V zaledju soške fronte

Krvava justica – usmrtitve na Suhem bajerju

Barbara Pešak Mikec

V drugem letu vojne, 16. marca 1915, je feldmaršal nadvojvoda Friderik, takratni poveljnik avstro-ogrske armade, podpisal razglas, s katerim je začelo delovati vojaško sodišče, ki je smelo soditi tudi civilnim prebivalcem. Civilistom so na naglem sodišču (»preki sod«) sodili zaradi veleizdaje, žaljenja cesarjevega imena, protiavstrijskih izjav in za vsa »gotova hudodelstva«, kot so umor, uboj, rop ... V Ljubljani je sojenje prevzelo c.-kr. domobransko sodišče 5. armadnega etapnega poveljstva, ki je imelo prostore na Poljanski cesti 13. Sodišče je med drugimi s trdo roko vodil tudi avditor (vojaški preiskovalni sodnik) Boublika, ki se ga je že v tistem času prijelo ime »der böhmische Bluthund«. Pred strelski vod je neusmiljeno pošiljal večinoma nedolžne žrtve, in sicer zaradi prestopkov, »za katere so v mirnih časih komaj vedeli«.

**Slika 1:** *Usmrtitve so izvrševali na vojaškem strelišču na Suhem bajerju pod Golovcem. V obdobju skoraj dveh let, od 26. junija 1915 do 11. junija 1917 je bilo tu usmrčenih okoli triindvajset žrtev.*

**Slika 2:** O procesih in sodbah časopisi, razen v dveh primerih, niso poročali. Po vojni je 30. decembra 1919 mestni svetnik Ivan Kocmur mestnemu svetu predal resolucijo, v kateri je predlagal, naj poskušajo ugotoviti identiteto žrtev s Suhega bajerja. S pozivom javnosti jim je to v nekaj primerih uspelo.

**Slika 3:** Narednik Karol Kitek, oskrbnik strelišča na Suhem bajerju, si je na skrivaj zapisoval dan in uro posameznih usmrtitev in kje je ustreljeni pokopan. Narisal je skico lokacije grobov z datumi usmrtitev. Imen večine žrtev ni vedel. Pri identifikaciji žrtev so s podrobnejšimi podatki pomagali tudi očividci in sorodniki.

**Slika 4:** *Pričevanje žene Jožefa Igliča, ki je bil ena od žrtev ljubljanskega »prekega soda«.*

SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-005-009-1
SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-005-003-1
SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-005-001-1
SI_ZAL_LJU/0342, Fototeka, A5-005-005-1

Po vojni so identificirali imena enajstih žrtev. Pred strelskim vodom so padli:

26. 6. 1915: Josip Kuntara, češki trenski vojak (pomožna vojaška enota za oskrbo). Pred strelski vod je prišel zaradi obiska pri dekletu v Domžalah. Ob vrnitvi se je stepel s stražarjem. Predan je bil sodišču, obsojen na smrt in še isti dan ustreljen.
24. 8. 1915: Ivan Brence, gostilničar z Dovjega. Pred strelski vod je prišel zaradi izjave ob rekviziciji vozov, »da ni treba vozov oddajati, ker naš in nemški cesar ne bosta nič dosegla, le ljudi bosta postrelila«. Na sodišču je bil obsojen na smrt in ustreljen.
4. 9. 1915: Matija Pavček z Dolenjske. Vzrok za obsodbo ni znan.
30. 9. 1915: Henrik Jerman iz Ljubljane. Baje ga je vojska določila za delo v premogovniku v Kočevju, kamor pa ni hotel iti.
16. 10. 1915: Ivan Kromar iz Črnomlja. Baje je dan prej izjavil: »Srbi so imeli prav, ker so Avstriji vojsko napovedali«.
2. 11. 1915: Franc Petrič, ljubljanski trgovec. Zaradi veleizdaje mu je sodilo vojaško sodišče. Po vojni je bil rehabilitiran.
11. 12. 1915: Janez Kovačič, Rom iz Cerkelj na Dolenjskem. Baje je večkrat dezertiral.
10. 2. 1916: Baltazar Taubmann, Rom iz Beljaka, baje večkratni dezerter.
11. 5. 1916: Gvidon Hayne, večkratni dezerter.
20. 5. 1916: Jožef Iglič iz Ljubljane. Baje je pijan izjavil, »da je vsakdo neumen, kdor posluša« (ukaze države, vojske).
10. 1. 1917: Tomaž Schmid, ognjičar (topničarski podoficirski čin). Vzrok za obsodbo ni znan.

Galerija vseh slik:

Navzgor