Ljubljanski grad v letu 1914 in 1915
»stoji, stoji en beli grad…«
Marjana Kos
SI ZAL LJU/0342, Fototeka ZAL, G4-021-015.
Ljubljanski grad s svojo pestro preteklostjo in prav takšnimi prebivalci je v 19. stoletju nekaj časa služil kot jetnišnica. Trdno grajena utrdba je usodni potres leta 1895 preživela zgolj z manjšimi poškodbami in še naprej bdela vrh porušenega in nato obnovljenega mesta. Ker pa sama ni imela pomembne vloge v družbenem življenju, je ostala prepuščena propadanju. Eden redkih, ki je v veličastni trdnjavi nad mestom videl potencial, je bil ljubljanski župan in gospodarstvenik Ivan Hribar. V imenu mesta je grad leta 1905 odkupil od države in ga želel preurediti v neke vrste kulturno središče. Vendar mesto v desetletju, ki je sledilo, tega načrta ni realiziralo, pač pa je namesto tega v njem uredilo socialna stanovanja za ubožne meščane.
Z začetkom vojne je grad dobil novo vsebino, vendar še mnogo manj ugledno: ponovno so ga spremenili v zapor in vanj namestili politične zapornike. Dotedanji stanovalci so morali ravno tako neprostovoljno zapustiti svoje ubožno bivališče, kot so se morali vanj naseliti novi prebivalci. Del zapornikov je prišel iz evakuiranega divizijskega sodišča v Trstu, del pa so jih »nalovili« po Kranjski kot državi sovražne ali vsaj sumljive osebe.
Da je nekdo postal sumljiv, ni bilo potrebno veliko. Dovolj je bilo, da je neprevidno klevetal »mater Avstrijo« ali »očeta Franca Jožefa«. Včasih je zadostovala že privoščljivost ob nesrečni smrti prestolonaslednika Franca Ferdinanda ali izražanje simpatij do južnoslovanskih držav, predvsem Srbije. Med sumljivimi grajskimi zaporniki so se zaradi narodnih idej znašli tudi mnogi intelektualci, med njimi pisatelj Ivan Cankar, slikar Ferdo Vesel ter zdravnik in pisatelj dr. Lojze Kraigher.
Upokojeni davčni sluga Josip Hudeček je bil eden tistih, ki so se morali izseliti z gradu. Ker stroškov selitve ni zmogel, je zaprosil okrajno glavarstvo za denarno podporo.
SI ZAL LJU/0489, Mesto Ljubljana, fasc. 1719, fol. 524.
Župana dr. Ivan Tavčar je na seji mestnega sveta 15. 9. 1914 poročal o ukrepih ob začetku vojne in mobilizaciji. Navedel je, da je 15. avgusta 1914 grad prevzela vojaška oblast in še isti dan vanj naselila 507 političnih zapornikov. Njihovo število se je iz dneva v dan večalo.
SI ZAL LJU/0489, Mesto Ljubljana, t. e. 2211, fasc. 2060, fol. 3-33.
Mestna občina kot lastnica gradu je od avgusta 1914 stroške za dobavo vode, slame, razsvetljavo in odvoz fekalij dobila povrnjene iz državnega erarja.
SI ZAL LJU/0502, Mesto Ljubljana, Vojaški urad, fasc. 140, Izkaz stroškov mestne občine za ljubljanski grad 1914 - 1916, 11. 12. 1916.
Ravnanje grajskih ječarjev so urejala posebna pravila, ki so v desetih točkah predpisovala predvsem njihove naloge, dostop na hrib in gibanje po njem.
SI ZAL LJU/0502, Mesto Ljubljana, Vojaški urad, fasc. 140, Navodila za nadzorno osebje na gradu, 9. 12. 1914.
8. oktobra 1914 so v grajski zapor privedli 29 britanskih državljanov - hindujcev in štiri Francoze. Hindujci so uživali poseben režim prehranjevanja in smeli sami klati ovce po mohamedanskih običajih.
SI ZAL LJU/0502, Mesto Ljubljana, Vojaški urad, fasc. 140, Dopis vojaškega nadzornega urada na Dunaju vojaškemu poveljstvu v Ljubljani, 21. 10. 1914.
Februarja 1915 so se med oficirji razširile govorice, da na gradu zaradi uši razsaja pegavi tifus. Poveljnik grajskih zaporov major Karl von Kern je resničnost govoric zanikal.
SI ZAL LJU/0502, mesto Ljubljana, Vojaški urad, fasc. 140, Kernov dopis divizijskemu sodišču, da na gradu ni tifusa, 11. 2. 1915.
V dokaz, da v grajskem zaporu ni epidemije uši, je poveljnik major von Kern pridobil izjave treh zdravnikov, ki so nudili zdravstveno oskrbo zapornikom. Vsi trije so izjavili, da primerov tifusa niso zaznali.
SI ZAL LJU/0502, Mesto Ljubljana, Vojaški urad, fasc. 140, izjava dr. Alexandra Zörnlaiba, da na gradu ni oseb s tifusom, 8. 2. 1915.
V začetku leta 1915 so politične zapornike začeli premeščati v druge zapore. Junija so garnizijski zapor v Ljubljani ukinili, grad pa je po vstopu Italije v vojno postal zapor za ujete italijanske vojake.
SI ZAL LJU/0342, Fototeka ZAL, G4-021-023, Ljubljanski grad, pred 1918.
Telegram poveljstvu v Waidhofnu na Thayi o nameravanem datumu premestitve zapornikov A. Holuba in A. Chazelona v taborišče v Kirchbergu. Premestili bi ju že prej, a sta bila v težkem zdravstvenem stanju: eden sifilitik, drugi pljučni bolnik.
SI ZAL LJU/0502, Mesto Ljubljana, Vojaški urad, fasc. 140, brzojavka, 29. 3. 1915.
