Slovenski parlament

Četrto mandatno obdobje – v znamenju desnice _pog.5.

Četrte državnozborske volitve, ki jih je predsednik republike razpisal za 3. oktober 2004, so po eni strani dajale vtis povsem vsakdanje demokratične rutine, s standardno volilno kampanjo (edina novost kampanj je bilo obiskovanje in nagovarjanje volivcev s strankarskimi avtobusi, ki so krožili po državi),^[156] po drugi pa so še naprej ostajale zamejene v uveljavljene idejno-politične vzorce. Kulturni boj med levico in desnico se je nadaljeval, četudi se je njegova intenziteta zmanjšala v korist vse popularnejšega zaklinjanja na sredinskost in spravo oz. spravljivost.^[157] Volilni izidi niso bili povsem nepričakovani, a so pomenili velik idejni preobrat. Velika LDS^[or.] je namreč prvič po letu 1992 utrpela poraz. Zmagovalka volitev tisto nedeljo je bila SDS^[or.] (prejela je 29,08 % glasov in zasedla 29 poslanskih mest) s svojim liderjem Janšo^[os.], ki je po letu 1996 postopoma postajal zastavonoša opozicije. V tretjem mandatu je nasploh bila SDS^[or.] tista stranka, ki je diktirala opozicijski tempo in odločno posegala v politično debato. S svojim sloganom Slovenija na novi poti je volivcem sporočala, da država potrebuje osvežitev. _ods.5.1.

Nova Slovenija^[or.], kjer se je poleg predsednika Bajuka^[os.] eksponiral Lojze Peterle^[os.], je s tradicionalističnim programom zasedla del prostora SLS^[or.] in nekoliko izboljšala svoj izid izpred štirih let. Prejela je 9,09 % glasov, torej 9 mandatov. ZLSD^[or.] je – kakor vse stranke – postavila v ospredje svojega predsednika Pahorja^[os.] in nastopila s prepoznavnim socialdemokratskim sloganom Prihodnost za vse. Njena podpora je rahlo upadla, z 10,17 % je prejela 10 sedežev. SLS^[or.] je nastopila s konservativnim sloganom Ohranimo Slovenijo, za njeno medijsko atraktivnost pa je naključno poskrbel še incident, ko je na mejnem prehodu Sečovlje predsednik stranke Janez Podobnik^[os.] ob shodu v podporo obmejnemu prebivalcu Jošku Jorasu^[os.] med konfliktom s hrvaškimi policisti zgrmel v strugo Dragonje. Podpora ji je sicer še najprej padala, prejela je 6,82 % glasov in zasedla 7 mandatov. DeSUS^[or.] je nastopil z večgeneracijskim (a neizvirnim) sloganom Na modrih in mladih svet stoji. Za Desus vsi in s 4,04 % glasov (in štirimi poslanskimi sedeži) za las prestopil parlamentarni prag, Jelinčičeva^[os.] SNS^[or.] pa je v sebi lastnem slogu sporočala, da so njeni kandidati Brez dlake na jeziku. Podpora ji je zrasla, s 6,27 % glasov je prejela 6 mandatov. Poraženka LDS^[or.] je volivce nagovarjala s povezovalnim sloganom, ki je na lovorikah preteklih uspehov Drnovškovih ^[os.]vlad napovedoval prihodnje izzive: Skupaj spreminjamo Slovenijo. Četudi relativne večine volivcev ni prepričala, je prejela še zmerom visokih 22,8 % glasov, torej 23 mandatov. Stranka mladih Slovenije^[or.] se tako kot številne druge stranke in liste ni prebila v parlament. Poslanca manjšin^[or.] sta že četrtič zapored postala Maria Pozsonec^[os.] in Roberto Battelli^[os.].^[158] _ods.5.2.

Na obzorju se je tedaj začela prikazovati nova koalicija, ki bi bila (izvzemši kratkotrajno obdobje Bajukove^[os.] vlade) drugačna od prejšnjih. V njej predvsem ne bi bilo več LDS^[or.]. Mediji se ob tem niso toliko ukvarjali z vprašanjem, zakaj je SDS^[or.] zmagala – to se je zdelo naravno, saj je igrala prvo opozicijsko violino –, bolj so razglabljali o vzrokih poraza velike Drnovškove^[os.] LDS^[or.]. Med najpogosteje navedenimi razlogi je bilo prav Drnovškovo^[os.] slovo z vrha stranke, poleg tega pa seveda dejstvo, da je bila LDS^[or.] prva vladna stranka dolgih 12 let, da naposled ni več premogla samokritike in je postopoma trgala vezi z različnimi deli svoje tradicionalne volilne baze, zabredla v klientelizem, samopaštvo in postala prepoznana kot odgovorni krivec za vse nerodnosti in težave v državi.^[159] _ods.5.3.

* * *

Po nekaj manj kot treh tednih od volitev, 22. oktobra 2004, se je devetdeseterica izvoljenih sešla na prvi državnozborski seji. Konstitutivna seja četrtega sklica se je začela po ustaljenem parlamentarnem protokolu, pod predsedovanjem starostnega predsednika Vasje Klavore^[os.] in z nagovorom predsednika države Janeza Drnovška^[os.]. Njegove uvodne besede so v glavnem izzvenele v skladu z že uveljavljenim političnim standardom prestolnega govora. Predsednik je parlamentu zaželel veliko uspeha, pozitivne energije ... na kratko povzel dotedanjo parlamentarno zgodovino in se zazrl v prihodnost. Drnovšek^[os.] je nedvomno govoril kot predsednik države, toda v njegovih besedah je hkrati najti odtenke, ki pričajo, da je takrat govoril tudi nekdanji dolgoletni premier in vodja največje vladne stranke; politik, ki je moral nekoč biti dnevni boj s parlamentom. Skoraj samokritično in hkrati samoopravičujoče je priznal, kako se je včasih zdelo,_ods.5.4.

