V zaledju soške fronte

Vojaške železnice

Mira Hodnik

Oskrba bojišč je bila močno odvisna od cestnega in železniškega prometa. Cestni promet je bil zaradi pomanjkanja konj in avtomobilov močno okrnjen, zato so pospešeno gradili ozkotirne železnice. Sprva so vagone vlekli konji, ki so jih kasneje nadomestile bencinske lokomotive, nekatere proge so celo elektrificirali.

**Slika 1:** *Začetna postaja ozkotirne konjske železnice v Bohinjski Bistrici.*

Bohinjska železnica od Jesenic mimo Bohinjske Bistrice in skozi tunel v Baško grapo ter naprej do Gorice je bila med letoma 1915 in 1917 najpomembnejša oskrbovalna pot severnega dela avstro-ogrske 5. armade, ki se je nahajala na frontni liniji Šmohor–Batognica–Peski–Mrzli vrh. Za hitrejšo oskrbo krnskega bojišča so od jeseni 1915 do spomladi 1916 zgradili še konjsko železnico od Bohinjske Bistrice do hotela Zlatorog v Ukancu. Ko je italijanska vojska v šesti soški bitki avgusta 1916 tako poškodovala normalnotirno bohinjsko progo, da je bila prevozna le še Grahovega v Baški grapi, so bili prisiljeni za nemoteno oskrbo fronte poiskati nove povezave. Zato so v letih 1916 in 1917 gradili in širili omrežja začasnih ozkotirnih železnic med Logatcem in Črnim Vrhom ter z odcepom proti Idriji (t. i. »Idrijski Feldbahn«). Najprej so naredili ozkotirno konjsko železnico Logatec–Godovič–Zadlog (Črni Vrh)–Lokve (Poncala). Septembra 1916 so potegnili še krak od Godoviča proti Idriji, ki so ga v času priprav na preboj soške fronte podaljšali do Dolenje Trebuše. Proga je bila dograjena 18. oktobra 1917 in je bila v uporabi samo do preboja fronte pri Kobaridu 24. oktobra 1917.

**Slika 2:** *Končna postaja ozkotirne konjske železnice pri hotelu Zlatorog v Ukancu. Zaradi povečanih potreb fronte so progo leta 1917 elektrificirali.*

**Slika 3:** *Razglednica ozkotirne železnice skozi Hotedršico. Tire so povsod, kjer je bilo mogoče, polagali kar po obstoječi cesti ali poleg nje.*

Ko ozkotirna konjska železnica Logatec–Črni Vrh ni več zadoščala potrebam oskrbe soške fronte, so leta 1917 začeli graditi 28 kilometrov dolgo normalnotirno progo na tej relaciji. Proge niso nikoli dokončali, zgradili so le tehnično zahtevnejše odseke (predore, nasipe, useke in podporne zidove), nato se je gradnja ustavila. Gradili so jo predvsem ruski vojni ujetniki, nastanjeni v delovnem taborišču na Kalcah pri Logatcu.

**Slika 4:** *Gradnja tunela pod Naklom v Logatcu.*

Ker se je promet za potrebe soške fronte zelo hitro povečeval, zmogljivosti prog pa so bile omejene, so morali poskrbeti tudi za deponijo odsluženih lokomotiv in vagonov. Najprej so razširili obstoječe železniške postaje, nato pa še podaljševali tirno omrežje. Okrog Ljubljane so tako naredili železniški obroč, posamezne odseke pa podaljšali še zunaj mesta. Zaradi učinkovitejše povezave z glavno kraško železniško žilo so zgradili vrsto kratkih ozkotirnih železniških prog tudi na Krasu in Goriškem.

**Slika 5:** *Postaja na Brezovici pri Ljubljani.*

**Slika 6:** *Železniška postaja Dutovlje.*

**Slika 7:** Opustitev normalnotirne železnice med Logatcem in Idrijo je po preboju soške fronte predstavljala velik udarec za rudnik živega srebra v Idriji, zato se je rudniška uprava močno zavzemala, da bi se gradbena dela nadaljevala, 24. 11. 1917.

Galerija vseh slik:

Navzgor