Drugo mandatno obdobje – šibkost velike koalicijepog.3.
Formalni in simbolični začetek procesa oblikovanja drugega sklica državnega zbora je začel predsednik države Milan Kučan[os.], ki je v skladu s svojimi ustavnimi pristojnostmi za 10. november 1996 razpisal druge državnozborske volitve. Datum je za zgodovinarjevo oko nadvse zanimiv, saj zbuja spomin na politično vrenje v Kraljevini SHS. Prav na ta dan leta 1927, po zadnjih demokratičnih volitvah v državi, sta dva poprej ostra politična nasprotnika – Hrvat Stjepan Radić[os.] in prečanski Srb Svetozar Pribićević[os.] – sklenila trdno koalicijsko zvezo, imenovano Kmečko-demokratska koalicija[or.]. Četudi niso bile volitve leta 1996 s tem v nikakršni historični vzročno-posledični zvezi in so se tudi dogajale v povsem drugačnem kontekstu, pa datum vendarle poraja romantično sliko preseganja ostrih političnih delitev.ods.3.1.
Predvolilno ozračje v Sloveniji jeseni 1996 je namreč bilo prav tako, naelektreno in nazorsko razdeljeno. Demokratski poslanec Tone Peršak[os.] je ozračje sicer nekoliko pretirano, a vendar slikovito opisal:ods.3.2.
Slovenija je dva meseca pred volitvami po zaslugi nekaterih politikov tako rekoč nabita s sovraštvom, s strahom pred prihodnostjo in s politikantstvom najslabše vrste … Stranke se ubadajo skoraj samo še z medsebojnim obtoževanjem in s spotikanjem, torej z najslabšimi metodami boja za oblast.[78] blCit.3.1.
Kljub takemu izhodišču in navkljub dejstvu, da je bilo veliko volivcev neopredeljenih
in razočaranih nad politiko, je bila kampanja precej blaga.[79] Prva vladna
stranka, Drnovškova[os.]
LDS[or.], je volivce nagovarjala z optimistično in
pozitivno kampanjo, utelešeno v sloganu 2000 Gremo!
Njen pristop je bil
razgiban; v ospredju je seveda bil premier, ob njem pa tudi njegov pes Artur, ki je
celo nastopal v lastnem televizijskem spotu. Opozicijska SDS[or.]
Janeza Janše[os.] se je – za opozicijsko
stranko razumljivo – zatekla k negativnemu konceptu in poudarjala zaskrbljujoče plati
prejšnjega mandata, brezposelnost, revščino, socialno problematiko … in s svojim
sloganom predlagala rešitev: Čas je za spremembe
. Vladno-opozicijska ZLSD[or.] se je odločila za sproščen nastop in kot edina
rokenrol stranka
izdala cede partizanskih pesmi v rock izvedbi. Na glasbo je v
kampanji stavila tudi SLS[or.], saj je njen predsednik
Marjan Podobnik[os.] sam prepeval
Jaz bi te polubu rad
. Sporočilo pesmi je bilo tudi sporočilo pozitivne
kampanje s sloganom Za Slovenijo z ljubeznijo
. SKD[or.]
Lojzeta Peterleta[os.] je bila v najtežji
situaciji; kot vladna stranka se je potegovala za volivce, nenaklonjene vladi. S
precej robato kampanjo, kjer je bil ob Peterletu[os.] v ospredju slogan Stojimo za svojimi besedami
, je
skušala napade vlade naprtiti stranki LDS[or.], uspehe
pa sebi.[80] Upoštevaje
rezultat se zdi, da pri tem ni bila uspešna, da so volivci kvečjemu razmišljali
obratno. Uspehe vlade so pripisali LDS[or.], neuspehe pa
koalicijskim partnericam.ods.3.3.
Na volilno nedeljo, ko so volivci izbirali med 17 listami (vsega skupaj je sicer nastopilo 23 strank, a so nekatere sklenile predvolilno koalicijo) in 1311 kandidati,[81] je namreč ponovno največ glasov prejela LDS[or.]. Volivci so ji namenili 27,01 %, kar se je prezrcalilo v 25 poslanskih mandatov. S precejšnjim zaostankom sta ji sledili SLS[or.], ki je osvojila 19,38 % (19 mandatov) in SDS[or.] s 16,13 % (16 mandatov). SKD[or.] in ZLSD[or.] sta bili precej izenačeni; prva je prejela 9,62 % (10 mandatov), druga pa 9,03 % (9 mandatov). Poleg naštetih sta se v parlament prebili še DeSUS[or.] s 4,32 % (5 mandatov) in SNS[or.] s 3,22 % (4 mandati).[82] Glede na prejšnje volitve leta 1992 je LDS[or.] še bolj utrdila svoj primat prve stranke, SKD[or.] in ZLSD[or.] sta del volivcev izgubili, SLS[or.] in zlasti SDS[or.] pa precej pridobili. SNS[or.] je komaj prestopila parlamentarni prag in zaostala za novinko – stranko DeSUS[or.]. Demokratov[or.] in Zelenih[or.] v državnem zboru ni bilo več.ods.3.4.
* * *
Sveže izvoljeni poslanci so se na prvi, konstitutivni seji državnega zbora sešli 28.
novembra 1996. Najstarejši poslanec Marijan
Schiffrer[os.] je po ustaljeni praksi namenil uvodne besede sklicatelju
seje, predsedniku Kučanu[os.]. Njegov nagovor,
ki ga je kot prekaljeni politik vešče sestavil trenutku primerno, je na prvi pogled
klasičen prestolni govor
šefa države ob konstituiranju parlamenta. Predsednik
je omenjal žlahtne momente parlamentarne razprave in poudarjal mesto parlamenta v
družbi. Toda hkrati je tudi dejal, kako so utemeljena pričakovanja, ods.3.5.
da boste, spoštovane poslanke in spoštovani poslanci novega sklica Državnega zbora, med seboj in skupaj z državljani iskali rešitve, dogovore in soglasja za razcvet države za stabilno, varno in v svetu spoštovano Slovenijo. Utemeljena so pričakovanja, da bomo upravljalci države povezovali državljanke in državljane Slovenije v skupna prizadevanja za uspešno in pospešeno gospodarsko, politično, pravno in socialno preobrazbo, za zanesljivo prepoznavno in suvereno umestitev Slovenije v evropske in svetovne gospodarske, politične in varnostne obrambne povezave; da bomo v strpnem pogovoru ob medsebojnem spoštovanju s skupnim in dobrim delom in ob spoštovanju že doseženega zagotovili zanesljivo prihodnost slovenstva in slovenske države; da bomo spoštovali različnost in odpravljali pregrade nezaupanja, zavračanja in izključljivosti; da bomo preprečevali krivice ter nezakonita in nepoštena ravnanja, da bomo varovali svojo kulturno in nacionalno identiteto, svojo zemljo, suverenost in življenjsko okolje, svojo kulturno in naravno dediščino, da namesto mostov v skupno dobro ljudi v tej državi med njimi ne bodo postavljeni zidovi.[83] blCit.3.2.
Zlasti parafraza z mostovi in zidovi je bila svareče opozorilo v nadvse realni situaciji. Drugi sklic državnega zbora se je namreč po izvolitvi znašel v šahovski pat poziciji. Stranke t. i. desnice so skupaj prejele 45 glasov, vse ostale z manjšinskima poslancema[or.] vred, ki sta podpirala Drnovška[os.], pa ravno tako 45. Parlament, zrcalo družbe, se je znašel v zagati, razdeljen na pol ... Konstitutivna seja se je zavlekla, nasprotujoča si stališča so se kazala na vsakem parlamentarnem koraku. ods.3.6.