/.../ kot da je državni zbor, pa tudi vlada od osamosvojitve naprej delal ves čas pod nekakšnim pritiskom, časovnim pritiskom, vedno je bilo potrebno sprejeti zakone čim prej. Zato je včasih ostajal tudi občutek, da morda nekaterih rešitev nismo uspeli najbolje premisliti, domisliti in dodelati. V tej veliki količini zakonodajnega dela je bilo to tudi normalno._blCit.5.1.

Po Drnovškovo^[os.] so torej bili prvi trije sklici izjemni in delovno naporni, čemur moremo pritrditi. Država se je ne nazadnje oblikovala in vključevala v evro-atlantske integracije. To je posledično bilo normalno. Četrti sklic, ki se je začenjal, pa bi vsled povedanega moral biti še bolj normalen, saj so strateški cilji bili doseženi. Predsednik je zato postregel z oceno, da bo državni zbor v nadaljevanju lahko deloval podobno kot delujejo parlamenti v uveljavljenih državah, evropskih državah z daljšo tradicijo /.../. ^[160] _ods.5.5.

Podobno kot parlamenti z daljšo tradicijo … Kaj konkretno je predsednik imel v mislih, ostaja zavito v tančico skrivnosti političnega govora, lahko pa domnevamo, da je v širšem smislu videl slovenski parlament ne zgolj kot potrjevalca zakonov in podpornika vlade, marveč kot (so)kreatorja politik. V normalnih časih bi torej mogli pričakovati normalno vlogo parlamenta kot centra političnega življenja. Smela Drnovškova^[os.] napoved, ki pa (zavestno?) ni upoštevala spremenjenih koalicijsko-opozicijskih razmerij. Vloge v parlamentu so se prvič občutneje in za daljše obdobje obrnile, nastala je nova situacija. Ta sicer ni bila primerljiva s prvo porodno fazo sodobnega povojnega slovenskega parlamentarizma po aprilu 1990, ko se je opozicija, nevešča tehnike oblasti, znašla v skupščini in na oblasti, a je bila vendarle – vsaj v začetku – zaznamovana s podobno spremembo._ods.5.6.

Novo dojemanje vlog v parlamentu se je pokazalo že v nadaljevanju prve seje. Po gladki potrditvi mandatov se je vnela ostra razprava o bodočem predsedniku državnega zbora. Za to funkcijo je skupina poslancev predlagala Franceta Cukjatija^[os.] iz vrst SDS^[or.], izkušenega parlamentarca, ki je bil po mnenju Janeza Janše^[os.] humanist po prepričanju in tudi humanist po poklicni izbiri. Bil bi naj navajen prizadevati si za skupno dobro, in to z argumenti in s povezovalnim delom.^[161] Hkrati je prihajal iz največje stranke, za katero so vsi pričakovali, da bo tvorila jedro prihodnje koalicije. Njegova izvolitev tako načeloma ni bila vprašljiva. Toda poslanci, ki so sestavljali dovčerajšnjo koalicijo, njegove kandidature niso sprejeli. Pri tem se jim ni zdela sporna stranka, iz katere je prihajal, ampak sama oseba kandidata. Pri njem so pogrešali ravno povezovalnost, ki jo je Janša^[os.] izpostavil v svoji obrazložitvi. Poslanec Pavel Gantar^[os.] je tako dejal, da so_ods.5.7.

/…/ pričakovali bolj integrativno in povezovalno osebnost; takšnih izkušenj s kandidatom v preteklem mandatnem obdobju nismo imeli. Od predsednika državnega zbora pričakujemo smisel za dialog, za upoštevanje argumentov ter spoštovanje napisanih in nenapisanih pravil igre. Takšni so bili predsedniki državnega zbora v preteklih mandatih. Prijetno bomo presenečeni, če bo kandidat spremenil svoje ravnanje, če bo postal predsednik državnega zbora, vendar v to, iskreno rečeno, ne verjamemo preveč.^[162] _blCit.5.2.

Ostrejša in konkretnejša je bila poslanka Majda Širca^[os.], ki je poudarila, da je bil Cukjati^[os.] med podpisniki predloga nekaterih referendumov, ki so pomenili nekakšen dvom v človekove pravice. Ob tem je opozorila na problematiko izbrisanih in na zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, /…/ kjer je bil dr. Cukjati tudi podpisnik in kjer so padale tudi besede, če jih navajam, "o psihično motenih ženskah, ki naj bi jih bilo potrebno izobčiti iz družbe". Šlo je za izjave, ki so ljudem omejevale svobodo. Po njenem mnenju je torej /…/ dr. Cukjati zagovarjal in tudi predlagal stališča pa tudi pobude, ki so slovenski prostor razdvajale, vnašale so določena razlikovanja, mogoče celo diskreditacije na osnovi spola in tako naprej. Skratka, posegale so v človekove pravice in v človekovo integriteto. ^[163] _ods.5.8.

Toda pričakovana prihodnja koalicija je ostala neomajna in izražala svojemu kandidatu podporo. Janez Janša^[os.] je kritike zavrnil z besedami, kako ni pričakoval, da bo že na konstitutivni seji parlamenta prišlo do nadaljevanja nekih razprav, ko se človekove pravice zavijajo v ideologijo. Zlasti pomenljiva je bila ob tem njegova ugotovitev, da očitno rezultat zadnjih volitev še ni segel dovolj globoko; ampak ne bi zdaj o tem.^[164] Tako prva seja kot nadaljnje delo parlamenta sta mu pritrdili, rezultat volitev nekaj časa ni segel dovolj globoko, ne pri poslancih opozicije ne koalicije._ods.5.9.

