom apeliral tukaj na stranko, v kateri sodim, da je še nekaj zdravega duha, to so Socialni demokrati[or.], ki mislim, da navkljub vsemu razmišljajo drugače, da so pripravljeni varovati otroke pred zlorabami, kajti jaz sem prepričan, da je namen teh posvojitev otrok s strani istospolnih partnerjev seksualna zloraba. Danes imamo v Sloveniji hude probleme s spolnimi sprevrženostmi v zvezi z bulmastifi. Ali naj pričakujemo, da bo naslednjič ista koalicija predlagala, da se uzakoni pedofilija? Ali lahko pričakujemo, da bo koalicija.../izklop mikrofona./...
govor.6.11.
PREDSEDNIK DR. PAVEL GANTAR[os.]:Gospod Jelinčič[os.], vzel sem vam besedo. Gospod Jelinčič[os.], prosim vas, da ostane v mejah dostojnosti in v mejah členov in razprave o členih, ki ga določa Predlog družinskega zakonika. Prosim vas, da ne greste iz teh okvirjev, da držite debato, ki je bila vse do vašega nastopa dosti kultivirana, prepričljiva in je omogočila tako poslankam in poslancem kot drugim, da se o teh stvareh opredeljujejo in izrekajo. Prosim, da ne greste proti tej opredelitvi v Državnem zboru.[226]
govor.6.12.
Razumevanje sodobne družine enih in drugih je očitno bilo diametralno nasprotno. Po enem letu so predlagatelji in nasprotniki zakonika le sklenili delni kompromis, ki je omogočal njegovo sprejetje, a ni zadovoljeval vseh …[227] ods.6.33.
* * *
Zaupanje v vlado in parlament je v tretjem letu mandata še naprej padalo,
nezadovoljstvo se je razraščalo, gospodarska kriza je že nekaj časa bila občuteno
dejstvo. Politični prostor je ostajal nepomirljiv, koalicija pa je vse bolj dajala
vtis, da je navzven in navznoter blokirana in brez pravih izhodnih
idej. Pot v
politično krizo je tako bila začrtana. Koalicijo je maja prvi zapustil DeSUS[or.], ki je že tako veljal za njen najšibkejši člen. V
njej bi se naj počutil neenakopravno
, saj v času gospodarske krize ni mogel
uveljavitev svojih predlogov. Z izstopom DeSUS[or.]-a
je koalicija izgubila parlamentarno večino, a je vztrajala do naslednjega meseca,
ko
je iz nje izstopil še Zares[or.]. V maloštevilni
koaliciji sta tako ostali le še SD[or.] in LDS[or.].[228]
ods.6.34.
Pomemben katalizator politične krize in razpadanja koalicije so vse od poletja 2010 bili tudi številni referendumi, na katerih so volivci odločali o skoraj vseh večjih koalicijskih projektih. Pri tem so pritrdili le enemu – arbitražnemu sporazumu s Hrvaško, ki ga je junija 2010 predlagala sama koalicija. Že decembra so nato zavrnili novi zakon o Radioteleviziji Slovenija (referendum sta predlagali opozicijski SDS[or.] in SNS[or.]), aprila 2010 pa zakon o malem delu (tega so predlagale študentske organizacije in sindikati). Gotovo najbolj poguben pa je bil t. i. superreferendumski 5. junij 2011, ko so volivci odločali o kar treh zakonih – arhivskem, zakonu o preprečevanju dela na črno in o najpomembnejšem – pokojninskem. Vse po vrsti so zavrnili in tako vladi izrekli svojevrstno nezaupnico.[229] ods.6.35.
Dvočlanska koalicija je nato vztrajala naprej, a ji ni bila usojena dolga življenjska doba. Najprej je morala poskrbeti za novega predsednika parlamenta, saj je po odhodu Zares[or.]a dotedanji predsednik Pavle Gantar[os.] odstopil. Večja koalicijska stranka je mesto ponudila manjši – LDS[or.]-u, ki je na visoko funkcijo kandidiral svojega manj prepoznavnega, a mirnega in uglednega poslanca z daljšim stažem Ljuba Germiča[os.]. Večini poslancev, ki se je ne nazadnje tudi zavedala, da parlament kljub politični krizi potrebuje predsednika, se je zdel sprejemljiv. Zanj je glasovalo 57 poslancev in Germič[os.] je tako postal osmi predsednik državnega zbora.[230] ods.6.36.