Najprej se je zapletlo pri potrjevanju mandatov. Trije kandidati so se namreč
pritožili in s tem pri delu poslancev zasejali klice dvoma. Ali vendarle podpreti
vseh 90 mandatov? Razmišljanje dvomljivcev
, ki ilustrira smisel potrjevanja
poslanskih mandatov, je povedno predstavil Slavko
Gaber[os.]:ods.3.7.
Želel bi nas vse opozoriti na dejstvo, da se nahajamo v najbolj občutljivi fazi konstituiranja slovenskega parlamenta oziroma Državnega zbora. Gre za točko, v kateri se potrdi volja volivk in volivcev. To je tista točka, o kateri ne sme, ko bo opravljena, na njej ostati niti najmanjšega dvoma, najmanjšega suma, da posel ni bil opravljen korektno. /…/ Če bi kljub temu potrdili mandate tem poslankam in poslancem ta trenutek v tem Državnem zboru, bi prvič naredili slabo uslugo Državnemu zboru, ker bi padel sum na Državni zbor, da ne spoštuje volje volivk in volivcev, in drugič, naredili bi izjemno slabo uslugo ljudem, ki bi jih na ta način potrdili v Državnem zboru. Za njih bi namreč v celotnem mandatu oziroma vseskozi, dokler se to ne bi razčistilo, lahko tekla beseda okrog po Sloveniji, da zasedajo mesto nekoga drugega, ki mu je mesto glede na glasove volivk in volivcev v tem Državnem zboru.[84] blCit.3.3.
Kljub pomislekom so bili naposled vendarle potrjeni vsi mandati. Naslednja težava je bila izvolitev predsednika, podpredsednika in članov komisije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve – komisije, ki bo predlagala vodstvo parlamenta. Konsenza tisti dan ni bilo pričakovati, zato so poslanci sejo prekinili in jo nadaljevali 2. 12. Pred njimi je bil podaljšan vikend posvetovanj, prepričevanj in usklajevanj. Rezultat? V ponedeljek, 2. 12. ob 10. uri, pat pozicija (še) ni bila presežena, KVIAZ-a niso oblikovali.ods.3.8.
Situacija je precej razhudila poslanca Jožefa Školča[os.], ki je ugotavljal, daods.3.9.
Državni zbor izgleda v tem trenutku razdeljen na – ne bom uporabljal teh najrazličnejših formul, ker se mi zdijo, ko govorimo o konstituiranju Državnega zbora, precej nerelevantne. Vsekakor imamo toliko in toliko poslanskih skupin, za katere menim, da so se dolžne dogovoriti za tiste osnovne stvari, da lahko začne Državni zbor delovati. /…/ Nenazadnje, pristanek na to, da se kandidira za volitve v Državni zbor, pomeni obljubo državljanom in državljankam, da se bodo o vseh stvareh dogovarjali. Če se nismo v stanju dogovoriti, kako se konstituira Državni zbor, in improvizirati stvari na taki začetni točki, to pomeni, da nič od zapisanega za te ljudi ne bo veljalo v teh štirih letih.blCit.3.4.
Zelo parlamentarna
Školčeva[os.] ugotovitev, ki pa ji je brž
repliciral mojster državnozborske replike Ivo
Hvalica[os.]. Najprej se je celo opravičil, da prvi nastop v novem mandatu
začenja z repliko, nato pa Školča[os.]
opozoril, da je volilni rezultat neizpodbitno dejstvo
, iz katerega izhaja, da
je asociacija strank
t. i. desnice osvojila večino in da ji posledično gre
tudi večina v KVIAZ-u. A pri tem razmišljanju je bilo problematično to, da
asociacija
kot blok še ni mogla nastopati, saj še ni bilo ne koalicije ne
opozicije. Čez čas so poslanci vendarle dosegli dogovor, ki je upošteval sorazmerno
zastopanost strank in ohranjal pat pozicijo tudi v komisiji. Vsaka stran je dobila
10
članov, predsednik pa je postal Igor
Bavčar[os.] iz LDS[or.]. ods.3.10.
Pot do volitev vodstva parlamenta je bila s tem odprta, a je še zmerom bila videti
precej nemogoča. Razmerje 50 : 50 se je ohranjalo. Za predsednika so stranke desnice
predlagale Janeza Podobnika[os.], ki je na
tajnih volitvah prejel – 45 glasov, točno polovico. Napetost v parlamentu in tudi
v
javnosti je vse bolj rasla, rešitve ni bilo na obzorju … Nekateri, kot Miran Potrč[os.], so pozivali k dogovarjanju, češ da
je eno formalna pravica, drugo pa politična modrost, in sicer politična modrost,
ki terja v tem razmerju, kakršnega so določile volivke in volivci na volitvah, da
so vse stranke pripravljene sesti skupaj in se med seboj poskušati, ali se bodo
ali ne, je vprašanje, ampak poskušati dogovoriti.
Spet drugi, kot Ivo Hvalica[os.], so bili ob takih besedah užaljeni
in prizadeti in so zahtevali spremembe. Govoriti o politični modrosti, to je
smešno. Za vas je politična modrost eno, zame nekaj drugega. Vi imate en predznak,
jaz imam drugega,
je bil jasen Hvalica in v nadaljevanju tudi obtožujoč:ods.3.11.
Lepo vas prosim! Vi boste nam ponujali dogovarjanje? Vi, ki ste nas prisilili desetletja v tišino. Pustite nas, da sedaj spregovorimo in da poizkušamo tej državi dati eno drugo opcijo, ker si ta država to želi, in jaz vam še enkrat povem, da razmerje ni 45 : 45, to ste vi ustvarili. Razmerje je 45 : 43 plus 2. Ne apriori, prosim, predstavnike narodnosti tlačiti v vaš lonec. Lepo vas prosim![85] blCit.3.5.
Tisti čas je bil tako za parlament kot za javnost sila napet, vsak resen politični
komentator in vsak kavarniški krožek je razglabljal, kdaj in kako bo zid
padel. Na prvo razpoko ni bilo treba čakati dolgo … Po mnogih napornih
trenutkih
v KVIAZ-u, usklajevanju in proceduralnih zapletih
je vendarle
prišlo do dogovora med poslanci. Po Bavčarjevih[os.] besedah je prevladala modrost, spoznanje dejstva, da v
tem državnem zboru obstaja nuja za dogovor, dogovor, ki ga seveda pričakujejo
ljudje, slovenske državljanke in državljani, od predstavnikov ljudstva, izvoljenih
na volitvah pred nekaj več kot tremi tedni.
[86]
ods.3.12.
Komisija je za predsednika predlagala Janeza Podobnika[os.], ki je na tajnem glasovanju prejel visokih 82 glasov. Za podpredsednike so bili izvoljeni poslanci Zoran Thaler[os.], Borut Pahor[os.] in Helena Hren - Vencelj[os.]. Nadaljevanje je postajalo vse bolj predvidljivo …ods.3.13.
