Gospodarstvo in aprovizacija
Hana Habjan
Gospodarstvo
»zmagal bo tisti, ki bo najdlje zdržal«
Odločba z dne 11. novembra 1914 o podreditvi tovarne usnja Karl Pollak pod državni nadzor.
SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 2060, fol. 204.
Poziv idrijskemu trgovcu in lastniku dveh avtomobilov Valentinu Lapajnetu ter rudniškemu ravnateljstvu, naj dajo svoja prevozna sredstva na razpolago vojski, 27. 1. 1915.
SI_ZAL_IDR/0168, Čipkarska šola Idrija, Dokumenti 1915.
Avgusta 1914 je poljedelski minister nagovoril starejše, ženske in otroke, ki so morali ob mobilizaciji njihovih mož in očetov prevzeti delo na kmetijah, naj gojijo predvsem pridelke, ki bodo naslednje leto najbolj potrebni.
SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 2060, fol. 62.
Obvezna ustanovitev komisije za pridelke v vseh občinah, kjer se prebivalci ukvarjajo s kmetijstvom. Komisije so sestavljali »izvedeni in zaupanja vredni občani«, katerih naloga je bila zagotoviti pravočasno spravljanje pridelkov.
SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, t. e. 62.
Pepetova mlin in žaga na Poljanski Sori med prvo svetovno vojno.
SI_ZAL_ŠKL/0279, Zbirka fotografij in razglednic, t. e. 8.
Poziv kmetovalcev posestnikov iz sosednjih občin Občini Idrija, da jim zaradi mobilizacije primanjkuje delovne sile za delo na kmetijah. V zameno so ponudili primerno dnino in hrano, 20. 8. 1914.
SI_ZAL_IDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija, fasc. 458.
Zasilni bankovci, ki jih je izdala Mestna občina Novo mesto: v mestu je ob začetku vojne zelo primanjkovalo drobiža, zato je mesto izdalo zasilne bankovce po 10, 20 in 50 vinarjev, april 1915.
SI_ZAL_NME/0005, Mestna občina Novo mesto, t. e. 109.
Vojaško osebje in delavke tovarne mila v Spodnji Šiški, okoli 1916.
SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, DP-05-01-014.
Peter Naglič, Vojaki in ženske pri sajenju krompirja na Vrhniki, 1915.
Privatna last Matjaža Šporarja.
Ob vstopu Avstro-Ogrske v vojno je imela država omejene zaloge hrane in surovin, saj je tako kot druge udeleženke vojne računala, da se bo spopad hitro končal. Oskrba države je bila zelo omejena zaradi blokade s strani antantnih sil in razvitosti ter prepletenosti mednarodne trgovine. Posledično so se države v vojni soočale s precejšnjim pomanjkanjem.
Na podlagi avstrijskega zakona o vojnih dobavah iz leta 1912 (Kriegsleistungsgesetz) je bilo gospodarstvo in prebivalstvo podrejeno vojaškim potrebam. Nekatere gospodarske panoge, kot so pošta, telegraf, železnica, so delale izključno za vojsko. Za vojsko pomembno infrastrukturo so stražili črnovojniški oddelki, zasegli so nekatere industrijske obrate (npr. kovinske, usnjarske, kemične, papirne). Delavcem, zaposlenim v obratih pod vojaško upravo, je v primeru upora sodilo vojaško sodišče.
Popisali so zaloge aluminija, svinca, bakra, cinka, ovčje volne, usnja. Pomanjkanje surovin so nadomeščali z drugimi materiali: za vojaške uniforme so uporabljali koprive, z nabiralnimi akcijami so pozivali k zbiranju volne in kavčuka po gospodinjstvih. Mobilizacija, ki je v avstrijskem delu monarhije zajela 60 odstotkov moških med 18. in 35. letom starosti, je močno vplivala na gospodarstvo. Izbruhu vojne je sledila velika brezposelnost, ker so zaprli veliko industrijskih obratov. Vojna mobilizacija pa je privedla do pomanjkanja moške delovne sile, kar so nadomestili z zaposlovanjem žensk, otrok, ujetnikov in beguncev. Za potrebe vojnega gospodarstva so podaljšali delovnike ter dovolili delo ob nedeljah in praznikih.
Razen dela v tovarnah je bilo potrebno nadomestiti moške tudi pri delu na poljih. Avgusta 1914 so bile imenovane komisije za pridelke, ki so morale poskrbeti za to, da so bila polja pravočasno obdelana in izdelki spravljeni pod streho. Za poljedelsko območje Ljubljane je komisija ugotovila, da je letina kljub mobilizaciji moških varno spravljena, pri čemer so si kmetovalci medsebojno pomagali. Kmetom so prek posredovalnic za delo omogočali najem poljskih delavcev, uvedene so bile izkaznice za prosto vožnjo žetvenih delavcev po državni železnici. Šolsko leto 1914/15 pa se je zaradi dela otrok na poljih na nekaterih šolah začelo šele novembra.
Za pokritje vojnega proračuna je država uvedla vojna posojila – prvo s 5,5-odstotnimi obrestmi je razpisala jeseni 1914. Tudi po priporočilih duhovščine je prebivalstvo sprva navdušeno vplačevalo vojna posojila, potem pa čedalje manj. Do leta 1918 je bilo razpisanih osem vojnih posojil.