Gladka izvolitev novega predsednika parlamenta pa nikakor ni pomenila, da bo ostanek koalicije tako zlahka popolnil še preostale izpraznjene funkcije. Po slovesu Zares[or.]a in nato še odstopu notranje ministrice Kresalove[os.] je bilo praznih kar pet ministrskih mest. Če je premier želel še nekaj časa vladati naprej, je potreboval nova imena. Septembra je tako parlamentu predlagal listo petih novih ministrov in na njihovo imenovanje vezal svojo zaupnico. Večine ni imel, zato je izid glasovanja presenetil le maloštevilne. Poslanci so njegov predlog zavrnili (prejel je 36 glasov) in s tem avtomatsko strmoglavili celo vlado.[231] To se v državnem zboru sicer ni zgodilo prvič, nadaljnji postopki so ustavno predvideni, potrebno bi bilo začeti z iskanjem novega mandatarja. Toda tisto jesen je očitno pri večini poslancev prevladalo prepričanje, da taka pot ne bi bila smiselna. Novega mandatarja ni predlagal nihče in predsednik republike je 21. oktobra 2011 razpustil državni zbor. Prvič v (skoraj) dvajsetletni zgodovini slovenskega parlamenta so sledile predčasne volitve, napovedane za 4. december. Zaupanje v precejšen del parlamentarnih strank je bilo omajano, pričakovati je bilo temeljitejše prestrukturiranje političnega prostora.ods.6.37.
* * *
Peto državnozborsko mandatno obdobje je bilo prvič krajše, a statistično ravno tako plodno. Parlament je skupaj sprejel 941 aktov.[232] Število zastavljenih poslanskih vprašanj in podanih pobud je bilo celo enako prejšnjemu mandatu (3148). Obstrukcij je bilo manj, le 20, število vloženih interpelacij skoraj enako (štiri), število preiskovalnih komisij pa je skokovito poraslo. Ustanovljenih je bilo kar sedem.[233] ods.6.38.
Struktura poslanske zbornice je glede na število in moč poslanskih skupin bila precej
statična. Leta 2008 je bilo ustanovljenih osem poslanskih skupin, konec mandata pa
je
delovala ena več – skupina nepovezanih poslancev, ki je štela pet članov. Poleg tega
je ena poslanka zadnje mesece mandata delovala kot nepovezana. Najmočnejša
koalicijska in najmočnejša opozicijska stranka sta bili po številu poslancev novembra
2011 izenačeni. Prvič v zgodovini državnega zbora se je zgodilo, da je enemu poslancu
prenehal mandat, ker je bil pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen, daljšo
od
šestih mesecev.[234] Ob koncu mandata sta oba predsednika parlamenta – Gantar[os.] in Germič[os.] – poudarila, da je državni zbor tudi v petem sklicu opravil
pomembno delo, o načinu njegovega dela in razprave pa zapisala, da pač dobro
predstavlja politično in duhovno podobo sodobne slovenske družbe
.[235]
ods.6.39.
Opombe:
[192] Aljoša Selan: Volitve 2008: Kratko politično poletje v Sloveniji. V: Delo. 21. 8. 2008 [bibl]; Intervju: dr. Dejan Verčič. Dostopno na: Total tedna. 19. 9. 2008 [bibl].
[193] Medijski strokovnjak
dr. Dejan Verčič[os.] je dejal, da je bila
prepričljivost kampanje katastrofalno nizka
, in ob tem opozoril, da je
SDS[or.] nedomiselno prevzela kampanjo hrvaške
HDZ[or.]. Njen slogan Nadaljujemo skupaj je bil
prevod Sanaderjevega[os.] Idemo dalje,
barve in tip fotografije ravno tako. − Intervju: dr. Dejan Verčič. Dostopno na: Total tedna. 19. 9. 2008 [bibl].
[194] Simona Kustec Lipicer, Samo Kropivnik, Tomaž Deželan, Alem Maksuti: Volilni programi in stališča. Ljubljana 2011 [bibl].
[195] : Poročilo o izidu rednih volitev poslancev v Državni zbor z dne 3. 10. 2008. Dostopno na: Državna volilna komisija. 3. 10. 2008, http://www.dvk.gov.si/DZ2008/dokumenti/porocilo_o_izidu_dz.pdf, (6. 6 2012) [bibl].
[196] Tanja Gobec: Slovenija v letu 2008. Dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija. 1. 1. 2009, http://tvslo.si/#ava2.25591093, (5. 6. 2012) [bibl].