Takoj po izvolitvi je novi državnozborski predsednik v svojem nastopnem zahvalnem govoru poudaril, da lahko državni zborods.3.14.
pojmujemo tudi kot prostor mostov, ki jih moramo poslanke in poslanci kot izvoljeni predstavniki državljank in državljanov graditi v prostoru slovenske države. Kakorkoli že gledamo na politiko, prispodoba mostov je dobra. Morda je bilo nekoliko zajedljivosti v preteklih dneh ob tej besedi, toda mostovi so bistvo demokratičnega delovanja zrele politike.[87] blCit.3.6.
Vse bolj je kazalo, da med največjima strankama – LDS[or.] in SLS[or.] potiho poteka gradnja mostu, četudi trdnih zagotovil za tako tezo ni bilo. Kljub Podobnikovi[os.] izvolitvi je navzven še zmerom obstajala pat pozicija, parlament je bil razdeljen na pol. Poslanci se ne nazadnje niso mogli dogovoriti niti o sedežnem redu, ki ga je zato, po njihovem pooblastilu, določil generalni sekretar.[88] Kakšna bo koalicija, kakšna bo vlada, je ostajalo nejasno ... in sčasoma postajalo vse bolj presunljivo. Dogajanje je začelo spominjati na politični triler. ods.3.15.
Od volitev sta minila že skoraj dva meseca in predsednik Kučan[os.] je v skladu s svojo podobo preudarnega in
zaskrbljenega državnika imenoval kandidata za predsednika vlade. Odločil se je za
liderja LDS[or.]
Drnovška[os.]. V pat poziciji je veljalo
poskusiti z relativnim zmagovalcem. V začetku januarja 1997 so se poslanci tako
zbrali na 1. izredni seji, na mandatarski
seji. Javnost se je spraševala, kaj
se utegne zgoditi, lahko pričakujemo presenečenje … Skoraj perfektno dramaturško
zasnovano stopnjevanje zgodbe je tedaj doseglo enega svojih vrhov. Na samem začetku
seje je predsednik Podobnik[os.] povsem
rutinirano obvestil poslance, da bodo zaradi tehničnih napak in prekoračitve
pooblastil glede sedežnega reda
z delom pričeli kasneje. Nestrpno pričakovano
sejo so prekinili, ker je nekdo sedel drugam? Nedolgo zatem se je razvedelo, da to
drži, da je nekdo dejansko sedel drugam in da je to storil nalašč, saj se je odločil,
da bo izstopil iz svoje poslanske skupine. V nadaljevanju seje je Podobnik[os.] poslance obvestil, da je prejel
pismo s kratko, a jedrnato vsebino:ods.3.16.
Sporočam Vam, da z današnjim dnem, 8. 1. 1997, izstopam iz poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov.
S spoštovanjem! Ciril Pucko[os.] blCit.3.7.1.
Prestop enega poslanca sicer še ni pomenil mostu, a brv je bila nedvomno položena, parlamentarna tehtnica se je prevesila na levo. Razprava o mandatarju, ki je sledila, je najbrž bila tudi zato bolj nabita s političnimi čustvi, težkimi besedami o demokraciji in inserti iz najsodobnejše zgodovine. Drnovšku[os.] so poslanci z desnice očitali samodrštvo, samooklicano voditeljstvo in politično shizofrenijo. Franc Zagožen[os.] se je skliceval na misel Draga Jančarja[os.]. Briljantni pisatelj, ki je nastopal tudi kot kontroverzni politični esejist, je namreč zapisal, kako je treba tistemu, ki izjavlja, da je edini primeren za predsednika vlade, onemogočiti priti v bližino vladne palače.[89] Lojze Peterle[os.] je pronicljivo analiziral Drnovškov[os.] politični stil in njegov odnos do parlamenta:ods.3.17.
Gospod kandidat je znan po tem, da ne reče: drži, bomo, dajmo, obljubim, ampak bom poskusil, si bom prizadeval, bom še pogledal, bom še proučil. Dobro je, da proučujemo, ampak ko se dogovorimo, dajmo izvajati. In če se dogovorjeno ne zgodi, potem pride do razlage: veste, Vlada je Vlada, parlament je pa parlament. V Vladi se razumemo, v parlamentu pa so, kakršni so. Zato iz tega pridemo do tega, čemur jaz rečem: teorija o dveh koalicijah, ena v Vladi, ena v parlamentu. Mi si ne želimo, da bi imeli še enkrat situacijo iz zadnje koalicije, ko je to res tako delovalo. V Vladi so bile številne zadeve sprejete, v parlamentu so padale, včasih ena za drugo, ne glede na to, da so bile v Vladi soglasno sprejete.[90] blCit.3.8.
Nekateri so mu očitali držo med osamosvojitvijo in se zapletli v verbalne spopade
o
zaslugarstvu in junaštvu. Poslanca Branka
Tomažiča[os.] je tako zanimalo, kje je bil Drnovšek[os.] v času osamosvajanja, ko so ga
novinarji iskali in javno govorili, da ga ne morejo najti
. Nemudoma mu je
repliciral poslanec Rudi Moge[os.]. Podučil ga
je, naj si le prebere Drnovškovo[os.]
knjigo Moja resnica, in ga zajedljivo vprašal, kje pa je bil on med osamosvojitvijo.
Nadaljevanje kratke replične razprave se je precej oddaljilo od predmeta, a
predstavlja plastično ilustracijo verbalnega spopada v parlamentu z nevsiljivo
pomirjujočo vlogo predsedujočega:ods.3.18.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK[os.]Predlagam, da vendarle prekinemo z replikami in nadaljujemo z razpravo. Gospod Tomažič.
govor.3.1.
BRANKO TOMAŽIČ[os.]:Gospod Moge, tudi jaz ne vem, kje ste vi bili. O meni pa piše v knjigi, da sem prvi postavljal blokado proti neprijateljskim tankom v Vrhpolju pri Vipavi. Če ne veste tega, preberite zgodovino.
govor.3.2.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK[os.]:Gospod Moge ima repliko.
govor.3.3.
RUDOLF MOGE[os.]:Spoštovani kolega! Jaz za vas dobro vem. Ampak če ne veste vi, kje sem jaz bil, jaz sem bil pa za talca v Pekrah in sem dobil srebrni znak Pekre.
govor.3.4.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK[os.]:Hvala. Čestitam obema. ...(Smeh in ploskanje.)...[91]
govor.3.5.
Med bolj stvarnimi kritiki je bil poslanec Janez
Janša[os.], ki je Drnovšku[os.]
očital njegovo pregovorno tehnicistično držo; občutek, da je človek le proračunska
postavka. V programu je pogrešal zlasti Humanizem
in Slovenijo
.
Odgovoril mu je pisatelj Partljič[os.]. V
svojem hudomušno-razumevajočem slogu je Janši[os.] celo pritrdil, češ da ima morda prav, da manjka humanizem, da
smo številke in dalje. Ampak sam sem bil socialistični učitelj in sem se norčeval
v razredu, ko smo govorili o človeku z veliko začetnico ali pa socialističnem
humanizmu. Najbolj me je strah, kadar politiki govorijo o človeku z veliko
začetnico, s humanizmom in s takimi stvarmi.
[92]
ods.3.19.
Parlamentarna debata o Drnovšku[os.], LDS[or.]-u in njih vladavini je dala veliko, opozorila na precej vprašanj in vidikov dojemanja, s čimer je izpolnila svoj namen. Izida glasovanja ni spremenila, a to tudi ni bil njen smisel. Drnovšek[os.] je dobil pričakovanih 46 glasov.[93] ods.3.20.
