V zaledju soške fronte

Vojni ujetniki

Barbara Žabota

Vojni ujetniki v zaledju soške fronte so bili večinoma Rusi in Italijani, ki so jih zaradi pomanjkanja domače delovne sile uporabljali za gradnjo cest, kopanje rezervnih strelskih jarkov, izdelovanje žičnih ovir, delo v gozdu in na polju, čevljarska, ličarska, soboslikarska, mizarska in druga dela. Ujetniki so jih praviloma opravljali v oddelkih po najmanj deset oseb, vedno pa ob nadzoru avstrijskega stražarja. Ker domačini za pomoč na kmetiji niso potrebovali celotnega oddelka, je za dodelitev vojnih ujetnikov zaprosilo županstvo, ki jih je nato po potrebi razdelilo kmetovalcem. Ti so morali poskrbeti za prehrano in prenočitev ujetnikov, obleko pa je zagotovila vojaška uprava. V primeru pobega ujetnikov je bila zagrožena smrtna kazen. Znane so številne okrožnice, ki od prebivalstva zahtevajo prijavo pobeglih vojnih ujetnikov, hkrati pa strogo prepovedujejo vsakršno pomoč ali skrivanje le-teh.

SI_PANG/0583 Zbirka fotografij

SI_PANG/0583 Zbirka fotografij

Nekdanja kaznilnica na ljubljanskem gradu je po vstopu Italije v vojno prevzela vlogo karantenske postaje. Ljubljana je bila tedaj prvo večje mesto v zaledju soške fronte, zato so zajete italijanske vojake pripeljali na grad, jih tukaj pregledali ter razporedili v podobne zbirne centre v monarhiji, daleč stran od italijanske meje, da bi s tem otežili morebitne pobege.

Fotografska zbirka Petra Nagliča, 61–860

Fotografska zbirka Petra Nagliča, 72–1020

Avstro-Ogrski je v vojnem času pogosto primanjkovalo delovne sile, zato so v neposrednem frontnem zaledju veliko del opravili ruski vojni ujetniki. Z njimi so pogosto ravnali zelo slabo, večkrat so bili tudi lačni. Nekateri so se zaradi težkih razmer odločili za beg in se skrivali pri domačem prebivalstvu, dokler jih ni ujela frontna žandarmerija. Kazni za beg so bile zelo hude in so se pogosto končale z usmrtitvijo.

Eden izmed zbirnih centrov je bil tudi v Škofji Loki, kamor je že leta 1915 prišlo 400 ruskih vojnih ujetnikov, ki so jih nastanili v barakah. Občina jih je dodeljevala domačinom, da so jim pomagali pri delu v gozdu in na poljih.

Škofjeloške uršulinke so 6. julija 1916 zapisale v kroniko, da sta bila ustreljena dva ruska vojna ujetnika, ki so ju med prebegom k Italijanom prijeli pri Sv. Luciji. Pripeljali so ju nazaj v Škofjo Loko in ju obsodili na smrt zaradi veleizdaje. Ustrelili so ju pri vojaškem taboru pod mestom v navzočnosti drugih ujetnikov. Eden od njiju je bil oče sedmih otrok. Pokopala sta ju ortodoksna kurata, ki sta skrbela za duhovno oskrbo ruskih vojnih ujetnikov.

Splošno pomanjkanje moške delovne sile se je odražalo na vseh področjih; eno občutljivejših je bilo zagotovo kmetijstvo, ki je moralo v vojnih časih še posebej skrbeti za prehrano prebivalstva in velikega števila vojakov. Ena važnejših nalog vlade je bila skrb, da se kmetijska proizvodnja ne zmanjša, temveč se po možnosti celo še poveča. To je vlada skušala doseči na najrazličnejše načine: s podukom, ukazi, dovoljevanjem vojaških dopustov posestnikom in kmečkim delavcem v času največjih kmečkih opravil (ob setvi, košnji, žetvi, mlačvi …). Kljub vsem tem uredbam je še vedno primanjkovalo delovne sile, ki bi opravila potrebna kmečka dela, zato se je vlada končno odločila in h kmečkemu delu pritegnila tudi vojne ujetnike.

Fotografska zbirka Petra Nagliča, 59–846

Za ravnanje z vojnimi ujetniki je država izdala natančna navodila, ki jih je vsa leta vojne dopolnjevala, župane občin pa so seznanjala, kako zaprositi za ujetnike. V prošnji je bilo potrebno navesti potrebno število ujetnikov. To je bilo še toliko bolj pomembno, saj so vojne ujetnike dodeljevali v oddelkih, ki so navadno šteli najmanj 10 oseb. Ker kmetje sami niso potrebovali toliko delovnih rok, so za vojne ujetnike zaprosila županstva, ki so potem po potrebi dodeljeni oddelek razdelila kmetovalcem. Prošnji je bilo potrebno priložiti dokazilo, da jih je prosilec zmožen nahraniti, poskrbeti za stražno osebje in da ima primeren prostor za nastanitev oziroma prenočevanje. Za vsakega zaprošenega vojnega ujetnika je bilo potrebno plačati tudi kavcijo v višini 30 kron.

SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, t. e. 63

Karantenski postaji na ljubljanskem gradu je poveljeval major Karel Kern, ki je bil vojak s podjetniško in umetniško žilico. Vojnih ujetnikov ni zaposloval samo z gojenjem zelenjave, temveč tudi z izdelovanjem najrazličnejših izdelkov (metel, krtač, košar) in popravili (čevljev, ur), saj so tako financirali stroške delovanja karantenske postaje.

Major Kern umetniško nadarjenih vojnih ujetnikov ni pošiljal v druge zbirne centre, temveč jih je zadržal na ljubljanskem gradu, kjer so sodelovali v orkestru, gledališki skupini ali ustvarjali v likovnem ateljeju.

Galerija vseh slik:

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•