Cukjati^[os.] je bil nato še istega dne z 58 glasovi izvoljen za predsednika državnega zbora, podpredsednika pa sta postala Vasja Klavora^[os.] in Sašo Peče^[os.]. Tretjega podpredsednika so poslanci izvolili slab mesec kasneje, 17. novembra 2004; to je postal Marko Pavliha^[os.].^[165] _ods.5.10.

* * *

Devetega novembra, le malo po konstituiranju, so se poslanci zbrali na prvi izredni seji, tradicionalno namenjeni razpravi in odločanju o kandidatu za predsednika vlade. Kandidat ni bil presenetljiv; predsednik Drnovšek^[os.] je predlagal Janeza Janšo^[os.], politika z dolgim stažem in veliko izkušnjo. Prvo ministrsko funkcijo je Janša^[os.] ne nazadnje prevzel maja 1990 v Demosovi^[or.] vladi, ko je postal tedaj še sekretar za ljudsko obrambo. Kandidat je pred poslance stopil s premišljenim govorom, v katerem so se prepletale zgodovinske in aktualne teme. Njegove besede so bile izbrane, ton za prekaljenega opozicijskega politika nadvse spravljiv. Tako se je že v začetku spomnil vseh dotedanjih predsednikov vlad in jim izrekel veliko priznanje, se v nadaljevanju ozrl na ravno aktualno obletnico (natanko petnajst let prej, 9. novembra 1989 zvečer, je berlinski partijski funkcionar Günter Schabowski^[os.] zmedeno izjavil znamenite besede ist das sofort, unverzüglich, s katerimi je podrl berlinski zid) in prehojeno pot ter realistično pretresel vsa programska polja prihodnje vlade. V zaključku se je optimistično zazrl v prihodnost:_ods.5.11.

Slovenija je s članstvom v Evropski uniji in Natu ter z notranjimi spremembami dobila priložnost, da krene po novi poti, priložnost, kakršne doslej še nikoli nismo imeli; po poti, na kateri bomo lahko strpno zdravili delitve iz preteklosti, sooblikovali družbo blaginje, družbo pravičnega ravnovesja med tržno in socialno državo, družbo, v kateri bomo v dilemi ob izbiri med delom in kapitalom lahko izbrali človeka − človeka, svobodnega in odgovornega posameznika, ki je v ospredju naših naporov za skupno dobro.^[166] _blCit.5.3.

Razprava o kandidatu je bila precej umirjena, nanj so pričakovano letele kritike iz vrst LDS^[or.] in ZLSD^[or.]. Poslanci nastajajoče koalicije so jim – povsem razumljivo – ugovarjali, a včasih v nespretni opozicijski maniri. Pavle Rupar^[os.] je tako dejal:_ods.5.12.

Spoštovani predsednik, obljubljam ti vso podporo tudi svojih kolegic in kolegov, pa četudi bo potrebno za to delati dan in noč, dneve in dneve samo zato, da bomo pokazali, da so kritike že prvi dan, prvo uro uperjene zoper tebe in zoper vlado, ki je še pravzaprav ni, neupravičene.^[167] _blCit.5.4.

Za Janšo^[os.] je glasovalo 57 poslancev in je tako postal peti slovenski premier._ods.5.13.

Tretjega decembra je bila izvoljena še njegova vlada. Kakor zmeraj je bila koalicijska, sestavljale so jo stranke SDS^[or.], NSi^[or.], SLS^[or.] in DeSUS^[or.]. Skupaj je koalicija premogla solidno parlamentarno večino, saj je združevala 49 poslancev.^[168] Razprava o vladi se je odvrtela podobno kot mesec prej razprava o njenem predsedniku, koalicijski in opozicijski poslanci so se v veliki meri privajali na nove vloge. V tem kontekstu je pomenljiv nastop koalicijskega poslanca Franca Kanglerja^[os.], ki je večino svojega govora posvetil bojda neprimernemu odnosu prejšnjih vlad do Maribora in sploh vse severovzhodne Slovenije. Z grenkim občutkom je svojo trditev ponazarjal na številnih konkretnih primerih iz preteklosti. Besede, deloma izrečene v štajerskem žargonu, so sicer zvenele iskreno in zaskrbljeno, toda pravzaprav niso zadevale točke dnevnega reda – razprave o delu prihodnje vlade. Podpredsednik parlamenta Marko Pavliha^[os.] je prihodnje razpravljavce zato prosil, naj govorijo o listi kandidatov za nove ministre in ne o delu stare vlade.^[169] _ods.5.14.

Koalicija četrte legislature, oblikovana v zadnjih dneh leta 2004, je bila številčno močna, njena politična in programska (ne)homogenost pa sta v začetku sprožali vprašanja. Komentatorji so zlasti razglabljali o stranki SLS^[or.], ki je slovela kot nezanesljiv partner, in o stranki DeSUS^[or.]. Ta se je koaliciji priključila le stežka, po tesni odločitvi.^[170] _ods.5.15.