Predsednik vlade je bil izvoljen, toda vlade še ni imel. Sledil je drugi krog –
potrjevanje liste ministrov. Mostu še ni bilo na obzorju, stala je le brv. Drnovšek[os.] je zato konec januarja parlamentu
predlagal vlado minimalne večine, ki bi jo podpiralo 46 poslancev. In na istem kraju
se je vnovič odvrtela sila podobna debata kakor mesec prej, le da je prestopnik
Ciril Pucko[os.] dobil v njej odmevno
vlogo. Njegov nekdanji šef
Miroslav Mozetič[os.] ga je celo pozval,
da v interesu Slovenije odloži svoj mandat in poslansko mesto vrne SKD
, saj da
je podpora Drnovšku[os.] sicer volilna
prevara
, nič kaj dosti drugačna od Miloševićevih[os.] volilnih prevar v Srbiji. Še bolj oster in piker je bil
Ivo Hvalica[os.], saj je predlagani listi
očital pomanjkanje legitimnosti in sklenil, da vlado sestavlja ZSMS-jevski
liberalizem in prebarvani komunizem, ki ima za pušeljc Jelinčičev proticerkveni
nacionalizem. Vse skupaj pa veže en sam cement, to je puckizem.
ods.3.21.
Pri poslanskih kolegih je požel smeh, pri predsedniku Podobniku[os.] pa opozorilo, naj ne žali
poslancev. A Hvalica[os.] se ni dal. Pojasnil
je, da uvaja nov termin za izdajo in prevaro, recimo v arabščini imamo ta termin.
Iskal sem ga v drugih jezikih, pa ga ni. Torej skupek teh dveh pojmov. To je moj
doprinos k mogoče bodočemu slovarju slovenskega jezika
.[94]
ods.3.22.
Še isti večer, 6. februarja 1997, so poslanci glasovali o Drnovškovem[os.] predlogu. Rezultat? 46. glasu ni bilo od nikoder, izid je bil znova 45:45. Za hip se je zazdelo, da je parlament tri mesece od volitev tekel v prazno. ods.3.23.
Toda samo kronološko dejstvo ni ravno najbolj povedno, datumi sami zase le redko
skrivajo sporočilo. V treh mesecih od volitev se je navkljub pat poziciji parlament
konstituiral, celo z veliko večino izvolil predsednika, opravil dolge, mestoma pikre
in oddaljene, a v svoji celovitosti problemske razprave in izvolil predsednika vlade.
Državni zbor je opravljal svojo zamišljeno poslanstvo. Razumljivo je, da je to pač
terjalo čas, česar se je sprva poslanec, nato pa premier Drnovšek[os.] nedvomno zavedal. Iskanje dogovora,
gradnja mostu
se je nadaljevala … in manj kot mesec po porazu prve liste
ministrov je Drnovšek[os.] parlamentu
predložil drugo, precej drugačno; takšno, kakršna se je kazala po izvolitvi Janeza Podobnika[os.] – listo velike
koalicije
med LDS[or.] in SLS[or.], kateri se je pridružil še DeSUS[or.].ods.3.24.
Pot h končnemu izhodu iz sicer povsem normalne zagate za obe največji stranki ni bila lahka, toda kakor je poudaril Drnovšek[os.] ob predstavitvi svojega predloga:ods.3.25.
Moja ocena je bila vedno in tudi sedaj, da razlike med Slovenci niso takšne, da razlike med strankami niso takšne, da bi jih lahko za vedno zavezali v dva bloka, ki si a priori med seboj nasprotujeta. Obstaja precej programskih sličnosti, precej sorodnih prizadevanj med različnimi strankami in da stranke lahko te svoje cilje, svoja prizadevanja tudi v interesu državljanov, ki jih zastopajo, uresničujejo na različne načine, v različnih povezavah, ne samo v eni povezavi, ki se bo konfrontirala z neko drugo povezavo. To je drugačen tip demokracije, parlamentarne demokracije.[95] blCit.3.9.
Premier se je torej zavzel za drugačen tip parlamentarne demokracije
, drugačen
v njenem tedaj aktualnem slovenskem pojmovanju, ki je bilo izrazito idejno
razdeljeno. Zavzel se je za politiko preseganja uveljavljenih delitev. Na most, ki
mu
ga je uspelo zgraditi z SLS[or.], je bil lahko
upravičeno ponosen, a s tem – s sklenitvijo koalicije – je bil storjen šele prvi
korak. Pred koalicijo so bila štiri potencialna leta sodelovanja, štiri leta
nenehnega vsakodnevnega mostograditeljstva. Vprašanje, ali bo partnerstvo različnih
zdržalo, je že tedaj bilo povsem na mestu. Janez
Janša[os.] ga je spretno formuliral v vseprisotno metaforo z mostovi:ods.3.26.
Sicer pa, če stvar poenostavimo, ali bi vi zaupali arhitektu, ki ukaže porušiti dva solidna mosta zato, da začne graditi novega, in to na mestu, kjer je reka najširša. Zagotovo ne. Nihče razumen takšnega arhitekta ne bi zaposlil. Takega arhitekta bi bila vesela le gradbena mafija, ki bi na tak način prišla do posla.[96] blCit.3.10.
Za Drnovškovo[os.] listo je glasovalo 52
poslancev. Vlada je bila potrjena, parlament je prebrodil, številni poslanci bi
najbrž rekli premostil
blokado, v kateri se je znašel po volitvah.[97] Dolgo ni ostalo
pozabljeno, da je pat pozicijo pravzaprav presekal poslanec Pucko[os.]. Nekateri so mu pripisovali državotvorno
držo, drugi so ga obrekovali z izdajalcem. Pucko[os.] je bil na naslednjih volitvah vnovič izvoljen v parlament, nato
pa je izstopil iz politike.[98]
ods.3.27.
* * *
Koalicija, ki se je po napornih mesecih končno oblikovala, je bila kljub majhnemu številu partneric sila raznorodna. Že takrat, ob njenem začetku, so komentatorji ugotavljali, da gre pri LDS[or.] in SLS[or.] za zvezo dveh idejno in socialno popolnoma različnih strank, ki bosta skupaj le stežka učinkovito vladali. Parlamentarna praksa drugega mandata je tej tezi v precejšnji meri pritrjevala. Razmere v državnem zboru so bile velikokrat zmedene, zdelo se je, da je SLS[or.] bolj opozicijska kot koalicijska stranka. Povrhu pa tudi opozicija ni usklajeno napadala in nadzirala vlade, saj je bila – ravno tako na idejni ravni – sama razdeljena. SDS[or.] in SKD[or.] sta bili bliže SLS[or.], ZLSD[or.] pa Liberalni demokraciji[or.]. Razpad koalicije se je pogosto zdel neizbežen … ods.3.28.
Prvo odmevnejše znotrajkoalicijsko razhajanje je sledilo kmalu po izvolitvi vlade,
junija 1997. Parlament je moral udejanjiti obljubo iz t. i. španskega kompromisa –
zavezo vlade, ki jo dala v procesu pristopanja k EU in je predvidevala spremembo 68.
člena ustave, po katerem tujci v Sloveniji niso mogli pridobiti lastninske pravice
na
nepremičninah. SLS[or.], ki se je sama deklarirala za
najvišjo branilko slovenskega nacionalnega interesa
, na to ni bila
pripravljena oz. je v zameno za glasovanje zahtevala dodatne koalicijske koncesije.
