Kranjska v prvem letu vélike vojne

Zadnje potovanje prestolonasledniškega para

Barbara Žabota

Prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga – umorjena!

Das interessante Blatt, št. 27, Dunaj, 2. 7. 1914, str. 5

Sarajevo, 28. junij 1914. Na t. i. Vidov dan je prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand z ženo vojvodinjo Sofijo Hohenberg, rojeno grofico Chotek, odšel na ogled vojaških manevrov. Mnogi so mu odsvetovali pot, prestolonaslednik pa se kljub opozorilom ni počutil ogroženega.

Nacionalistična organizacija Mlada Bosna je njegov obisk na dan, ki predstavlja pomembno obletnico v srbski narodni zgodovini, razumela kot provokacijo in ga izkoristila za napad nanj kot pripadnika oblasti, ki je leta 1878 zasedla, leta 1908 pa priključila Bosno Avstro-Ogrski.

Prvi poskus napada na prestolonaslednika se je zgodil v nedeljo v dopoldanskem času, ko sta bila s soprogo na poti v mestno hišo. Ko je avtomobil z nadvojvodo zavil pri Appelovemu nabrežju, je napadalec Nedeljko Čabrinović vrgel bombo, ki se je po metu odbila od prestolonaslednikovega avtomobila in eksplodirala pod drugim avtomobilom v cesarskem spremstvu. Bomba v obliki steklenice je bila napolnjena z žeblji in nasekanim svincem. V tem napadu so bili poškodovani voznik drugega avtomobila, njegov sopotnik in nekaj oseb iz občinstva. V nadvojvodovem avtomobilu napada niso niti opazili, nadvojvoda pa je za napad izvedel šele, ko se je celotni sprevod ustavil.

Kljub napadu se je nadvojvoda odpeljal do magistrata in tudi sicer vztrajal, naj dnevni program ostane nespremenjen. Po sprejemu v mestni hiši, kjer se je ostro pritožil županu zaradi napada, je nadaljeval pot proti garnizijski bolnišnici, saj je želel obiskati v prvem napadu ranjenega podpolkovnika Erika Merizzija. Tokrat je zaradi varnosti nasproti prestolonaslednika sedel guverner avstrijske province Bosne Oskar Potiorek, na stopnici avtomobila pa se je ob strani postavil Franc grof Harrach, da bi s svojim telesom zaščitil nadvojvodo pred morebitnim novim napadom. Ko je avtomobil s cesarskim parom zavil z nabrežja v Franc-Jožefovo ulico, se je po spletu okoliščin ustavil pred enim od napadalcev, ki so že zapuščali prizorišče. Takrat 19-letni dijak Gavrilo Princip, član organizacije Mlada Bosna, je izkoristil priložnost in iz neposredne bližine streljal na nadvojvodski par. Nadvojvodo je zadel v vratno žilo, njegovo ženo Sofijo pa v bližino srca.

Napad je bil izvršen z bliskovito naglico, mnogi okrog stoječi pa zaradi ropota vozil strelov sploh niso slišali, čeprav je bila ulica na mestu atentata zelo ozka.

Po atentatu je vozilo nadaljevalo pot do t. i. konaka (rezidence), kjer so zdravniki nemočni lahko ugotovili, da je nadvojvodski par podlegel strelnim ranam. Začasno so tu trupli pokojnikov položili na mrtvaški oder. Naslednji dan popoldne so trupli pokojnega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in žene Sofije balzamirali in naredili posmrtni maski. Začele so se tudi priprave na prevoz krst s posmrtnimi ostanki najprej do Dunaja in nato do dvorca Artstetten v Spodnji Avstriji, kjer naj bi bil par pokopan v družinski grobnici.

Izrekamo najgloblje sožalje

Slovenski časopisi so v dneh po atentatu obširno poročali o ozadju napada na prestolonaslednika in razpoloženju med prebivalstvom kranjskih mest. Zapisali so, da je žalost nepopisna, prav tako ogorčenje nad strašnim dejanjem. Na mnogih, tudi zasebnih poslopjih, so v teh dneh vihrale črne zastave. Mestni občinski sveti so organizirali izredne seje, na katerih so kot predstavniki lokalnih oblasti izrazili sožalje. Povsod je bilo moč slišati ogorčene izraze nad propagando, zaradi katere sta morala »plemeniti cesarski princ« in »zvesta Slovanka, potomka visoke staročeške plemiške rodbine«, njegova soproga, preliti svojo kri. Zagotavljali so tudi, da se bodo državi zvesti krogi še bolj strnili v odločnem nastopu proti gibanju, ki prihaja izza srbskih mej k nam pod t. i. jugoslovanskim nacionalizmom, za njim pa se skriva le velesrbska propaganda. Poudarjali so še, da so dotlej od naroda odvračali to »kugo« in bodo storili vse, da se je obvarujejo tudi vnaprej. Vrstili so se vzkliki, da bo »s habsburškim tronom vedno zvesto stala naša domovina pod starim svojim geslom: »Vse za vero, dom, cesarja!«