[197] Tanja Gobec: Slovenija v letu 2008. Dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija. 1. 1. 2009, http://tvslo.si/#ava2.25591093, (5. 6. 2012) [bibl].
[198] Gl. Miha Kovač: Volitve 2008: Tudi sloni letijo, mar ne?. V: Delo. 23. 9. 2008 [bibl]; Aljoša Selan: Nauki parlamentarnih volitev 2008 v Sloveniji. V: Delo. 7. 10. 20008 [bibl].
[199] Miha Kovač: Volitve 2008: Tudi sloni letijo, mar ne?. V: Delo. 23. 9. 2008 [bibl]; Intervju: dr. Dejan Verčič. Dostopno na: Total tedna. 19. 9. 2008 [bibl].
[200] Pri aferi Patria je šlo (in še gre) za 278 milijonov evrov vreden posel nakupa 135 finskih oklepnikov 8x8 Patria za potrebe Slovenske vojske, pri katerem je prišlo do podkupovanja. Zadevo so podrobneje preiskovali (sprva) finski kriminalisti (kasneje tudi slovenski in avstrijski), medijsko odmevnost pa je požela po objavi dokumentarca finske nacionalne televizije Resnica o Patrii (to je bilo tri tedne pred volitvami). V njem je avtor za korupcijo obtožil tudi predsednika vlade Janeza Janšo[os.]. Sredi leta 2013 je bil Janša na prvostopenjskem sodišču obsojen, sodbo je nato potrdilo tudi višje sodišče. 20. junija 2014 je začel prestajati dveletno zaporno kazen. Še zmeraj vztraja, da gre za političen proces in politično sodbo, zoper katero je vložil izredno pravno sredstvo na vrhovno sodišče.
[201] Dobesedni zapis 1. seje V. mandata DZ z dne 15. 10. 2008. Dostopno na: Državni zbor RS. 15. 10. 2008, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=7416738730D099C4C12574E8002EF15F, (11. 6. 2014) [bibl].
[202] Dobesedni zapis 1. seje V. mandata DZ z dne 15. 10. 2008. Dostopno na: Državni zbor RS. 15. 10. 2008, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=7416738730D099C4C12574E8002EF15F, (11. 6. 2014) [bibl].
[203] Dobesedni zapis 1. seje V. mandata DZ z dne 15. 10. 2008. Dostopno na: Državni zbor RS. 15. 10. 2008, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=7416738730D099C4C12574E8002EF15F, (11. 6. 2014) [bibl].
[204] Dobesedni zapis 1. seje V. mandata DZ z dne 15. 10. 2008. Dostopno na: Državni zbor RS. 15. 10. 2008, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=7416738730D099C4C12574E8002EF15F, (11. 6. 2014) [bibl].
[205] Dobesedni zapis 1. seje V. mandata DZ z dne 15. 10. 2008. Dostopno na: Državni zbor RS. 15. 10. 2008, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=7416738730D099C4C12574E8002EF15F, (11. 6. 2014) [bibl].
[206] Dobesedni zapis 1. seje V. mandata DZ z dne 15. 10. 2008. Dostopno na: Državni zbor RS. 15. 10. 2008, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=7416738730D099C4C12574E8002EF15F, (11. 6. 2014) [bibl].
[207] Dobesedni zapis 1. seje V. mandata DZ z dne 15. 10. 2008. Dostopno na: Državni zbor RS. 15. 10. 2008, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=7416738730D099C4C12574E8002EF15F, (11. 6. 2014) [bibl].
[208] Dobesedni zapis 1. izredne seje V. mandata DZ z dne 7. 11. 2008. Dostopno na: Državni zbor RS. 7. 11. 2008, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=779AC0B7B10CC0B2C1257501002FA8A3, (11. 6. 2014) [bibl].
[209] Dobesedni zapis 1. izredne seje V. mandata DZ z dne 7. 11. 2008. Dostopno na: Državni zbor RS. 7. 11. 2008, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=779AC0B7B10CC0B2C1257501002FA8A3, (11. 6. 2014) [bibl].
[210] Dobesedni zapis 1. izredne seje V. mandata DZ z dne 7. 11. 2008. Dostopno na: Državni zbor RS. 7. 11. 2008, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=779AC0B7B10CC0B2C1257501002FA8A3, (11. 6. 2014) [bibl].
[211] Marko Jakopec: Poslanci državnega zbora izvolili nove ministre. V: Delo. 22. 11. 2008 [bibl].