Največja vladna stranka z Drnovškom[os.] na
čelu se je spet znašla v zagatni situaciji, morala bi privoliti v sicer običajno
politično trgovino. Cena bi bila visoka, a dobitek – nemoteno nadaljevanje
pristopnega procesa – se je zdel nujen. Toda temu navkljub dopolnjevanja koalicijske
pogodbe ni bilo. Pot do spremembe ustave, ki jo je ubrala LDS[or.], je bila naposled drugačna in veliko širša. Presegla je koalicijsko
sporazumevanje in postala predmet celotnega parlamenta. ods.3.29.
Zaželeni cilj (EU) je namreč bil tedaj unisono sprejet pri skoraj vseh parlamentarnih strankah, članstvo Slovenije v bruseljski asociaciji ni bilo za nikogar vprašljivo, le pot in strategija sta burila kritične odzive. Drnovšek[os.] se je z LDS[or.] zato odločil za iskanje širšega konsenza, obrnil se je na opozicijo s ponudbo za sklenitev širokega sporazuma o zunanjepolitični strategiji države. Učinek ni izostal, kritična opozicija je roko sprejela in parlament kot osrednje torišče političnih stališč je skoraj soglasno, v prav državotvorni maniri, spremenil ustavo. 85 poslancev je glasovalo za, le eden je bil proti. [99] ods.3.30.
Ostra dvopolnost parlamenta, ki je bila tisto poletje leta 1997 presežena, se je kljub koaliciji med LDS[or.] in SLS[or.] ohranjala še naprej, vse do konca mandata. Najbolj izrazita je bila ob razpravah o idejnih vprašanjih. Ko je konec leta 1997 parlament razpravljal o predlogu resolucije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima, ki sta ga pripravila opozicijska poslanca Lojze Peterle[os.] in Janez Janša[os.], je v razpravni dvorani mestoma vrelo, mestoma se krohotalo … V vsakem primeru je bila volivcem posredovana nepomirljiva podoba političnih akterjev. Sama resolucija je sicer izhajala iz obče sprejemljivih civilizacijskih načel,ods.3.31.
da noben narod, nobena družba ali država ne more preživeti ali stabilno in zdravo živeti, če se odpove spoštovanju človekovega dostojanstva, temeljnim moralnim načelom, kulturno-civilizacijskim standardom demokratičnosti in pravnosti. Lojze Peterle[os.] blCit.3.11.1.
A je bila po mnenju njenih nasprotnikov vsiljen revizionistični dokument. Ti so se utemeljeno spraševali, čemu debata o preteklosti, čemu ravno tedaj in čemu se naj sploh parlament o tem opredeljuje, predlagatelji pa so prav tako utemeljeno odgovarjali, da je razloge že leta 1994 zapisal pisatelj Drago Jančar[os.]:ods.3.32.
Skratka, /…/ ko smo se spraševali, zakaj do te razprave ni prišlo že doslej, in ko smo si postavljali vprašanja v zvezi s preteklostjo, boljših odgovorov in bolj strnjenih odgovorov, kot jih bom zdaj navedel v citatu slovenskega pisatelja mednarodnega slovesa Draga Jančarja[os.], nismo našli. V svojem eseju, ki je izšel septembra leta 1994 v Novi reviji, je zapisal naslednje: "Na ruševinah idej, ki so opustošile to stoletje, med očrnelimi tramovi pogorelih totalnih ideologij stojijo glasniki novega časa in vpijejo: Pozabimo na preteklost, ukvarjajmo se s prihodnostjo! Pri tem pa mislijo na svojo sedanjost, ki jo naglo spravljajo v svoj funkcionalni, pragmatični in prihvatizacijski red. Čimprej proč z motečo preteklostjo, zdaj je nov čas. Tako govorijo oni, ki so se pripravljeni novemu času odpreti s starimi idejami v glavi. In tem je treba reči, ni nov čas, to je isti človeški čas, ki ga živimo, odkar vemo za Homerja in Sveto pismo. Nobeno preseganje ideoloških debat, nobena sprava ne pomeni pravice ali celo zahteve do pozabe zločinov in terorja totalnih sistemov. Tu nobene intelektualne zvijače ne pomagajo. Še najmanj pa zavijanje z očmi, češ mislimo na prihodnost. Povej mi, kaj misliš o preteklosti, in povedal ti bom, kako gledaš na prihodnost in na sedanjost." Tako Drago Jančar[os.] v eseju, ki je zelo aktualen ali danes še bolj aktualen kot leta 1994.[100] Janez Janša[os.] blCit.3.12.1.
Jančarjevi[os.] iztočnici navkljub je
parlament v naslednjih dneh postregel s številnimi intelektualnimi zvijačami
in povzročal zavijanje z očmi
. Poslanci so denimo hiteli na izviren način
dokazovati, da je na Slovenskem obstajal trdoživ in uvožen komunizem:ods.3.33.
Slovenija torej ni bila satelit Sovjetske zveze, pa vendar ima Slovenija Dedka Mraza; iz Sibirije je prišel, tega nismo dobili, vam zagotavljam, ne iz Italije, ne iz Avstrije, ne iz Madžarske in niti ne iz Hrvaške – iz Sibirije! Sibirija je pa vendar bila v Sovjetski zvezi, razen če negirate to geografsko danost. Ampak po drugi strani je tu še nekaj zanimivega. Kateri komunizem je pa bil bolj trdoživ? Torej, mi smo bili v jugoslovanski federaciji, torej smo bili podvrženi srbskemu komunizmu; toda srbski komunizem je preživel ruskega, sedaj je vendar hujši, ta je bolj trd! Ta traja in ta bo še trajal. /…/ Torej kakšna razlika je vendar med srbskim in ruskim komunizmom, če že hočete trditi, da nismo bili v sovjetski sferi. Torej jaz trdim in bom sedaj poskušal na zelo preprostem primeru dokazati, da je bil srbski komunizem hujši in da je hujši od sovjetskega. /…/ Jaz nisem še slišal, da bi v Pragi plesali za časa sovjetskega imperija kazačok na cesti, med tem, ko se je v Ljubljani plesalo srbsko kolo. Gospod Potrč[os.] je plesal na neki ploščadi, obstaja fotografija, srbsko kolo, ne polko, srbsko kolo, to je nedvoumno, dokumenti obstajajo! Dnevnik ima eno rubriko Slika ne laže, naj bi tudi nekatere slike iz preteklega časa objavili in bi videli. Srbsko kolo! Kakšna polka! Ivo Hvalica[os.] blCit.3.13.1.
V svoje govore so vpletali takrat aktualne predsedniške volitve in niso skoparili
z
žalitvami, ostrimi napadi in še bolj bliskovitimi obrambami. Poslanec Jelinčič[os.] je tako pribil, da je bil eden od
predsedniških kandidatov domobranski kandidat
, /…/, ki ste ga privlekli iz
ene ropotarnice zgodovine na pol mumificiranega
.[101]
ods.3.34.
Razprava se je v nekaj dneh precej oddaljila od temeljnega vprašanja, javnost se je
ob njej prej ali slej zabavala, četudi je (kljub zahtevi opozicije) ni mogla
spremljati v živem televizijskem prenosu. Slovenska parlamentarna praksa je bila
obogatena z novimi prvinami, ki sicer niso nič neobičajnega. Med bolj nenavadne
proceduralne intermezze tistih dni pa je gotovo sodil izločitveni zahtevek
Iva Hvalice[os.], ki ga navajam v celoti:ods.3.35.
