Gradnja cest in poti
Marko Mugerli
Večino avstrijskih oskrbovalnih cest in poti v visokogorje je bilo potrebno med vojno zgraditi na novo. Še pred izbruhom vojne z Italijo so začeli graditi »rusko« cesto čez Vršič, tako da je bila jeseni 1915 že prevozna. Potrebno je bilo utrditi še posamezne odseke, namestiti lesene zaščitne strehe proti snežnim plazovom in postaviti spomenik nadvojvodi Evgenu. Vodenje gradbišča so zaupali majorju Karlu Rimlu. Po uničujočem plazu marca 1916 so traso ceste pomaknili proti Prisanku. Na celotnem gradbišču je delalo od 10 000 do 12 000 ruskih ujetnikov. Največji taborišči sta bili severno od Erjavčeve koče in na trentarski strani prelaza. V vsakem so imeli kuhinjo, pekarno, ambulanto in skladišča.
Ruski vojni ujetniki so poleti 1915 iz Bohinja proti Krnskemu pogorju zgradili več poti. Najvažnejša je vodila od Savice do bogatinskega sedla in od tu do Peskov ali do Planine Duplje, do kamor so zgradili pot iz Lepene. Promet je potekal nepretrgano, tudi pozimi in ob slabem vremenu. Delavski oddelki so vzdrževali in čistili poti. Promet so ustavili le, ko je bila zelo velika nevarnost snežnih plazov. V času vojne so drugi tir bohinjskega predora usposobili za cestni promet.
Ključnega pomena za položaje v Krnskemu pogorju je bila nova kolovozna povezava Tolmin–Polog. Načrte zanjo je izdelal inženir Klemens Melicher (1888–1971), ki je dobil tudi nalogo, da v vasi Zadlaz-Čadrg prezida neko barako v zasilno kapelo za tamkajšnje prebivalstvo. Posvečena je bila v kapelo Srca Jezusovega. V Pologu je nastalo veliko barakarsko naselje s skladišči, delavnicami, hlevi, pekarno in vojaškim sodiščem.
Pomembni sta bili še cesti čez Predel in iz Selške doline v Baško grapo. Spomladi 1915 so začeli popravljati in širiti cesti iz Škofje Loke proti Petrovemu Brdu in skozi Poljansko dolino do goriške meje. Mostovom so povečali nosilnost. Vojaške oblasti so zahtevale, da sta cesti prevozni v vsakem vremenu.