Politični razvoj na Kranjskem ob začetku vélike vojne
Dragan Matić
Razmere na Kranjskem pred 1. svetovno vojno
Po dolgoletni prevladi nemške liberalne ustavoverne stranke je v začetku osemdesetih let 19. stoletja na Kranjskem prenehala politična prevlada Nemcev. Slovenci so začeli uveljavljati večino narodnih pravic, kljub temu pa so Nemci zadržali pomembne gospodarske, ekonomske in politične pozicije. Med Slovenci pa se je kmalu končalo obdobje slogaštva in začel se je kulturni boj. Katoliški tabor je stremel k temu, da mora imeti cerkev oz. katoliška vera prevladujoč vpliv na vseh področjih javnega življenja. Liberalni tabor se je temu ostro postavljal po robu, zlasti v politiki in kulturi. Slovensko razklanost so s pridom izkoriščali dunajska vlada in kranjski Nemci. V slikovitem konglomeratu ideoloških in nacionalnih trenj je pred prvo svetovno vojno napetost le še naraščala.
Leta 1882 so Nemci po trinajstih letih izgubili večino v ljubljanskem magistratu. Slika prikazuje alegorijo Ljubljane, ki se je znebila nemške oprave – fraka, cilindra in grabelj, kot dežmanovskega simbola izdajalstva, ter nemčurskega zmaja – in se odela v slovensko narodno opravo.
Brencelj, 1882, letnik 14, št. 5/6.
Slovenci se niso mogli sporazumeti, kakšno kulturo želijo kot alternativo nemški. Vprašanje, kateri umetniki so ustvarjali primerno in kako jih ustrezno počastiti, je bilo jabolko razdora. Na karikaturi škof Jeglič z gnojnico zaliva Prešernov spomenik, saj je leta 1905 nasprotoval postavitvi spomenika, ker je muza nad njim pomanjkljivo oblečena.
Osa, letnik 1, št. 1, 11. 11. 1905.
Ivan Hribar je leta 1905 na seji kranjskega deželnega zbora poudaril: »O gledališču se naši pojmi ne dajo združiti. Dr. Šušteršič je mnenja, da nimajo provincialna gledališča nobenega kulturnega pomena, drugi slovenski rodoljubi pa smo pač mnenja, da je posebno naše slovensko gledališče za nas eminentnega kulturnega pomena ... Opozarjam na to, kako eminentnega pomena je za češki narod njegovo 'Narodno divadlo', in to dobiva izdatno podporo od dežele, dasiravno je Praga vse drugo mesto, kakor Ljubljana ...«
SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A4-1-183.
Hribarju je na seji kranjskega deželnega zbora leta 1905 nasprotoval Janez Evangelist Krek: »To načelo deželnega zbora pa, da naj dežela gledališče zida in vzdržuje … je zastarelo načelo, katero je zvezano s privilegirano družbo. Gledališča kot taka po svojem nastanku nimajo kulturnega pomena, tega ne more nihče trditi. Naj si bo dramatika, katero je rodilo novo, moderno gledališče, naj si bo vse drugo, kar je zvezano z gledališčem, to vse nima kulturnega pomena, to ne izvira iz ljudske duše, to nima služiti kulturi, ampak ima le namen delati prijetno in lahkotno zabavo …«
SI,NUK:IMG-3F1VH13P
V začetku devetdesetih let 19. stoletja so kranjski deželni zbor obvladovale tri stranke: slovenska Narodno napredna stranka (liberalci), ki je obvladovala mestno kurijo, slovenska katoliška stranka (klerikalci), ki je obvladovala podeželje, in kranjska nemška stranka, ki je dominirala v veleposestniški kuriji. Sovražni si slovenski stranki sta taktično iskali politično prevlado v koaliciji z nacionalnim nasprotnikom, Nemci. Karikatura prikazuje deželnega glavarja in vodja klerikalcev Ivana Šušteršiča v objemu vodje kranjskih Nemcev Josefa Schwegla, medtem ko jima deželni predsednik Teodor Schwarz streže.
Osa, letnik 2, št. 23, 14. 4. 1906.
Medtem ko so bili kranjski Nemci v koaliciji z eno od slovenskih strank, pa mednacionalni boj na ulicah ni ponehal. Vsakič, ko je kje prišlo do izgreda zoper Slovence, je prišlo do napada na Nemce v Ljubljani. Najodmevnejši so bili nemiri leta 1908, ko so demonstranti odstranili vse nemške napise s poslopij in razdejali okna nemških ustanov, vojska pa je ustrelila dva slovenska demonstranta. Kazina po demonstracijah.
SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, G1-005-071.
Nemški otroški vrtec v Ljubljani – okna so razdejali slovenski demonstranti, september 1908.
SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A01-046.
Ustreljena slovenska demonstranta ob demonstracijah leta 1908.
SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A2-121.