IVO HVALICA[os.]:Hvala lepa. Gospod predsednik. Moj proceduralni predlog bo nenavaden, vendar bi rad razčistil eno zadevo. Prej bom pravzaprav postavil neko proceduralno vprašanje. Danes je Mag objavil fotografijo na straneh 40 in 41 – fotografijo slovenskih revolucionarjev in nekaterih generalov jugoslovanske armade. Tu na srčni strani portreta Josipa Broza[os.] štrli ena glava in bolj ko gledam, vidim to portret oziroma sliko gospoda Baškoviča. Sprašujem, če je to on. Ker če je to on, potem bi morali danes začeti, bi rekel, s tem, da bi se on izločil. Jaz sprašujem zgolj. Ampak, vsem kolegom, ki sem kazal, so mi rekli, to je gospod Baškovič. (Nemir v dvorani.) Torej, jaz sprašujem. Ne ne, to je zelo važno. Gospod predsednik, prosim, danes je že tretjič.
govor.3.6.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK[os.]:Kaj predlagate, gospod Hvalica[os.]?
govor.3.7.
IVO HVALICA[os.]:Da kaznujete gospoda Jakiča[os.]. (Nemir v dvorani.)
govor.3.8.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK[os.]:Kolegice in kolegi, predlagam, da mirno nadaljujemo z razpravo.
govor.3.9.
IVO HVALICA[os.]:Gospod predsednik, najprej, ali ste slišali kaj je rekel gospod Jakič[os.]? Nekaj je rekel zdaj.
govor.3.10.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK[os.]:Ne, nisem ga slišal.
govor.3.11.
IVO HVALICA[os.]:Je rekel, poln "kufer" vas imam in je dvignil roke. On naj demonstrira to primitivno liberalnost v nekem pubu ali ne vem kje, ne pa tu v državnem zboru. Torej, najprej prosim, da kaznujete gospoda Jakiča. Zdaj pa prosim in se opravičujem v naprej. Gospod Baškovič[os.], če je to vaš dvojnik, potem se vnaprej opravičujem. Ampak, vsi kolegi so mi zatrjevali, da ste to vi. Ali vam lahko pokažem?
govor.3.12.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK[os.]:Gospod Hvalica[os.].
govor.3.13.
MILAN BAŠKOVIČ[os.]:To je gospod Krivic Vladimir[os.], pokojni sicer.
govor.3.14.
IVO HVALICA[os.]:Res? So vsi rekli, da ste vi.
govor.3.15.
MILAN BAŠKOVIČ[os.]:Mogoče mi je malo podoben. ...(Smeh.)... To je dvajset let staro.
govor.3.16.
IVO HVALICA[os.]:Ne, sedemnajst, sedemnajst. (Vmes gospod Baškovič[os.]: Bi bil pa zelo počaščen, če bi bil...)
govor.3.17.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK[os.]:Kakšen proceduralni predlog imate?
govor.3.18.
IVO HVALICA[os.]:Izjavo, ki jo je dal gospod Baškovič, zdaj je ob tej priliki tu, bom drugič povedal. (Nemir v dvorani.)[102]
govor.3.19.
Tako resolucija kot predlog zakona o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima, ki je bil vložen skupaj z njo, nista bila sprejeta.[103] ods.3.36.
* * *
Majava koalicija med LDS[or.] in SLS[or.] je vsem svojim krizam navkljub (in teh, zlasti kadrovskih, ni
manjkalo) zdržala vse do predvečera konca svojega mandata. Parlament je medtem
vseskozi opravljal svoje vidno in nevidno poslanstvo, v okviru katerega je zmogel
tudi velike reformne projekte. Tako je po številnih usklajevanjih konec leta 1999
sprejel celovito pokojninsko reformo. V vnovič precej ostri debati so nekateri
poslanci preroško opozarjali na bodoče sistemske probleme pokojninske blagajne. Toda
le nedolgo po sprejemu velike reforme, na milenijsko pomlad leta 2000, ko je do
volitev manjkalo zgolj dobrega pol leta, so se koalicijsko-opozicijska razmerja v
parlamentu razletela v prafaktorje. Sorodni stranki SLS[or.] in SKD[or.] sta se po številnih
napornih sestankovanjih z vzponi in padci takrat le uspeli dogovoriti o združitvi
v
eno stranko, ki ne bi bila del koalicije.[104] Padec padajoče
vlade je bil pred vrati. Drnovšek[os.] ni čakal na razplet; partnerje je
prehitel in sam predlagal zamenjavo ministrov SLS[or.] z
novimi. Na glasovanje je vezal zaupnico, ki 8. aprila 2000 ni bila izglasovana.
Parlament je stal na razpotju; ena smer so bile predčasne volitve, druga iskanje
novega mandatarja za kratek čas. LDS[or.] in ZLSD[or.] sta se ogrevali za prvo alternativo, stranki desnice
za drugo.ods.3.37.
SLS + SKD[or.], po združitvi največja parlamentarna
stranka, je kmalu po Drnovškovem[os.] padcu
predlagala kandidata za predsednika vlade. V javnosti je brž zaokrožilo ime pretežno
neznanega bančnega strokovnjaka iz tujine Andreja
Bajuka[os.], tistega gospoda
, ki je bil ob začetku drugega mandata
kandidat za finančnega ministra, z njegovim imenom pa se je opletalo
vsevprek.
Bajuk[os.] je nastopal z ugledno in
umirjeno držo, a podpore pri poslancih ni žel. Tako del javnosti kot nekateri
poslanci so mu očitali predvsem nepoznavanje slovenskih razmer, saj je prihajal iz
tujine. Zmago Jelinčič[os.] je dejal, da je
njegov program sicer dober,ods.3.38.
ampak, konec koncev, tudi pralni stroj Gorenje ima dober program, pa ga zato ne bom volil. Še enkrat pravim, prepričan sem, da imamo dovolj pametnih ljudi v Sloveniji, ki bi lahko prevzeli kandidaturo mandatarstva, in mislim, da bi marsikdo od teh kandidatov podporo v državnem zboru tudi dobil. Izbor tujca, ki bi vodil Slovenijo, medtem ko je vse življenje preživel zunaj, daleč stran, celo daleč stran od Evrope, mislim, da je neprimerno. /…/ Zato na koncu eno samo vprašanje gospodu kandidatu: ali je letos, 30. marca, oddal davčno napoved v Republiki Sloveniji? Hvala.[105] blCit.3.14.
Dve glasovanji zapored Bajuku[os.] nista zagotovili potrebnih 46 glasov, zato so bila pričakovanja predčasnih volitev vse bolj aktualna. Toda ob tretjem glasovanju, 3. maja 2000, se je krhko razmerje prevesilo na drugo stran. Andrej Bajuk[os.] je s 46. glasovi postal tretji predsednik (pete) slovenske vlade. ods.3.39.