[212] Peter Jančič: Prvih sto dni vladanja Boruta Pahorja med vojno in mirom. V: Delo. 26. 11. 2008 [bibl].
[213] Marko Pečauer: Slovenska politika v letu 2008. V: Delo: Sobotna priloga. 27. 12. 2008 [bibl].
[214] Mojca Prelesnik: Državni zbor v prvem letu petega mandata. V: Poročilo o delu Državnega zbora v obdobju 2008–2012: prvo leto mandata oktober 2008 - december 2009. Ljubljana 2010, str. 86–87 [bibl].
[215] Marko Pečauer: Slovenija v letu 2009. V: Delo: Sobotna priloga. 31. 12. 2009 [bibl].
[216] Marko Pečauer: Anketa Dela – letni pregled. V: Delo. 4. 1. 2010 [bibl].
[217] Zoran Potič, Marko Pečauer: Po izsiljenem ponovljenem glasovanju. V: Delo: Sobotna priloga. 14. 2. 2009 [bibl].
[218] Zoran Potič, Marko Pečauer: Po izsiljenem ponovljenem glasovanju. V: Delo: Sobotna priloga. 14. 2. 2009 [bibl].
[219] Zoran Potič, Marko Pečauer: Po izsiljenem ponovljenem glasovanju. V: Delo: Sobotna priloga. 14. 2. 2009 [bibl].
[220] Peter Jančič: Predsednik državnega zbora o letu 2010. V: Delo. 29. 12. 2010 [bibl].
[221] Drago Zajc: Nekateri primeri konfliktov v Državnem zboru. V: Razreševanje konfliktov v državnem zboru Republike Slovenije: raziskava: 2. poročilo. Ljubljana 2010, str. 8–11 [bibl].
[222] Drago Zajc: Nekateri primeri konfliktov v Državnem zboru. V: Razreševanje konfliktov v državnem zboru Republike Slovenije: raziskava: 2. poročilo. Ljubljana 2010, str. 12–13 [bibl].
[223] Dobesedni zapis 14. seje V. mandata DZ z dne 2. 3. 2010. Dostopno na: Državni zbor RS. 2. 3. 2010, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=74A51F3F6CEAA0FFC125794B0038F9A3, (11. 6. 2014) [bibl].
[224] Dobesedni zapis 14. seje V. mandata DZ z dne 2. 3. 2010. Dostopno na: Državni zbor RS. 2. 3. 2010, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=74A51F3F6CEAA0FFC125794B0038F9A3, (11. 6. 2014) [bibl].
[225] Dobesedni zapis 14. seje V. mandata DZ z dne 2. 3. 2010. Dostopno na: Državni zbor RS. 2. 3. 2010, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=74A51F3F6CEAA0FFC125794B0038F9A3, (11. 6. 2014) [bibl].
[226] Dobesedni zapis 14. seje V. mandata DZ z dne 2. 3. 2010. Dostopno na: Državni zbor RS. 2. 3. 2010, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=V&type=sz&uid=74A51F3F6CEAA0FFC125794B0038F9A3, (11. 6. 2014) [bibl].
[227] Drago Zajc: Nekateri primeri konfliktov v Državnem zboru. V: Razreševanje konfliktov v državnem zboru Republike Slovenije: raziskava: 2. poročilo. Ljubljana 2010, str. 7–8 [bibl]. O zakonu so naposled odločali volivci na referendumu 25. 3. 2012. Ob 30 % udeležbi jih je 55 % glasovalo proti njegovi uveljavitvi.
[228] Gorazd Utenkar: Gospodarski krizi se je v tretjem letu pridružila še vladna. V: Nedelo. 25. 11. 2011 [bibl].
[229] Gorazd Utenkar: Gospodarski krizi se je v tretjem letu pridružila še vladna. V: Nedelo. 25. 11. 2011 [bibl].
[230] Tina Kristan: Mož, ki trikrat premisli, preden reče. V: Delo. 5. 9. 2011 [bibl].
[231] Gorazd Utenkar: Gospodarski krizi se je v tretjem letu pridružila še vladna. V: Nedelo. 25. 11. 2011 [bibl].
[232] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2008–2011. Ljubljana 2012, str. 32–33 [bibl].
[233] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2008–2011. Ljubljana 2012, str. 29–32, 38–39, 42, 63–66 [bibl].
[234] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2008–2011. Ljubljana 2012, str. 16–20 [bibl].
[235] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2008–2011. Ljubljana 2012, str. 6 [bibl].