Kranjska v prvem letu vélike vojne

Mobilizacija

Barbara Žabota

Za blagor očetnjave naj puška govori

Bad Ischl, 28. julij 1914. Mesec dni po uspelem atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo v Sarajevu je cesar Franc Jožef napovedal vojno kraljevini Srbiji in v vojnem manifestu avstrijskim narodom pojasnil svojo odločitev. V uvodu je zapisal, da je želel v letih, ki mu jih je še namenila božja previdnost, delovati za mir in varnost vseh narodov brez žrtev in bremen vojne. Žal je usoda hotela drugače, zato mora zaradi varnosti monarhije in ohranitve njene časti, mednarodnega stališča in ozemeljske celovitosti prijeti za meč. V nadaljevanju je izpostavil nehvaležnost srbske države, ki jo je monarhija do zadnjega podpirala, in poudaril miroljubnost Avstro-Ogrske ob aneksiji Bosne in Hercegovine ter njeno nevtralnost v času vojne s Turčijo. Cesar ugotavlja, da je potrebno zločinsko gibanje na jugu države, ki želi s celo vrsto atentatov uničiti državni red, zadušiti, saj bo cesarstvo le tako lahko ohranilo svojo čast, neomadeževan ugled in mir v notranjosti države. Vladar svoj manifest končuje s trditvijo, da zaupa hrabri in proslavljeni armadi ter prosi Vsemogočnega za zmago.

Do uradne vojne napovedi je prišlo, šele ko kraljeva srbska vlada ni zadovoljivo odgovorila na noto, ki ji jo je 23. julija 1914 izročil c.-kr. avstro-ogrski poslanik baron Giesl. V soboto, 25. julija 1914, ob 18. uri je prispel srbski odgovor, ki je vseboval kopico zadržkov in omejitev tako glede splošnih kot tudi zelo specifičnih zahtev. Ti so povsem razvrednotili predvidene sankcije. Zlasti je to veljalo za dovoljenje, da lahko na srbskih tleh pri preiskavi zarote, ki se je zgodila 28. junija v Sarajevu, sodelujejo tudi avstrijski uradniki. Zaradi neustreznega odgovora je c.-kr. vlada menila, da mora sama poskrbeti za obrambo svojih pravic in interesov, četudi z močjo orožja. Od tega trenutka dalje je zato veljalo, da je monarhija v vojni s Srbijo. V noti je bilo zapisano še, da se bo Avstro-Ogrska v dobi sovražnosti držala določil Haaške konvencije (18. oktober 1907) in Londonske deklaracije (26. februar 1909), če bo enako storila tudi Srbija.

Baron Giesl je s poslaniškim osebjem še istega dne po prejemu nezadovoljivega srbskega odgovora zapustil Beograd, naslednjega dne pa je avstro-ogrska armada vkorakala v kraljevino Srbijo.

Cesar je odredil delno mobilizacijo. V krajih, kjer se je izvršila, je bilo to naznanjeno z javnimi plakati. Vest o mobilizaciji se je bliskovito razširila tudi po Kranjski, kjer je med prebivalstvom nastalo pravo vojno razpoloženje, ki so ga podpihovali tudi časopisi z objavami pesmi.

Bojni grom

Krvava pesem do nebes
upije;
kri Ferdinandova je vmes,
Zofije.

Zvali ste nas dolgo dni
na klanje …
Iz dolge vstali smo noči
in spanja.

S kanoni vas pozdravimo
vi Srbi;
dom hladen vam postavimo
ob vrbi …

V imenu božjem pride k vam
armada
pogledat, kaj se sveti tam
z Belgrada.

Očistimo vam sveti križ
od práha,
za nas je bojni grom in piš
brez stráha.

Nožnicam meč izderemo
bliskávi,
da préstol vam operemo
krvavi.

Z zeleno vas odenemo
odejo:
na veke vam zaklenemo
vso mejo.

Pravično stare plačamo
dolgove;
zmagalci spet se vračamo
v domove.Slovenec, št. 168, 27. 7. 1914, str. 1

Za dom med bojni grom!

Zastava že razvita je,
morilca cev nabita je,
nabrušen bridki meč!
Zdaj puško v dlan in meč ob stran,
napočil je krvavi dan.
Ura! V boj besneč!