* * *

Če sta bili izrazita premoč koalicije in šibkost opozicije značilnosti tretjega mandata, bi mogli sklepati, da bo četrti v tem pogledu popolnoma drugačen. Koalicija je bila manj številna, bolj raznorodna, v opoziciji pa sta nanjo prežali dve prekaljeni stranki, ki vladi nista pustili niti tradicionalnih 100 dni miru. Pričakovati bi bilo drugačne razmere in prakse v parlamentu, ne nazadnje bi se naj po Drnovšku^[os.] začenjalo obdobje normalnosti. Toda do bistvenih sprememb ni prišlo, začetna (nerealna) pričakovanja so se razblinila. Trdnost in podpora koalicije in vlade (tudi javnomnenjska) sta namreč v začetku bili visoki, opozicija pa je po drugi strani podlegla notranjemu iskanju in razkrajanju. Zlasti LDS^[or.] je zašla v očitno krizo.^[171] Četrti mandat je tako bil precej podoben tretjemu, le – kakor sem že poudaril – nekatere vloge so se zamenjale. Evropske teme so bile nesporni združevalni element poslanske zbornice,^[172] številne druge so razdvajale po ustaljeni levo-desni osi. Hkrati tudi najrazličnejših turbulentnih dogodkov, ki so v podobi t. i. afer za časa prvih dveh mandatov razvnemali javnost, ni bilo toliko. Zdi se, da se je čas parlamentarne normalnosti začel že v tretjem mandatu. _ods.5.16.

Ena od izstopajočih drugačnosti četrtega mandata pa je bilo dejstvo, da je Janševa^[os.] vlada dejansko vladala in je posledično po dvanajstih letih prevlade LDS^[or.] začela izvajati številne kadrovske zamenjave, popularno imenovane kadrovski cunami. Problematika menjav je odmevala v javnosti in v državnozborskih hodnikih. Naposled jo je spretno izkoristila opozicija. Opozicijski poslanec Matej Lahovnik^[os.] je julija 2005 o tej problematiki zastavil predsedniku vlade poslansko vprašanje. Lahovnika^[os.] je zlasti zanimalo, kako bodo osebe,_ods.5.17.

/…/ ki jih imenujete v nadzorne svete po izrazito strankarskem ključu in imajo vprašljive kompetence, zastopale javni interes pri prodaji državnega premoženja. Ali ne bo prihajalo do zasebnih klientelističnih interesov? Kakšen bo nadzor, kakšen bo morebitni pregon nad nepravilnostmi, še posebej glede na to, da ste tudi na čelo policije in tožilstva imenovali politično kompatibilne ljudi, komisijo za preprečevanje korupcije pa očitno vaša vlada postopoma ukinja?_blCit.5.5.

Premier je odgovarjal konkretno in argumentirano, navajal je vrsto primerov, kjer so bili kadrovski postopki izpeljani povsem transparentno, a ob tem v slogu dolgoletnega opozicijskega politika pristavil, kako je v vseh primerih pravzaprav šlo za odpravljanja posledic političnega kadrovanja v preteklosti. Poslanec z odgovorom ni bil zadovoljen (kar je bila sicer obča praksa) in je v skladu s poslovnikom zahteval dopolnitev odgovora. Med njim in premierjem se je tako še enkrat vnela razprava o metodah in tehnikah prejšnje in aktualne vlade, lajtmotiv celotnega mandata.^[173] _ods.5.18.

Ravno poslanska vprašanja so bila – podobno kot v prejšnjem mandatu – eno osrednjih sredstev parlamentarnega boja opozicije. Skozi ta institut so njeni poslanci opozarjali in iskali odgovore na vse tedaj aktualne afere, prej številčnejše preiskovalne komisije so bile – spet podobno kot v prejšnjem mandatu – potisnjene v ozadje.^[174] Poslanska vprašanja, četudi so morala biti jasna in prej pisno napovedana, so zato bila ostra, očitajoča, velikokrat zelo obsežna in nedoločena ter navadno usmerjena v vladno Ahilovo peto. Tako je junija 2007 poslanec Milan M. Cvikl^[os.] v poslanskem vprašanju premierju nanizal najrazličnejše sporne poteze vlade:_ods.5.19.

Podobna zgodba, nekje 200 milijonov zmanjka iz nekih ruskih poslov. Mogoče zato niste odšli na obisk nekaj dni nazaj. Pediatrična klinika, četrt milijona evrov je vaš gospod Zavrl^[os.] skupaj z gospodom Strahom^[os.] odnesel iz Pediatrične klinike. In ko na to opozori davčni inšpektor, ga dvakrat odpustite. In gospod Bajuk^[os.], očitno tudi vi ga še vedno branite. In še vaš Andrej s Štajerske^[os.], tako se je predstavil za Radio Slovenija, je kot predsednik Nadzornega sveta Holdinga slovenskih elektrarn minister Vizjak^[os.] gospodu Zagožnu^[os.] dovolil, da je drago, nepotrebno odkupil za nekaj deset milijonov evrov delnic Dravskih elektrarn od enega od udeležencev pogovora na temo Mercator, ki ste ga vodili vi. /…/ Če o vsem tem ne morete govoriti, pa spregovorite vsaj o tem: Kaj pravi Evropska komisija, zakaj Slovenije ni med tistimi desetimi evropskimi državami, ki bi uspele dobre čase izkoristiti za dobro vseh, ne pa, da se okorišča zgolj zelo .../Opozorilni znak za konec razprave./... ozka z vami povezana skupina ljudi? Torej, zakaj ne ukrepate in ali prevzemate objektivno odgovornost?^[175] _blCit.5.6.

Predsednik vlade je bil nato v odgovoru precej stvaren, a je začel karajoče in zasmehljivo:_ods.5.20.

Gospod poslanec se je sicer presedel, je pa še vedno isti šaljivec, kot je bil včasih, tako da nas vedno spravi v dobro voljo. Tukaj so pomešane stvari, ki jih je sprejela Evropska komisija z zadevami, ki so se mu sanjale, in stvarmi, ki jih je prebral v kakšnem časopisu in to pri različnih stvareh, v različnih kombinacijah. Tako, da je na to zelo težko odgovarjati._blCit.5.7.

Toda poslanec mu ni ostal dolžan; predlagal je,_ods.5.21.