Aprovizacija
»kup gnoja … je več vreden kot najlepši grajski vrt«
Razglas o popisu zalog žita, riža, moke in premoga, 3. 8. 1914.
SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 2050, fol. 40.
Primerjava tržnih cen osnovnih živil v Ljubljani julija 1914 in maja 1915. Goveje meso se je v tem času podražilo od najvišje cene 1,80 krone na 4 krone za kilogram, maslo od 2,80 na 4,40 krone, cena za 100 kilogramov pšenične moke je zrasla od 44 na 130 kron, ajdove pa od 56 na 140 kron.
SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 1626, fol. 363, 403.
Pritožba prebivalcev Novega mesta zaradi draginje: »bogatini so si preskrbeli[,] reveži to bomo mogli pa od lakote pocrkati«, julij 1914.
SI_ZAL_NME/0005, Mestna občina Novo mesto, t. e. 93.
Razpravo o praktičnih napotkih, kako varčno gospodinjiti v vojnih časih, so brezplačno delili pri deželnih vladah, okrajih in občinah. Priporočali so večkratno uporabo čajnih listov in kavnih zavretkov ter uporabo organskih odpadkov za gnojila.
SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, t. e. 62.
Nova navodila za peko kruha in peciva, ki jih je mestni stražnik Alojzij Kralj razglasil po Škofji Loki. Predpis se je navezoval tudi na zasebna gospodinjstva, kot edino malo pecivo pa je dovolil dvodelno žemljo, 13. 2. 1915.
SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, t. e. 62.
Januarja 1915 je izšel opomin Ljudska hrana v vojnih časih, ki je ljudi opozarjal, naj hrane ne kupujejo na zalogo, naj mesne obroke nadomestijo z mlečnimi, bel kruh zamenjajo z mešanim, krompir zaradi manjše izgube »redilnih snovi« kuhajo v olupkih itd.
SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 2050, fol. 156, 157.
Poleg surovin za industrijo je bilo v vojnem času potrebno organizirati tudi preskrbovanje z življenjskimi potrebščinami. V ta namen so pri civilnih oblasteh ustanovili aprovizacijske odseke.
Draginja je pestila prebivalstvo že pred začetkom prve svetovne vojne, med drugim zaradi političnih razmer na Balkanu (leta 1913 je župan Ivan Tavčar v poročilu kranjski deželni vladi zapisal, da je življenje v Ljubljani celo dražje od življenja v štajerskem Gradcu). Kmalu po izbruhu vojne so začeli določati maksimalne cene živil, da bi preprečili rast cen osnovnih živil, pri občinah pa so ustanovili aprovizacijske odseke. Ljubljanski je sprva skrbel tako za civilno prebivalstvo kot vojaštvo, kar je zajelo približno 50.000 ljudi.
Na podlagi cesarskega ukaza avgusta 1914 so pri proizvajalcih in trgovcih popisali zaloge žita, riža, moke in premoga. Prepovedali so izvoz vseh vrst moke, konoplje in lanu kakor tudi uporabo žita za krmljenje živine. Februarja 1915 so po vsej Avstro-Ogrski popisali zaloge žita in moke z namenom, da jih porazdelijo tako, da bodo zadostovale do naslednje žetve. Na podlagi popisa v Ljubljani so ugotovili, da mesto samo za preživetje tega leta nima dovolj zalog. V Idriji so ob primerjavi cen pred vojno in leto po njenem začetku ugotovili, da se je riž podražil za 520, koruzna moka pa za 366 odstotkov.
Uvedene so bile nakaznice za živila: moko, kruh, sladkor in maščobo. Prav tako je bil določen zakol živine (v Ljubljani so morali v mestni klavnici klati tudi zasebni mesarji iz ljubljanske okolice, čeprav je bila praksa pogosto drugačna). Zaradi pomanjkanja govedine so uporabljali druge vrste mesa – predvsem zajce, ovce in ribe. Ob mobilizaciji konj in volov so krave uporabili za delo na poljih. Razen preskrbe z živili je bilo potrebno zagotoviti tudi petrolej, premog, drva in milo.
Z naraščanjem cen hrane so se pojavili prekupčevalci, črni trg je čedalje bolj cvetel. Pri tem je bilo najbolj prizadeto prebivalstvo brez zemlje, predvsem meščani. Za prodajo po višjih cenah so bile zagrožene kazni. V Novem mestu so marca 1915 ženo nekega posestnika obsodili na 24 ur zapora, poostrenega s trdim ležiščem, ker je na trgu za firkelj (vrču podobna posoda) fižola zahtevala 1 krono, vrhu tega pa so ji odvzeli firkelj s fižolom.
K racionalizaciji prehrane so pozivali prebivalce v časopisju pa tudi z javnimi odredbami in opomini. Opozarjali so jih na varčevanje ter jih zalagali z gospodinjskimi nasveti in recepti za čim boljši izkoristek hrane. Kljub temu je primanjkovalo hrane, zaradi česar je prihajalo do demonstracij.
