Naši ujetniki pri antantnih silah
Na tuji zemlji
Marjana Kos
Obvestilo, da je bil vojak Tomaž Zaletel, 24, dne 13. 8. 1914 zajet pri Charkowu in je v ruskem ujetništvu. Obvestilo je doseglo Škofjo Loko šele 22. 4. 1915.
SI ZAL ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, t. e. 62.
Dopis Rdečega križa je spremljal listek s podatki o ujetem vojaku Tomažu Zaletelu.
SI ZAL ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, t. e. 62.
Navodila vojnega ministrstva o vodenju evidenc padlih, ranjenih in ujetih vojakov ter vpogledu vanje. Pošiljali so jih pristojnim občinskim uradom, kjer so ljudje lahko izvedeli usodo svojih sinov, mož, očetov in bratov.
SI ZAL ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, Spisi in razglasi 1914, t. e. 62.
Okrajno glavarstvo v Kranju sporoča škofjeloškemu županstvu, da njegov občan - vojak Jožef Ziherl, 28, velja za pogrešanega.
SI ZAL ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, Spisi 1915, t. e. 63.
Dobrodošel članek z nasveti vsem, katerih sinovi, bratje in možje so se znašli v tujem ujetništvu.
Tedenske slike, št. 9, 3. 3. 1915, str. 7.
Ljubljančan Jože Kozak je bil mobiliziran in poslan na vzhodno fronto. V ujetništvo je padel 13. avgusta 1916 ob 3. uri zjutraj. Prepeljan je bil v taborišče v sibirski Berezovki. Kot veliko vojakov si je tudi on čas krajšal s pisanjem.
SI ZAL LJU 539, Kozak Jože, Ljubljana, t. e. 1, a. e. 1.
Za primer smrti ali hudih poškodb so vojaki okrog vratu nosili kovinski medaljon z imenom in identifikacijsko številko. Sodobne vojske to še vedno prakticirajo. Jože Kozak je svoj obesek srečno prinesel iz ujetništva in ga hranil do smrti.
SI ZAL LJU 539, Kozak Jože, Ljubljana, t. e. 1, a. e. 5.
Mnogo vojakov se je v vojni vihri znašlo v sovražnikovih rokah. V primerjavi s tovariši na fronti so kljub težkim življenjskim razmeram imeli precej večjo možnost preživetja. V taboriščih, kjer so jih namestili, pa tudi izven njih, so lahko delali in prejemali plačo. Ob novici, da so nekoga ujeli, je slovenski ujetnik Jože Kozak, ki je bil v ruskem ujetništvu, zapisal: »Rešil se je!« Ujetniki so v ujetništvu sobivali z ujetniki drugih narodnosti (Slovenci, Slovaki, Nemci, Hrvati, Čehi, Srbi, bosanski muslimani, Ukrajinci, Finci….). V medsebojnih odnosih so se še vedno križale njihove misli in ideje, ki so jih prinesli s sabo iz domovine in so bile tipične za politično življenje pred vojno. Zato ni bilo redko, da so med pripadniki različnih narodnosti izbruhnili nestrpni nacionalni prepiri. Po drugi strani so se stkale mnoge prijetne medčloveške vezi, tudi z okoliškim civilnim prebivalstvom. Velikokrat to ni bilo klasično ujetništvo, ampak so se zajeti vojaki, predvsem oficirji, lahko svobodno sprehajali po okolici in živeli »normalno« življenje. Ujetnike so pogosto selili, kar je vendarle vnašalo spremembe v njihovo življenje. Slovenske in druge jugoslovanske ujetnike so Rusi leta 1918 zbrali v mestu Tomsk in jih dve leti kasneje prepeljali v domovino. Slovenec Vojeslav Mole, ki je bil v ruskem ujetništvu šest let, je ob vkrcanju na ameriški transportni parnik v Vladivostoku 26. februarja 1920 rekel: »Toda ne morem se znebiti občutka, da bom to prekleto Sibirijo nosil v duši vse življenje, da je ne bom nikoli pozabil in da mi je zasejala semena, ki se ne bodo posušila…«
Znana ujetnika Vojeslav in Rudolf Mole:
Tedenske slike, št. 19, 12. 5. 1915, str. 2.
Tedenske slike, št. 19, 12. 5. 1915, str. 4.
Mole je ujetništvo preživljal v Berezovki. Tam je pisal pesmi, v katerih se je spominjal domovine in okoliščin, ki so ga pripeljale v daljnje ruske kraje.
SI ZAL LJU 539, Kozak Jože, Ljubljana, t. e. 1, a. e. 6.
Rudolf Mole, 32 let, slavist in učitelj na Mestnem dekliškem liceju v Ljubljani, se je na bojišču že leta 1915 odlikoval s hrabrostjo, za kar je prejel odlikovanje. Po vojni se je precej udejstvoval v športu. Njegov tri leta mlajši brat, umetnostni zgodovinar in arheolog Vojeslav, je bil kmalu po mobilizaciji leta 1914 ujet na vzhodni fronti in poslan v Sibirijo. Leta 1920 je postal docent in nato profesor klasične arheologije in bizantinske umetnosti na novi Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