/…/ da opravimo razpravo o tem šaljivem nastopu in šaljivem odgovoru. Zanimivo je, da seveda nekako v svojem – bom rekel kar opozicijskem – slogu "natresate" floskule zavajanja.^[176] _blCit.5.8.

Vladno-opozicijski šaljivi duel potrjuje, da so poslanska vprašanja nedvomno bila specifičen instrument rednega političnega boja._ods.5.22.

Parlamentarna praksa oz. parlamentarna kultura med letoma 2004 in 2008 sicer ni bila bistveno drugačna kot v prejšnjem mandatu. Bolj odmevne teme državnozborskega dela so bile tiste, kjer so se najbolj lomila politična kopja, po možnosti na idejno-politični ravni. In med take je gotovo sodil predlog zakona o istospolnih partnerskih skupnostih; predlog, ki je spet vzbudil vulgarno govorico in prikazal ostrino deklariranih liberalcev na eni in deklariranih konservativcev na drugi strani. Tudi osebnih žaljivk ni manjkalo … Sejo je tistega dne, v petek, 17. junija 2005, vodil podpredsednik zbora Sašo Peče^[os.]._ods.5.23.

Po predstavitvi pričakovanih stališč poslanskih skupin ni trajalo dolgo do vročega spopada. Prvotna vljudna pojasnjevanja o naravi homoseksualnosti je zasenčil poslanec Pavel Rupar^[os.], ki je dejal:_ods.5.24.

Ampak v tem državnem zboru, v proceduri sprejemanja oziroma odločitev, v delovnem telesu enakih možnosti toliko nestrpnosti zato, ker smo nekateri razmišljali drugače, da bi – oprostite, gospa Širca^[os.] in gospa Majda Potrata^[os.] –, toliko da bi jih od moških ne pričakoval. Sploh ne znam dati oceno spola! Jaz bi vam odredil obvezno zakonski pregled mednožja za to, da bi ugotovil, katerega spola sploh ste, da lahko izjavljate take grdobije, kot ste jih na račun tistih, ki smo drugače mislili. .../Glas iz ozadja./... Ni gospa. To ni sovražni govori, to so dejstva, ki so tukaj bila v tem parlamentu izpostavljena._blCit.5.9.

Opozicijski poslanci so bili zaprepadeni, podpredsednik parlamenta pa ni reagiral. Po njegovem bi morali poslanci sami paziti na svoje besede. Namesto njega je s proceduralnim predlogom vskočil poslanec Pavel Gantar^[os.]:_ods.5.25.

Gospod podpredsednik, ali sem jaz slišal iste besede kot vi? Ali smo mi slišali, ali sem jaz slišal iste besede kot vsi vi tukaj notri, da je en naš kolega poslanec predlagal pregled mednožja – ali sem slišal to besedo – dveh ali ne vem kolikih poslank? /…/ Če se takoj gospod Rupar^[os.] ne opraviči za besede, če vi ne zahtevate od njega opravičila, zahtevam takoj odmor ali pa napovedujem takojšnjo obstrukcijo._blCit.5.10.

Toda Peče^[os.] od svojega videnja ni odstopil, nasprotno, poslancu je zabrusil, da ga_ods.5.26.

/…/ zahtevki po opravičilu v tem državnem zboru za vsako ceno počasi začenjajo dolgočasiti. Vi ste bili opozorjeni, da je potrebno paziti na vsebino, in si pripišite vsebino oziroma posledice sami sebi. In zato ne bom od gospoda Pavleta Ruparja^[os.] zahteval nobenega opravičila, vi lahko izkoristite poslovniško možnost, obstruirate sejo, zapustite sejo, ampak po moji oceni je najbolj smiselno, da v tem trenutku nadaljujemo z razpravo na podlagi prijavljenih poslancev, kot ste se prijavljali. Zato bom to tudi storil._blCit.5.11.

Seja je tako tekla naprej, kot razpravljavec je bil kmalu na vrsti Miran Potrč^[os.]. V njemu lastnem umirjenem in preudarnem slogu je dejal, kako je v dvorani ostal_ods.5.27.

/…/ kljub skrajnemu zgražanju, gospod Rupar^[os.], nad nesramnostjo, ki ste si jo dovolili do dveh kolegic poslank, ne glede na to, da drugače mislita, da bi povedal nekaj svojih mnenj ob predlogu amandmaja in ob zakonu._blCit.5.12.

Po njegovem je razprava tistega dne kazala stanje duha v tem državnem zboru, na žalost pa najbrž tudi, ker smo predstavniki ljudstva, stanje duha o tem vprašanju v naši državi. Bilo je jasno, da opozicija dogajanja, izjav poslanca in nespretnega vodenja seje ne bo mogla povsem benigno zaobiti. Njeni poslanci so se naposled odločili za obstrukcijo in zapustili dvorano.^[177] _ods.5.28.

Vodenje seje, kakor ga je zastavil Peče^[os.], je odprlo brezno bojazni, ki so jih njegovi nasprotniki videli ob njegovi izvolitvi na funkcijo. Pečetu^[os.] je opozicija tedaj očitala nestrpnost in zato ni glasovala zanj. Upravičeno, so po tisti petkovi seji razmišljali med opozicijo. Vodja največje poslanske skupine Anton Rop^[os.] je predsedniku državnega zbora predlagal, naj Peče^[os.] več ne vodi sej. Toda Cukjati^[os.], ki mu je opozicija že tako očitala premajhno povezovalnost, se s predlogom ni strinjal, saj ni po njegovem Peče^[os.] nikogar užalil.^[178] Poslanec SNS^[or.] je ostal na mestu podpredsednika, četudi sta on in njegova stranka tudi sicer sprožala kontroverzna dejanja in dajala vprašljive izjave.^[179] _ods.5.29.

