Osebni pogledi na vojno
Hudi časi – ni videti rešitve.
Marija Kos
Spominski zapis J. Glinška, vojaka na vzhodni fronti med letoma 1915 in 1918.
SI_ZAL_LJU/0627, Družina Glinšek, t. e. 1.
Osebni spominski album kranjskega podjetnika Franja Sirca z 249 fotografijami, ki jih je posnel na vzhodni fronti v Galiciji in soški fronti na Tirolskem v letih 1914–1918.
Hrani Darja Okorn, Kranj, fotografija Tina Arh, Zgodovinski arhiv Ljubljana.
Družinska fotografija Antona Štalca: spredaj mati in oče, zadaj sestri in Anton, Železniki, okoli leta 1912.
Hrani družina Tarfila, Železniki.
Pismo Antona Štalca s fronte, poslano 26. aprila 1915
Hrani družina Tarfila, Železniki.
Janko Hacin, po vrnitvi iz Galicije, Dunaj, 1915.
Janko Hacin: Vsi ti mladi fantje, zbrala in uredila Tatjana Hacin, Ljubljana, 2002, str. 148
Prva stran Hacinovega dnevnika s sporočilom, naj dnevnik v primeru njegove smrti pošljejo očetu v Češnjevek pri Cerkljah. Pisal je v slovenskem jeziku.
SI_AS/1962, Janko Hacin, t. e. 1.
Fran Milčinski (Lož, 1867, Ljubljana, 1932), pravnik in pisatelj.
Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Zbirka upodobitev znanih Slovencev.
Prebivalci slovenskih dežel so se soočili z brutalnostjo velike vojne že konec julija 1914, z uvedbo vladnih uredb in razveljavitvijo temeljnih osebnih pravic, predvsem osebne svobode, nedotakljivosti stanovanja, pisemske tajnosti, svobode združevanja in zborovanja, izražanja mnenja in svobode tiska. Vodilni slovenski politiki so si prizadevali za sožitje, saj so se zavedali naraščajočega nemškega in italijanskega nacionalizma, ki sta postavljala pod vprašaj nadaljnje preživetje Slovencev kot naroda.
Prebivalstvo je bilo na splošno premalo informirano, da bi si lahko ustvarilo pravo podobo. Poleti 1914 je na osnovi sugeriranega patriotizma večina še gojila prodinastične občutke. Zaupanje v vladajočo oblast je bilo bolj razširjeno v urbanih središčih in manj na podeželju, kjer so zadržano sprejeli vojno napoved, brez bučnih rajanj in izobešanja zastav. Evforična čustva bratstva in občutki moči, združenih v množici, so preplavljala zlasti mlade moške. Večina, ne le preprosti ljudje, pač pa tudi senzibilni intelektualci, so na začetku optimistično menili, da bo vojna trajala le nekaj mesecev.
Mnogi ohranjeni avtobiografski zapisi, predvsem dnevniki, korespondenca, spomini in umetniška dela izpovedujejo osebna doživetja, miselni svet in čustvovanje ljudi vseh slojev. Dnevniški zapisi so izčrpnejši vir za rekonstrukcijo dogodkov in intimne zgodovine piscev kot pisma. Predstavljajo necenzurirano refleksijo dogajanja in nam v nasprotju z bolj ali manj cenzuriranimi pismi povedo mnogo več o emocionalnem in materialnem življenju v vojni stvarnosti.
Anton Štalc je bil vojak 7. pehotnega polka lovskega bataljona na vzhodni fronti. Ohranila so se njegova pisma in dopisnice materi in sestri, poslana med januarjem in avgustom 1915 s podrobnimi opisi vsakdanjih dogodkov na fronti in izrazi skrbi za gospodarska opravila na domači kmetiji v Železnikih, kjer je imel tudi svojo mizarsko delavnico. Po njegovem odhodu na bojišče in očetovi smrti sta ostali doma le ostarela mati in sestra. Septembra 1915 je za posledicam strelnih ran umrl neznano kje.
Dr. Janko Hacin (Češnjevek pri Cerkljah na Gorenjskem, 1884, Ljubljana, 1956), pravnik, je pisal dnevnik od mobilizacije v Ljubljani 27. julija 1914 do 17. marca 1915, ko je bil ranjen in je začasno zapustil bojišče v Galiciji. Prepričan v nenačelnost avstrijske politike s pogubnimi posledicami za Slovence se je med okrevanjem na Dunaju povezal s tajno amatersko vohunsko organizacijo (Milko Brezigar in Gregor Žerjav). Po vrnitvi na rusko fronto pomladi 1916 je z namenom posredovanja strateških podatkov, ki bi oslabili Avstrijo, prestopil k Rusom, nato pa delal pri italijanskem in francoskem tiskovnem uradu. Po vojni se je zaposlil pri predsedstvu ministrskega sveta v Beogradu.
Fran Milčinski je pisal dnevnik v Ljubljani in Lukovici od 7. avgusta 1914 do 2. maja 1920, ko je nastopil službo svetnika Stola sedmorice v Zagrebu. Na 1.524 gosto popisanih straneh je zabeležil osebna doživetja, družinsko življenje in odzive znancev, ljudsko govorico, mnenja vplivnih izobražencev, razpoloženje in pričakovanja prebivalstva. Prepis rokopisa hrani Arhiv Republike Slovenije. V knjižni obliki ga je izdala Slovenska matica, Ljubljana 2000.
O srečanju z dr. Lovrom Pogačnikom, politikom Slovenske ljudske stranke, je 9. oktobra 1914 zapisal:
Pogovor z dr. P. o položaju. Jaz sem pesimist. Bojujoče sile so druga drugo podcenjevale, sklenile bodo mir, pravilno upoštevajoč svojo moč, sklenile ga na račun in brez ozira na male narode. – Če bi me kdo vprašal, kakih nazorov sem, težko odgovoriti. Ali naj odgovorim kot Avstrijec? Ali tako, kot oficijelni krogi žele? Ali kot filozof? Ali kot Slovenec? Splošni občutek kakor pred koncem sveta – vse vseeno.