Brzojavke z izrazi sožalja (posamezniki, društva, podjetja, šole …):
ARS, AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko, t.e. 138, konvolut 37, Atentat na prestolonaslednika v Sarajevu, Spis št. 2407, 19.7.1914; Spis št. 2180, 1.7.1914; Spis št. 2143, 3., 4., 6.7.1914.

Poslednji pozdrav

V ponedeljek, 29. junija 1914, je nadškof Stadler ob asistenci duhovščine v Sarajevu blagoslovil trupli pokojnih prestolonaslednika in njegove žene. Posebna komisija je nato krsti zaprla in zapečatila. Razstavljeni sta bili v črno opremljeni salonski muslimanski sobi vladne palače, obdani s častno stražo, kjer so se še zadnjič od pokojnikov poslovili civilni in cerkveni dostojanstveniki. Ob 18. uri je nadškof ponovno blagoslovil krsti, nato pa so ju podčastniki 84. pešpolka odnesli na ulico in ju položili na mrtvaška vozova. Sprevod, ki ga je vodil general Appel, se je ob zvokih žalnih koračnic začel pomikati po ulici proti kolodvoru. Takrat je zagrmelo tudi 24 topov. Pred krsto je vozil voz, obložen s številnimi venci. Nepregledna množica je na ulici nemo spremljala »odhod« prestolonasledniške dvojice iz Sarajeva. Na kolodvoru je čakal posebni vlak z mrtvaškim vozom, ki je ob 19. uri in 10 minut ob zvokih cesarske himne in grmenju topov odpeljal proti Metkoviću v Dalmaciji. Tam so krsti prenesli na vojaško jahto Dalmat. Pred ustjem Neretve je žalni sprevod čakala ladja Viribus Unitis, ki je oddala 19 strelov v pozdrav svojemu mrtvemu admiralu, nato pa krsti dvignila na krov in ob 8. uri odplula proti Trstu. Naslednjega dne zvečer je ladja priplula v Trst, kjer so potekale številne žalne slovesnosti. V četrtek, 2. julija 1914, so krsti v sprevodu pospremili na kolodvor, kjer je čakal dvorni vlak z mrtvaškim vagonom, ki je pokojnika odpeljal proti Dunaju. Na številnih postajah na Kranjskem (Košana na Notranjskem, Slavina, Postojna, Rakek, Logatec, Brezovica, Ljubljana, Zalog) so vlak pričakale množice.

Ob 13. uri in 32 minut je imel vlak 5-minutni postanek na južnem kolodvoru v Ljubljani, ki je bil ovit v črne zastave, proga pa potresena s cvetjem. Peron je bil poln zastopnikov oblasti, uradnikov, vojaških in civilnih dostojanstvenikov v žalnih oblekah, ki so molče in z odkritimi glavami sprejeli vlak. Ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič je v spremstvu duhovščine zmolil mrtvaške molitve. Deželni predsednik baron Schwarz in ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar sta baronu Rümeskirchu, ki je stopil z vlaka, izrekla sožalje in na krste položila pet vencev (dva je prispevala občina, po enega pa vlada, deželni odbor in katoliške organizacije). Vlak je nato odpeljal s perona, žalostne množice pa so se molče razšle. Istega dne zvečer je vlak pripeljal na dunajski južni kolodvor. Krsti so v sprevodu prenesli v dvorno župnijsko cerkev, kjer so se lahko posamezniki naslednjega dne še zadnjič poslovili od prestolonasledniškega para. Nato je sledila svečana blagoslovitev trupel, zvečer pa so krsti prepeljali na zahodni kolodvor, od koder so ju s posebnim vlakom odpeljali v Artstetten (tako je določil prestolonaslednik v svoji oporoki). Pogreba so se udeležili novi prestolonaslednik nadvojvoda Karel Franc Jožef z ženo Zito, pokojnikov prijatelj nemški cesar Viljem in najožji družinski člani. Ostareli cesar Franc Jožef se je od prestolonaslednika poslovil že v dvorni župnijski cerkvi in se pogreba v Artstettnu ni udeležil. Prav tako ni dovolil uradnega državnega pogreba, zato so evropskim vladarjem, ki so se ga želeli udeležiti, odgovorili, da hvaležno odklanjajo udeležbo.

Galerija vseh slik:

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•