Tistega maja je glede na ustavni postopek imenovanja vlade Bajuk[os.] pravzaprav postal ministrski predsednik
brez svojih ministrov, o vladi je moral šele odločiti državni zbor. Četudi se je
zdelo, da ima Bajuk[os.] 46. glas (ne
nazadnje ga je 3. maja dobil), je ob glasovanju o vladi ta nenadoma izginil in tako
je vnovič prišlo do že večkrat videne situacije drugega sklica. 45 poslancev je
podprlo Bajukov[os.] predlog ministrov, 45
jih je bilo proti.[106] Pat pozicija je bila spet
obujena, zakulisne zgodbe, polne fantazij in političnih stereotipov, so spet
zaokrožile. Kdo je bil 46. glas, ki je izginil, koliko je glas stal
... Toda
razmere so se kmalu razčistile; parlament je namreč po glasovanju spremenil poslovnik
in poprej tajno glasovanje o vladi je postalo javno. Na naslednjem glasovanju o vladi
7. junija so tako vsi pričakovali in naposled dočakali razkritje. Dve poslanki
levice
sta pojasnili, da bosta podprli Bajukovo[os.] vlado, ki je potem končno prejela potrebnih 46 glasov. Ena od
poslank, Eda Okretič Salmič[os.], je v
obrazložitvi svojega glasu odstrla glasovalno zakulisje parlamenta in pojasnila, da
se je v preteklih dneh stalno ugotavljalo
, kako je glasovala, čeprav so
bile volitve tajne in ni nihče razen mene vedel, kako sem dejansko glasovala.
Zaradi tega sem bila deležna mnogo prepričevanj, kako moram v bodoče glasovati,
drznih napotkov, pa celo groženj, kaj se lahko zgodi, če bom drugače glasovala,
kot želi posamezna politična opcija. Takšno prakso je ostro zavrnila, saj je po
njenem mnenju instiut tajnega glasovanja dejanje, pri katerem se poslanec sam
odloči, kako bo glasoval, na osnovi svojega prepričanja, vesti in argumentov, ki
so mi bili predstavljeni, nikakor pa ne na osnovi slepih ukazov in pritiskov
strankarskih veljakov, ki jih vodi le gola sla po oblasti.[107]
ods.3.40.
* * *
Novi parlamentarni koaliciji ni bila usojena dolga življenjska doba, saj se je drugi
mandat zaključeval prej kot v naslednjega pol leta. Poleg tega je sama že po dobrem
mesecu zabredla v resno politično krizo. Partnerice so se razšle pri vprašanju, ki
jih je poprej povezovalo – pri vprašanju spremembe volilnega sistema. Problematika
predrugačenja takrat aktualnega in po mnenju mnogih nedomišljenega volilnega sistema
sicer nikakor ni bila nova, s spreminjajočo dinamiko je trajala že štiri leta, vse
od
konca prvega mandata. SDS[or.] se je vseskozi zavzemala
za uvedbo večinskega sistema, ki je konec leta 1996 tudi dobil največjo podporo na
prvem postosamosvojitvenem referendumu. Ta sicer ni bila več kot 50-odstotna, zato
je
sprva obveljala odločitev volilne komisije o ničnosti referenduma. Toda SDS[or.] je tako odločitev spodbijala na ustavnem sodišču, ki
je oktobra 1998 odločilo, da je na referendumu vendarle bil izglasovan predlog
večinskega sistema. Državni zbor ga je zato moral bodisi uveljaviti bodisi s
spremembo ustave ustavnopravno ustrezno sprejeti drugačno določitev. Stranka
Janeza Janše[os.] si je odtlej vneto
prizadevala doseči večinski sistem; odločitev ustavnega sodišča je postala njen
osrednji politični instrument
.[108] Razprava o volilnem sistemu je postala prvovrstna politična tema,
ki se je velikokrat pregrela. Stališča strank so se spreminjala, notranje struje so
vlekle vsaka na svojo stran … a potrebne ustavne večine, ki bi zadostila ustavi, ni
mogel zbrati nihče. Parlament je o uvedbi večinskega sistema nazadnje odločal med
glasovanjem o kandidatu za premierja Bajuku[os.]; tedaj že četrtič. Predlog so podprli le poslanci takrat
nastajajoče desne koalicije.[109] Poti iz volilnega labirinta ni bilo na obzorju… ods.3.41.
V taki situaciji je Bajukova[os.] vlada 13. julija 2000 sprejela sklep, da država nima veljavnega volilnega sistema. Ostro in jasno stališče, s katerim je pravzaprav tik pred volitvami nagovorila parlament, da naj ukrepa. Predsednik koalicijske SLS + SKD[or.] Franc Zagožen[os.] s tako potezo ni soglašal in jo je to razumel kot pritisk. Ocenil je, da skuša SDS[or.] povzročiti ustavno krizo. Njegova stranka se je zato odločila napraviti konec že dolgo blokirani volilno-sistemski razpravi. Pridružila se je opozicijskim LDS[or.], ZLSD[or.] in DeSUS[or.] in dosegla ustavno uveljavitev nekoliko spremenjenega proporcionalnega volilnega sistema. V vladi in stranki SDS[or.] je zavrelo, ravno tako tudi v SLS + SKD[or.]. Oba podpredsednika, premier Bajuk[os.] in zunanji minister Peterle[os.], sta jo zapustila, a ostala na funkcijah v vladi. Skupaj sta takoj začela postopek ustanavljanja nove krščansko-demokratske stranke z imenom Nova Slovenija (NSi)[or.], ki je že nastopila na naslednjih volitvah. Od poletja naprej je tako bil položaj v koaliciji nejasen, vlada ni dajala videza usklajene ekipe. Toda kmalu so se začele parlamentarne počitnice, takoj po njih pa volilna kampanja ob novih, tretjih državnozborskih volitvah. Predsednik Kučan[os.] jih je razpisal za 15. oktober.[110] ods.3.42.
* * *
Visoka storilnost parlamenta ni bila le značilnost prvega, marveč tudi drugega sklica. Poslanci so na leto sprejeli več kot 300 najrazličnejših parlamentarnih aktov, v štirih letih so se sestali na kar 76 sejah in obdelali skupno 1.376 točk dnevnega reda. Poleg tega so na vlado naslovili 1.586 vprašanj in pobud, obravnavali pet interpelacij, ustanovili pet preiskovalnih komisij in bili dejavni v mednarodnem okolju.[111] Znova impresivna statistika, ki znova opozarja na pretekle (z)možnosti slovenskega parlamenta. Državnozborske dvorane niso bile le torišče političnih bojev in iskrivih debat na relaciji vladna koalicija–opozicija, ki so polnile stolpce dnevnega časopisja, v njih je – kot v prvem mandatu – še naprej tekel zakonodajni proces izgrajevanja države. ods.3.43.
Opombe:
[79] Vladimir Vodušek: Zadnji teden ogorčen boj za neopredeljene volivce. V: Delo. 24. 10. 1996 [bibl].
[80] Marko Milosavljevič: Bo Artur požrl spremembe?. V: Delo: Sobotna priloga. 2. 11. 1996 [bibl].
[81] Blaž Zgaga: Povprečni kandidat je star pod 46 let in ima višjo šolo. V: Delo. 5. 11. 1996 [bibl].
[82] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1996–2000. Ljubljana 2000, str. 15 [bibl].
[83] Dobesedni zapis 1. seje II. mandata DZ z dne 28. 11. 1996. Dostopno na: Državni zbor RS. 28. 11. 1996, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=03BB15FE2100A010C12564650044DB7F, (11. 6. 2014) [bibl].