* * *

V drugi polovici mandata je postajala koalicija vse ostrejša tarča kritik, s katerimi nista skoparili ne opozicija ne mediji. 39 poslancev je v začetku leta 2007 zahtevalo izredno sejo parlamenta o spornem nakupu finskih oklepnikov Patria za Slovensko vojsko,^[180] novinarji so sprožili pravo peticijsko gibanje proti domnevni koalicijski cenzuri medijev … Položaj vladnih strank je postajal vse manj prijeten. Povrhu vsega so bile jeseni 2007 še predsedniške volitve, na katerih je zmagal kandidat opozicije Danilo Türk^[os.]. V njegovem najmočnejšem protikandidatu Lojzetu Peterletu^[os.] so volivci prepoznali vladnega politika. Hkrati z izvolitvijo opozicijskega kandidata so volivci na referendumu tudi zavrnili predlog vladnega zakona o lastninjenju Zavarovalnice Triglav, kar je bil dodaten opozorilni signal koaliciji, da izgublja podporo. Do volitev je bilo sicer še leto, bolj zaskrbljujoče je bilo tedaj dejstvo, da je v prvi polovici leta 2008 Slovenijo čakal izjemno zahteven in pomemben projekt – predsedovanje Evropski uniji. Vlada je tako morala nekaj storiti in premier je odšel v parlament …_ods.5.30.

Janez Janša^[os.] je v zanj nezavidljivi situaciji 19. novembra 2007 stopil pred poslance z na videz najbolj smiselnim predlogom v parlamentarni demokraciji. Potem ko je na glas razmišljal o možnosti odstopa, je predlagal glasovanje o zaupnici. V razraščajočem nezadovoljstvu z vlado, v razmerah, ki so dajale vtis, da se izgublja temeljno politično čustvo sodobne demokracije – zaupanje –, je parlament (oz. znotraj njega zlasti koalicija) moral pokazati, da še podpira Janšev^[os.] kabinet. Premier sicer ni vezal zaupnice na nobeno drugo odločitev parlamenta, kakor je bilo dotlej v navadi in kakor je navadno ravnal Drnovšek^[os.] (nazadnje 7 let pred tem; zaupnice ni dobil, novi šef vlade je nato postal Bajuk^[os.]). Sam je poudaril, da se_ods.5.31.

v zgodovini slovenske države /…/ prvič dogaja, da je predsednik Vlade predlagal glasovanje o zaupnici na podlagi tistega člena ustave, ki mu omogoča, da to stori, ne da bi to vprašanje vezal na kakršnokoli konkretno odločitev._blCit.5.13.

Njegov korak je torej nedvomno bil novum, a – po njegovih besedah – podprt z dobrim razlogom:_ods.5.32.

Torej, spoštovani poslanke in poslanci, da bo stvar popolnoma jasna, zaupnico vežem na en sam razlog: na vprašanje enotnosti Slovenije pri vodenju EU. O tem boste odločali. Tisti, ki želite, da Vlada in Slovenija kot celota delo pri vodenju EU opravi dobro, Vlado podprite.^[181] _blCit.5.14.

Predsednik vlade je opoziciji ponudil roko, državniško izpostavil interese države, toda politično vešči poslanci levice se na njegove besede niso ujeli. Nasprotno, videli so jih kot umetno politično vabo. Starosta socialdemokratskih poslancev Miran Potrč^[os.] je premierju očital, da je sam sprožil vladno krizo._ods.5.33.

Naj mi bo ob teh ravnanjih dovoljeno poudariti, /…/ da je ob vaši grožnji z odstopom, po mojem vedenju, malokdo verjel, da iskreno ponujate odstop zato, ker zaradi kritike opozicije ne morete uspešno vladati. Kritična opozicija namreč ne more omajati uspešne vlade. Najbrž je še manj tistih, ki vam verjamejo, da iskreno opoziciji ponujate vladanje in predsedovanje Evropski uniji, ker ste prepričani, da je boljša od sedanje vlade. Razlogi za vašo grožnjo z odstopom so bili torej drugje: ugotovili ste, da vam je podpora volivk in volivcev tako padla, da vas lahko pred problemi na naslednjih volitvah reši le neka izjemna poteza, s katero bi povzročili krizo vladanja in posebej postavili pod vprašaj tudi predsedovanje Slovenije Evropski uniji, za vse to pa krivdo naprtili koaliciji /poslanec je najbrž mislil opoziciji/.^[182] _blCit.5.15.

Vlada je še isti večer glasovanje o zaupnici prestala, dobila je vse koalicijske glasove. Šest ur smo govorili, da smo na koncu tam, kjer smo bili na začetku,^[183] je – odhajajoč iz parlamenta – opolnoči resignirano ugotovil Miran Potrč^[os.]. Tako je nato tudi ostalo do konca četrtega mandata. _ods.5.34.

Predsedovanje Evropski uniji v prvi polovici leta 2008 se je izteklo uspešno in bilo pospremljeno s pozitivnimi komentarji. Posebej delovno in naporno je bilo tudi za državni zbor, ki je v tem času izvedel kar 20 najrazličnejših sestankov odborov nacionalnih parlamentov.^[184] Po mnenju predsednika parlamenta Franceta Cukjatija^[os.] naj bi ravno predsedovanje vtisnilo najpomembnejši pečat temu mandatu.^[185] _ods.5.35.