Naš boj je svet in svet naš roj,
saj kliče nas v hrabri boj
naš Bog, naš car, naš dom!
Brez straha in trepeta smo,
nezmagana mi četa smo.
Ura! Med bojni grom!

Še en pozdrav, ti dragi dom,
poprej ko gremo v bojni grom,
med bitve hrum in šum!
Še en pozdrav vam, dragi vi,
spomin na vas podžiga kri.
Povzdiga nam pogum.

Kot orel čuva dom in rod.
Tako svoj rod in dom nezgod
braniti hčemo mi!
Kot iz oblakov blisk in tresk
orjaške hraste stere v pesk,
sovrage stremo mi!

Naprej tedaj, junaški roj,
za dom, za drago v hrabri boj
tja sred sovražnih čet!
Med nami vsak je cel junak,
naj pade tretji, drugi vsak,
Da bo le dom otet!
Slovenec, št. 173, 1. 8. 1914, str. 2

Z razglasitvijo delne mobilizacije je bila izdana tudi cela vrsta posebnih odredb, ki so jih sproti objavljali v uradnem delu lista Laibacher Zeitung, ostali slovenski časopisi pa so jih nato informativno povzemali v posebnih rubrikah. Posebne odredbe so se nanašale tako na kaznovanje prestopkov kot tudi na prepoved vseh tiskov, ki so izhajali v Srbiji, in ravnanje s poštnimi pošiljkami, ki so jih zaradi varnosti pregledovali poštni uradniki. Ministrstvi za deželno bran in notranje stvari sta 25. julija 1914 izdali ukaz, s katerim sta vpoklicanim posameznikom prepovedali prestop meje monarhije, saj bi bila to kršitev vojaške obveznosti. Tovrstne prestopke je kaznovala okrajna politična oblast, v katero bi moral obdolženec priti na nabor, in sicer z globo od dveh do dvesto kron ali z zaporom od šestih ur do 14 dni.

Istega dne ponoči so bile zaradi razmer v monarhiji izdane še druge odredbe: vse vojaške odredbe so bile odtlej tajne, prav tako priprave oboroženih sil, odpravili so temeljna določila o osebni svobodi, hišnih in društvenih pravicah ter pravicah do shodov in svobodi tiska, porotna sodišča so prenehala z delovanjem, omejili so izdajanje potnih listov, civilne osebe so bile zaradi kaznivih dejanj po novem postavljene pred vojaško kazensko sodišče, izdali so tudi prepoved izvoza več predmetov in uvedli zakon o vojnih dajatvah.

Časopisi so bralce posebej opozarjali na nevarnost bližine železniške proge, ki jo je stražila vojska, saj je imela ta strogo povelje, da strelja na vsakogar, ki ne bo upošteval klica »Halt!« ali »Stoj!«. S posebnim razglasom so bile posamezne železniške proge zaradi mobilizacije deloma ali v celoti zaprte za prevoz civilnega prebivalstva in blaga.

Oj zbogom, zbogom ljubica …

Ljubljana, 25. julij 1914, ob 20. uri: Ko je časopis Slovenec na svoji naznanilni deski objavil novico, da Srbija ni zadovoljivo odgovorila za avstro-ogrsko noto in so bile zato izdane potrebne vojaške odredbe proti srbskim morilcem, so Ljubljančani navdušeno pozdravili odločilni korak vlade. Po vseh gostilnah so peli domoljubne avstrijske pesmi in slavili presvetlega cesarja Franca Jožefa. O podobnem odzivu so poročali tudi iz drugih krajev Kranjske.

V naslednjih dneh so začeli v Ljubljano prihajati rezervisti, polni bojnega razpoloženja. Fantje, ki še niso dopolnili predpisane starosti, so se javljali kot prostovoljci. Na železniških postajah so se župani, duhovniki in drugi lokalni pomembneži poslavljali od vpoklicanih. V Kranju jih je na kolodvor pospremila godba, ki je igrala domoljubne koračnice. Vlaki proti Ljubljani so bili prenapolnjeni in iz njih je donela slovenska pesem. Prebivalstvo je v mnogih krajih ob progi pozdravljalo odhajajoče z mahanjem s klobuki in z robci, mladina pa s cvetjem in zelenimi vejicami. V Ljubljani so bile ulice polne ljudi. Slišalo se je petje, vriskanje, pa tudi vzkliki: »Sedaj bo pa videl Srbič mlad, kaj se pravi cesarja draž´t!«, »To jim bomo dali!«, »Živio Avstrija!«, »Doli s Srbijo!«, »Vojska Srbiji!« itd.