[84] Dobesedni zapis 1. seje II. mandata DZ z dne 28. 11. 1996. Dostopno na: Državni zbor RS. 28. 11. 1996, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=03BB15FE2100A010C12564650044DB7F, (11. 6. 2014) [bibl].
[85] Dobesedni zapis 1. seje II. mandata DZ z dne 2. 12. 1996. Dostopno na: Državni zbor RS. 2. 12. 1996, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=EFEE4318F264923CC125646500451CDF, (11. 6. 2014) [bibl].
[86] Dobesedni zapis 1. seje II. mandata DZ z dne 3. 12. 1996. Dostopno na: Državni zbor RS. 3. 12. 1996, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=A9B17271D49BF53DC1256465004581C1, (11. 6. 2014) [bibl].
[87] Dobesedni zapis 1. seje II. mandata DZ z dne 3. 12. 1996. Dostopno na: Državni zbor RS. 3. 12. 1996, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=A9B17271D49BF53DC1256465004581C1, (11. 6. 2014) [bibl].
[88] Dobesedni zapis 1. izredne seje II. mandata DZ z dne 8. 1. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 8. 1. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=3FC49BBF7D570BF9C12564650042E992, (11. 6. 2014) [bibl].
[89] Dobesedni zapis 1. izredne seje II. mandata DZ z dne 9. 1. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 9. 1. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=43EBD4B02F455852C125646500435B3E, (11. 6. 2014) [bibl].
[90] Dobesedni zapis 1. izredne seje II. mandata DZ z dne 9. 1. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 9. 1. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=43EBD4B02F455852C125646500435B3E, (11. 6. 2014) [bibl].
[91] Dobesedni zapis 1. izredne seje II. mandata DZ z dne 9. 1. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 9. 1. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=43EBD4B02F455852C125646500435B3E, (11. 6. 2014) [bibl].
[92] Dobesedni zapis 1. izredne seje II. mandata DZ z dne 9. 1. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 9. 1. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=43EBD4B02F455852C125646500435B3E, (11. 6. 2014) [bibl].
[93] Dobesedni zapis 1. izredne seje II. mandata DZ z dne 16. 1. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 16. 1. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=2E6DB387037C82EAC12564650043FA31, (11. 6. 2014) [bibl].
[94] Dobesedni zapis 2. izredne seje II. mandata DZ z dne 6. 2. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 6. 2. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=44F1416856FE8B4AC125646500443F20, (16. 6. 2014) [bibl].
[95] Dobesedni zapis 3. izredne seje II. mandata DZ z dne 27. 2. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 27. 2. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=AB45C7774F00FBFDC12564650048E632, (11. 6. 2014) [bibl].
[96]
Janša[os.] je v svojem govoru omenil tudi
zanimiv detajl, ki je postal nadvse aktualen ob koncu mandata. Omenil je Andreja Bajuka[os.], gospoda, ki je bil skupni
kandidat desnice za finančnega ministra in nič drugega
, a se je tedaj kljub
temu še naprej opletalo
z njegovim imenom. Na vse poslušalce je zato
Janša[os.] naslovil prošnjo, naj tega
več ne počnejo. – Dobesedni zapis 3. izredne seje II. mandata DZ z dne 27. 2. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 27. 2. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=AB45C7774F00FBFDC12564650048E632, (11. 6. 2014) [bibl].
[97] Ko so bila vzpostavljena opozicijsko-koalicijska razmerja, je parlament izvolil tudi nove podpredsednike; to so postali Andrej Gerenčer[os.], Miroslav Luci[os.] in Eda Okretič Salmič[os.]. Pri tem je prišlo do zapleta, saj poslanka Hren-Vencljeva[os.] iz vrst opozicijske SKD[or.] ni želela odstopiti (mesto podpredsednika je pripadalo najmočnejši opozicijski stranki SDS[or.]), ampak jo je moral državni zbor razrešiti. − Dobesedni zapis 4. seje II. mandata DZ z dne 23. 4. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 23. 4. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=26EC891E91B39A4CC125649E00302D3C, (11. 6. 2014) [bibl].
[98] Mnogo let kasneje, januarja 2012, je še vedno stal za svojo odločitvijo, ki je pravzaprav omogočila oblikovanje zadnje zares široke vlade, presegajoče levo-desna razhajanja. – Samo Trtnik: Sintagma o novih ljudeh je bila zlorabljena. V: Večer. 19. 1. 2012 [bibl].
[99] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 292–294 [bibl].
[100] Dobesedni zapis 16. izredne seje II. mandata DZ z dne 3. 12. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 3. 12. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=570422333FDEF15FC1256567004C0A47, (11. 6. 2014) [bibl].
[101] Dobesedni zapis 16. izredne seje II. mandata DZ z dne 5. 12. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 5. 12. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=5986A1DB7B409C33C125656900501A04, (23. 6. 2014) [bibl].
[102] Dobesedni zapis 16. izredne seje II. mandata DZ z dne 10. 12. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 10. 12. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=2D99AFBAC5B16513C125656E0043658C, (28. 10. 2010) [bibl].
[103] Dobesedni zapis 16. izredne seje II. mandata DZ z dne 12. 12. 1997. Dostopno na: Državni zbor RS. 12. 12. 1997, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=125E15C33C0926CCC125656F00405EF2, (28. 10. 2010) [bibl].
[104] Programsko sorodni stranki sta se o združevanju začeli intenzivneje pogovarjati že januarja 1999. Usklajevalni proces je bil zapleten, poln brezštevilnih sestankov na različnih ravneh, ki jim je javnost še komaj sledila. Dinamika s pričakovanji vred je precej nihala, v nekaterih trenutkih se je zdelo, da je združevanje povsem obstalo. Do poenotenj pri ključnih točkah je nato prišlo februarja 2000 in 15. aprila je nato nastala nova stranka, ki je imela s skupno 28 poslanci relativno parlamentarno večino. Stranki so najprej nadeli kratico SLS + SKD[or.], nato pa se je preimenovala v zgolj SLS[or.]. Njen prvi predsednik je postal Franc Zagožen[os.]. – Mateja Babič: Leta približevanja. V: Slovenski almanah 2001. Ljubljana 2000, str. 45 [bibl].
[105] Dobesedni zapis 47. izredne seje II. mandata DZ z dne 3. 5. 2000. Dostopno na: Državni zbor RS. 3. 5. 2000, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=BACAA28CFFDDFBB2C12568D900319408, (28. 10. 2010) [bibl].
[106] Dobesedni zapis 48. izredne seje II. mandata DZ z dne 23. 5. 2000. Dostopno na: Državni zbor RS. 23. 5. 2000, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=8C2080B74C185245C12568EB003F0E42, (28. 10. 2010) [bibl].
[107] Dobesedni zapis 50. izredne seje II. mandata DZ z dne 7. 6. 2000. Dostopno na: Državni zbor RS. 7. 6. 2000, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type=sz&uid=AD894975C9F0ECC5C12568F9003A95BD, (28. 10. 2010) [bibl].
[108] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 280–284, 289–290, 300–301 [bibl].
[109] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 303–304, 313 [bibl].
[110] Slovenski almanah 2001. Ljubljana 2000, str. 55–56 [bibl];Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 315–316 [bibl].
[111] Janko Prunk, Cirila Toplak, Marjeta Hočevar: Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848-2004. Ljubljana 2006, str. 35, 38, 47, 50, 69, 73–76 [bibl].