* * *

Kvantitativni podatki o delu državnega zbora tudi v četrtem mandatu ostajajo visoki, po številu sprejetih aktov celo nekoliko višji kot prej. Precej je zraslo število poslanskih vprašanj in pobud, skupaj jih je bilo zastavljenih 3144.^[186] Očitno je ta instrument obilno uporabljala tudi opozicija v tistem mandatu. Število obstrukcij je ostalo na (dotlej visoki) ravni prejšnjega mandata – opozicija jih je napovedala 106-krat.^[187] Poslanci so poleg tega obravnavali tri interpelacije in ustanovili štiri preiskovalne komisije.^[188] Statistično je tako bila legislatura 2004–2008 precej podobna prejšnji._ods.5.36.

Drugačna in precej višja kot v prejšnjem mandatu pa je bila fragmentacija poslanske zbornice. Če je v parlament leta 2004 vstopilo sedem strank in poslanskih skupin (in zraven še poslanska skupina obeh poslancev madžarske in italijanske narodne skupnosti), jih je konec periode dočakalo že devet, povrhu tega pa še dva nepovezana poslanca. Slednje je bilo predvsem posledica političnih preobratov in konsolidacije na politični levici. LDS^[or.] je tonila v vse globljo krizo, dokler ni vodenja prevzela politično nepopisana in javnosti predstavljena kot nedolžna, lepa in pametna Katarina Kresal^[os.]. Pred tem so jo zapustili nekateri etablirani politiki, vključno z bivšim premierjem Ropom^[os.]. Štirje so se priključili Socialnim demokratom (SD)^[or.],^[189] sedmerica poslancev LDS^[or.] je ustanovila novo poslansko skupino Zares^[or.],^[190] eden pa je nadaljeval delo kot nepovezan poslanec. Poslanska skupina SNS^[or.] se je razpolovila, trije poslanci so ustanovili novo poslansko skupino Lipa^[or.], s težavami pa sta se soočali tudi koalicijski SLS^[or.] in NSi^[or.]. Na prvo so leteli hudi medijski napadi, a je dočakala konec mandata s številčno nespremenjeno poslansko skupino, iz druge pa je en poslanec izstopil in postal nepovezan. Politični tempo v volilnem letu sta najbolj diktirali SD^[or.] in SDS^[or.]. SD^[or.] je po izstopih iz LDS^[or.] tudi postala najmočnejša opozicijska stranka.^[191] _ods.5.37.

---

Opombe:

^[156] Nataša Rijavec Bartha: Slovenija v letu 2004. Dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija. 8. 6. 2011, http://tvslo.si/#ava2.107445953, (5. 6. 2012) [bibl].

^[157] Gl. Mladina. 2004, št. 29 [bibl].

^[158] : Poročilo o izidu rednih volitev poslancev v Državni zbor z dne 13. 10. 2004. Dostopno na: Državna volilna komisija. 13. 10. 2004, http://www.dvk.gov.si, (20. 12. 2011) [bibl]. Za predstavitev kampanje gl. npr. Miha Štamcar: Oglasni pristopi. V: Mladina. 2004, št. 40 [bibl].

^[159] Nabor možnih vzrokov (tudi nekoliko šaljivih) za poraz LDS^[or.] gl. Ali H. Žerdin: Petdeset razlogov za padec LDS. V: Mladina. 13. 10. 2004, št. 41, http://www.mladina.si/94472/petdeset-razlogov-za-padec-lds/, (3. 7. 2014) [bibl].

^[160] Dobesedni zapis 1. seje IV. mandata DZ z dne 22. 10. 2004. Dostopno na: Državni zbor RS. 22. 10. 2004, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=790B2A22539EB30FC1256F3B00338C10, (19. 6. 2014) [bibl].

^[161] Dobesedni zapis 1. seje IV. mandata DZ z dne 22. 10. 2004. Dostopno na: Državni zbor RS. 22. 10. 2004, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=790B2A22539EB30FC1256F3B00338C10, (19. 6. 2014) [bibl].

^[162] Dobesedni zapis 1. seje IV. mandata DZ z dne 22. 10. 2004. Dostopno na: Državni zbor RS. 22. 10. 2004, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=790B2A22539EB30FC1256F3B00338C10, (19. 6. 2014) [bibl].

^[163] Dobesedni zapis 1. seje IV. mandata DZ z dne 22. 10. 2004. Dostopno na: Državni zbor RS. 22. 10. 2004, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=790B2A22539EB30FC1256F3B00338C10, (19. 6. 2014) [bibl].

^[164] Dobesedni zapis 1. seje IV. mandata DZ z dne 22. 10. 2004. Dostopno na: Državni zbor RS. 22. 10. 2004, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=790B2A22539EB30FC1256F3B00338C10, (19. 6. 2014) [bibl].

^[165] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004–2008. Ljubljana 2008, str. 20 [bibl].

^[166] Dobesedni zapis 1. izredne seje IV. mandata DZ z dne 9. 11. 2004. Dostopno na: Državni zbor RS. 9. 11. 2004, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=DD6F1A725B2FD4A3C1256F4D00463C1E, (11. 6. 2014) [bibl].

^[167] Dobesedni zapis 1. izredne seje IV. mandata DZ z dne 9. 11. 2004. Dostopno na: Državni zbor RS. 9. 11. 2004, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=DD6F1A725B2FD4A3C1256F4D00463C1E, (11. 6. 2014) [bibl].

^[168] Za vlado je sicer glasovalo 51 poslancev, proti pa 37.

^[169] Dobesedni zapis 4. izredne seje IV. mandata DZ z dne 3. 12. 2004. Dostopno na: Državni zbor RS. 3. 12. 2004, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=E9B9E7205EE6C4CBC1256F6A00382DE9, (11. 6. 2014) [bibl].

^[170] Nataša Rijavec Bartha: Slovenija v letu 2004. Dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija. 8. 6. 2011, http://tvslo.si/#ava2.107445953, (5. 6. 2012) [bibl].

