Za sprostitev in zabavo
Elizabeta Eržen Podlipnik
Vojaki in častniki so dneve na fronti preživljali v stalnem strahu za svoja življenja. Precej lažje jim je bilo, kadar so bili z svojimi enotami nastanjeni v zaledju. Takrat so imeli poleg vsakodnevnega urjenja in ostalih zadolžitev več prostega časa, ki so ga preživljali na različne načine. Pogosto so hodili na krajše sprehode v bližnjo okolico, kadar je bilo mogoče, so se kopali v rekah in se udeleževali raznih prireditev.
Posedanje in popivanje v krčmah je bilo kljub številnim omejitvam in prepovedim zelo pogosto. Vojaki in predvsem častniki so gostilničarjem naredili veliko prometa. Na sploh je bilo pijančevanje velik problem in številne vojake, ki so se s privatnega izhoda vrnili pijani, so strogo kaznovali.
Pred odhodom vojakov na fronto so morali lastniki gostiln in žganjekuh te na zahtevo vojaških oblasti zapreti, da vojaki ne bi odhajali na pot pijani. Prepoved je veljala tudi za gostilne na železniških postajah in v njihovi bližini. Kljub strogim prepovedim točenja in prodaje alkoholnih pijač vojakom na fronti pa se tega mnogi niso držali.
Da bi vojakom in ranjencem v bolnišnicah čas hitreje mineval, so domačini zanje organizirali gledališke predstave in proslave, ki so jih lahko obiskovali tudi civilisti. Za ranjence je bil obisk predstav običajno brezplačen.
Stalna prisotnost vojakov je botrovala porastu prostitucije, ki je bila uradno dovoljena in legalna, če so bile prostitutke evidentirane in pod stalnim zdravniškim nadzorom. Poleg »uradnih« prostitutk pa so se z vojaki »pečala tudi številna mlada dekleta in žene«, čemur je oblast močno nasprotovala. Nekatere zveze med vojaki in domačinkami so bile plod resnične ljubezni, druge so nastale le iz nuje in koristoljubja. Vojaki so kupovali ljubezenske usluge s hrano, ki jo je v vojni ves čas primanjkovalo. Rezultat takih bežnih zvez so bili pogosto nezakonski otroci, ki večkrat niso poznali svojega očeta.