Protiavstrijsko razpoloženje
Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku, bodimo kakor Mazzini v Italiji. Ivan Cankar
Podobno kot drugje, je bila tudi na Kranjskem večina prebivalstva lojalna monarhiji in zvesta dinastiji. Slovenci so že od srede 19. stoletja gojili pobožne želje, da bi jih habsburško žezlo združilo v eno upravno enoto. Programu Zedinjene Slovenije so energično nasprotovali Nemci, od leta 1867 pa mu je stal na poti tudi dualizem oz. notranje preoblikovanje monarhije na avstrijski in ogrski del. V želji, da bi prišlo do trialistične preureditve monarhije – torej ustanovitve slovanskega dela –, so se slovenski politiki oklepali zamisli o hrvaško-slovenskem narodu in državni enoti, temelječi na hrvaškem državnem pravu. Vendar je imel splošni trend pomembno izjemo. Nekateri vidni kulturniki, npr. Ivan Cankar in Oton Župančič, so koncept reševanja slovenske prihodnosti videli v povezavi z južnoslovanskimi narodi zunaj avstrijskega okvirja. Tej ideji je sledil precejšen del mladine, ki se je organizirala v dijaški organizaciji Preporod. Preporod je na gimnazijah v vseh slovenskih deželah štel okrog 500 članov. Izhajal je iz prepričanja, da Slovenci v Avstriji pod pritiskom germanizma nikoli ne bodo dosegli narodne osamosvojitve. Njegov cilj je bil širiti svoja mnenja med prebivalstvom in se pripravljati na vojno in katastrofo, ki bi lahko edina rešila jugoslovansko in slovensko vprašanje. Povezani so bili s sorodnimi organizacijami, npr. Mlado Bosno, ki je pripravila sarajevski atentat, in tudi z nacionalnimi radikalci iz Srbije. Tiskali so svoje glasilo, po katerem je organizacija dobila ime. Marca 1914 so v znak protesta, ker oblast ni dovolila praznovanja obletnice zadnjega ustoličenja koroškega vojvode v slovenskem jeziku, organizirala dijaško stavko, ki so se ji pridružili tudi katoliški dijaki, kar kaže na nadstrankarsko razsežnost preporodovskih idej.
Ivan Cankar je bil po političnih nazorih socialist, sicer pa slovenski domoljub. Dne 12. aprila 1913 je Splošna delavska zveza Vzajemnost v ljubljanskem Mestnem domu organizirala njegovo predavanje Slovenci in Jugoslovani. Na njem je zavrnil idejo kulturne in jezikovne združitve jugoslovanskih narodov in se zavzel za jugoslovansko republiko, v kateri bi se slovenska kultura in jezik razvijala samostojno. Bil je zelo skeptičen do možnosti narodnega obstanka Slovencev v Avstriji in to izrazil z besedami: »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku, bodimo kakor Mazzini v Italiji.« Zato je bil avgusta 1913 obsojen na teden zapora.
SI_AS/0307, Deželno sodišče v Ljubljani, Kazenski spis Vr 445/13.
Potem ko je oblast leta 1913 zaradi protiavstrijske vsebine prepovedala časopis Preporod, so preporodovci marca 1914 ustanovili novo glasilo Glas Juga, ki je prenehalo izhajati že po drugi številki. Skoraj v istem času so ob dijaški stavki ob 500. obletnici zadnjega ustoličenja koroškega vojvode v slovenskem jeziku tiskali brošuro Klic od Gospe Svete, ki je bila zaplenjena, dva dijaka pa sta zaradi njene vsebine pristala v preiskovalnem zaporu. Naslovnica glasila Glas Juga. Ime je pomenljivo napisano tudi v cirilici. Pomemben je tudi prizor: močan južni veter stresa avstrijska birokrata in jima odnaša lasulje.
Glas Juga, Ljubljana, 1914, letnik 1, št. 1.
Od dijaške stavke marca 1914 je policija zasledovala preporodovce. Takoj po junijskem atentatu se je pregon zaostril. Sledile so hišne preiskave in aretacije sedmih preporodovcev. Decembra 1914 se je končal sodni proces. Ivan Endlicher in Janže Novak sta bila obsojena vsak na 7 mesecev strogega zapora, Evgen Lovšin na pol leta, ostali so dobili nekajtedenske kazni. Na prizivnem sodišču je Novak dobil kazen 5 let zapora, Endlicher pa je pred obravnavo umrl. V procesu je bilo ključno pri hišni preiskavi zaplenjeno pismo Izidorja Stampfla, ki je razkrilo namen organizacije »preparirati narod za združitev s Hrvati in Srbi«; do takrat so se namreč obtoženi zagovarjali, da organizacija ni protidržavna.
SI_AS/0307, Deželno sodišče v Ljubljani, Kazenski spis Vr 976/14.
Ivan Endlicher in Avgust Jenko, najznamenitejša preporodovca, mučenca. Ivan Endlicher je sodeloval s sorodnimi organizacijami v Avstriji in tujini, zlasti z Mlado Bosno, tudi glede načrtovanja skrivanja tovarišev, ki bi morali pribežati z juga, in organiziranja skrivališč orožja. Ker je Endlicher umrl v podobnih okoliščinah kot Gavrilo Princip, so sumili, da so ga ječarji okužili z virusom jetike.
SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, I1-056-001 in I1-053-001.
Deli obtožnice C.-kr. državnega pravdništva v Ljubljani, iz katere je razvidno, kaj so očitali preporodovcem, 26. 9. 1914.
SI_ZAL_LJU/0359, Zbirni fond, Ljubljana, a. e. 1.