Ljubljana, 28. julij 1914, zvečer: Mesto je bilo okrašeno s cesarskimi in slovenskimi zastavami. Po mestu sta korakali godba 27. pešpolka in domobranska godba. Sprevod se je pomikal po sijajno razsvetljenih ulicah, ob tej priložnosti je bil razsvetljen tudi ljubljanski grad. Množica, okoli 40.000 ljudi, je prepevala cesarsko himno in narodne pesmi. Najprej se je ustavila pred stavbo deželnega predsedstva, kjer sta jih nagovorila podpredsednik nadporočnik Josip vitez Pogačnik v imenu vpoklicanih rezervistov in deželni predsednik baron Schwarz. Sprevod se je nato pomaknil do parka Zvezda, kjer so obstopili spomenik slavnega feldmaršala Radetzkega in se poklonili njegovemu spominu, vojaška godba pa je zaigrala cesarsko himno in Radetzky marš. Nato so se ustavili pred deželnim dvorcem, kjer so jih pozdravili zbrani deželni odborniki in dr. Marko Natlačen, pred magistratom, kjer jih je nagovoril župan dr. Ivan Tavčar, in končno na Vodnikovem trgu, kjer se je zbrala tudi vsa ljubljanska duhovščina s prižganimi svečami in cerkvenimi banderi. Stolni dekan Kolar je množico nagovoril v slovenskem in nemškem jeziku, pri molitvi je zaigrala godba, ljubljanski prošt pa je ob koncu blagoslovil vojake, častnike in velikansko množico, ki je molče spremljala veličasten prizor.

Bojni grom!

Vzporedno z mobilizacijo vojaških obveznikov je od avgusta dalje potekala tudi mobilizacija konj in sklic črnovojnikov.

Po objavi vojne napovedi kraljevini Srbiji je vojaška uprava monarhije v najkrajšem možnem času potrebovala okoli 190.000 konj. Za dosego te številke so izdali razglas, v katerem so pozivali lastnike konj, naj v skladu z zakonom oddajo državi svoje, za vojaške pohode sposobne konje, seveda za primerno odškodnino. Avstro-Ogrska je že pred vstopom v vojno na vsakih deset let poskrbela za štetje konj, na vsaka 3–4 leta pa je posebna komisija vse konje razdelila v sposobne in nesposobne. Seznam sposobnih konj so v svojih evidencah hranile občine. Določeno število konj je morala monarhija v vojnih časih kupiti v tujini. Že pred vojno napovedjo pa je avstro-ogrska vlada prepovedala izvoz konj iz monarhije. Sklic črnovojnikov je potekal v črnovojnih okrajih Gradec št. 3, Celovec št. 4, Pazin št. 5, Maribor št. 26 in Ljubljana št. 27. Črnovojniki so se morali v 24 urah po objavi razglasa podati na kraj, ki so jim ga določili. Med črno vojsko so spadala društva, ki so imela vojaške znake, npr. veteranska in strelska društva, častniki in vojaški uradniki v pokoju ali zunaj službe, ki jih niso potrebovali v vojski, domobranstvu ali mornarici do dopolnjenega 60. leta starosti, ter osebje žandarmerije, finančne straže in državno gozdarsko osebje, če jim je služba to omogočala. Največ črnovojnih obveznikov je bilo med državljani, sposobnimi za vojsko,v starosti od 19 do 42 let, ki niso pripadali vojski, mornarici ali domobranstvu. Sprejemali so tudi prostovoljce.

Črna vojska je bila podrejena posebnim črnovojnim častnikom, ki so bili častniki vojske ali domobranstva in za to posebej določeni, in častnikom v pokoju. Častniki črne vojske so bili uniformirani, podčastniki so imeli svoja častna znamenja (zvezde in portepé), moštvo, ki je bilo v civilni obleki, pa je imelo na levi roki črno-rumen trak z napisom bataljona, ki mu je pripadalo. Črnovojniki so bili od dneva poziva do izpusta iz vojaške službe podrejeni vojaškim kazenskim in disciplinskim zakonom.

Pregledna galerija vseh slik tega poglavja:

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•