^[171] Tanja Gobec: Slovenija v letu 2005. Dostopno na: Multimedijski center: MMC RTV Slovenija. 8. 6. 2011, http://tvslo.si/#ava2.107448188, (5. 6. 2012) [bibl].

^[172] Državni zbor je tako brez težav med prvimi parlamenti ratificiral Evropsko ustavno pogodbo.

^[173] Dobesedni zapis 8. seje IV. mandata DZ z dne 11. 7. 2005. Dostopno na: Državni zbor RS. 11. 7. 2005, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=4619D4F4BAA3A828C125704200469019, (11. 6. 2014) [bibl].

^[174] Opozicija je sicer zahtevala ustanovitev dveh preiskovalnih komisij. Prva se je ukvarjala z nakupom pehotnih bojnih oklepnikov Patria, druga pa bi naj preiskovala ozadje sporne prodaje trgovskega sistema Mercator. Toda do tega zaradi pravno-političnega zapleta ni prišlo. Zahtevo po ustanovitvi preiskovalne komisije, ki bi vključevala preiskavo posla z Mercatorjem, je namreč dala tudi koalicija, le da je njena zahteva vključevala še številne druge sporne posle iz časa tranzicije. (Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004–2008. Ljubljana 2008, str. 64–67 [bibl]). In ker je lahko eno zadevo preiskovala le ena komisija, opozicija svoje komisije ni dobila, marveč je politično odgovornost nato preiskovala skozi komisijo, ki jo je zahtevala in vodila koalicija. Predsednika parlamenta je opozicija zato tožila na upravnem sodišču, a je to predmet zavrglo.

^[175] Dobesedni zapis 29. seje IV. mandata DZ z dne 18. 6. 2007. Dostopno na: Državni zbor RS. 18. 6. 2007, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=C26AAD9D9069AF81C125730600464F36, (11. 6. 2014) [bibl].

^[176] Dobesedni zapis 29. seje IV. mandata DZ z dne 18. 6. 2007. Dostopno na: Državni zbor RS. 18. 6. 2007, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=C26AAD9D9069AF81C125730600464F36, (11. 6. 2014) [bibl].

^[177] Dobesedni zapis 7. seje IV. mandata DZ z dne 17. 6. 2005. Dostopno na: Državni zbor RS. 17. 6. 2005, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=4690E81D6D042E4AC1257029002CEE03, (11. 6. 2014) [bibl].

^[178] Sebastijan Ozmec: Bo Peče odšel?. V: Mladina. 2005, št. 14 [bibl].

^[179] Tako se je v začetku leta 2005 na vratih poslanske skupine SNS^[or.] v prostorih državnega zbora pojavil napis: Vsi izbrisani vabljeni na ples, igral vam bo Jelinčič na puško mitraljez !!!!! Javnost je tedaj ostro reagirala, odzval se je tudi ombudsman Matjaž Hanžek^[os.], Cukjati^[os.] pa je le benevolentno dejal, kako vsekakor ne gre za neko strahotno zadevo, da bi morali sedaj raziskovati, kdo je to nalepil. − Siniša Gačič: Izbrisane pred puškomitraljez!. V: Mladina. 2005, št. 9 [bibl].

^[180] Dobesedni zapis 26. izredne seje IV. mandata DZ z dne 15. 2. 2007. Dostopno na: Državni zbor RS. 15. 2. 2007, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=A4B33F8A3829A9ABC125728F0034FF68, (11. 6. 2014) [bibl].

^[181] Dobesedni zapis 33. seje IV. mandata DZ z dne 19. 11. 2007. Dostopno na: Državni zbor RS. 19. 11. 2007, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=1D525BA1CB02FDB3C12573A8003854A4, (11. 6. 2014) [bibl].

^[182] Dobesedni zapis 33. seje IV. mandata DZ z dne 19. 11. 2007. Dostopno na: Državni zbor RS. 19. 11. 2007, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=IV&type=sz&uid=1D525BA1CB02FDB3C12573A8003854A4, (11. 6. 2014) [bibl].

^[183] Jure Trampuš: Veliko hrupa za nič. V: Mladina. 2007, št. 47 [bibl].

^[184] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004–2008. Ljubljana 2008, str. 47–49 [bibl].

^[185] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004–2008. Ljubljana 2008, str. 4 [bibl].

^[186] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004–2008. Ljubljana 2008, str. 33–34 [bibl].

^[187] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004–2008. Ljubljana 2008, str. 25–26 [bibl].

^[188] Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004–2008. Ljubljana 2008, str. 37–38, 64–67 [bibl].

^[189] ZLSD^[or.] se je na svojem 5. kongresu 2. aprila 2005 preimenovala v Socialne demokrate (SD)^[or.].

^[190] Stranka Zares^[or.] – socialno liberalni je bila ustanovljena 6. 10. 2007. V kadrovskem in deloma programskem pogledu (tega je sicer precej nadgradila) je bila ena od naslednic Drnovškove^[os.] LDS^[or.].

^[191] Stranki SD^[or.] je posledično tudi pripadalo podpredsedniško mesto parlamenta (namesto Marka Pavlihe^[os.], ki je bil izvoljen kot poslanec LDS^[or.]). Za to funkcijo je predlagala več kandidatov, nazadnje svojega starosto Mirana Potrča^[os.], a prav nihče ni dobil zadostnega števila glasov. Po Potrčevem^[os.] mnenju je bil vzrok temu koalicijsko nerazumevanje parlamentarne demokracije in strah pred vse močnejšo SD^[or.]. – Peter Petrovčič: Neizvolitev Potrča …. V: Mladina. 2007, št. 3 [bibl].