V zaledju soške fronte

Skrb za begunce

Teja Krašovec

Slovenskim beguncem, razmeščenim v italijanska mesta po Apeninskem polotoku, je italijansko notranje ministrstvo dodelilo stanovanja, denarno pomoč ter zaposlitev v okoliških delavnicah, trgovinah ali na kmetijah. Za begunce, pregnane v notranjost avstro-ogrske monarhije, je poskrbelo notranje ministrstvo, na nižjih upravnih stopnjah pa begunski oddelki, odseki in podobni uradi. Večina teh beguncev, zlasti tisti, ki so se s prihranki in priložnostnimi deli lahko preživljali sami, je dobila zatočišče na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Na pomoč jim je priskočila Posredovalnica za goriške begunce iz Ljubljane.

**Slika 1:** Glavni nalogi Posredovalnice za goriške begunce s sedežem v Ljubljani in njenih podružnic sta bili vodenje evidenc o nastanitvi beguncev in pomoč pri urejanju dokumentov, iskanju stanovanj in priložnostnega dela, pogrešanih ujetnikov, internirancev in njihovih družin ter zbiranju denarnih in materialnih prispevkov (obleke, obutve, hrane).

**Slika 2:** Dopis Okrajnega glavarstva v Kranju, s katerim naroča občini Škofja Loka, da morajo vsi tamkajšnji primorski begunci v 8 dneh po naselitvi pridobiti dovoljenje za bivanje na Kranjskem. Tiste, ki ga ne bodo pridobili, bodo oblasti po preteku tega roka poslale v taborišče Wagna pri Lipnici.

Begunce brez materialnih sredstev in začasnega bivališča so z vlaki odpeljali v begunska taborišča Wagna pri Lipnici, Steinklamm pri St. Pöltnu, Gmünd ob češki meji, Strnišče pri Ptuju in Bruck na Litvi. Večino beguncev v taboriščih so pestili lakota, obolenja in velika umrljivost, zato so se nenehno spopadali z nezadovoljstvom in željo po vrnitvi v domače kraje, kamor so se začeli postopoma vračati po preboju pri Tolminu in Bovcu oktobra 1917, večina pa šele po končani vojni.

**Slika 3:** Obvestilo županstvom, da se morajo begunci iz vojnega okrožja, zlasti tisti, ki nimajo stalnega dela ali dohodka in primernega živeža, odseliti v begunsko taborišče Wagna pri Lipnici. Pred odhodom v taborišče so vojaški upravi prodali živino in vozove.

**Slika 4:** Pismo beguncev iz občine Nabrežina, v katerem se pritožujejo nad razmerami v begunskem taborišču Wagna pri Lipnici. V taborišču so se soočali z neužitno hrano, nečistočo, visoko umrljivostjo otrok in nenaklonjenostjo domačinov, zato prosijo Okrajno glavarstvo Sežana, naj jim dovoli vrnitev v domače kraje.

**Slika 5:** Begunsko taborišče Steinklamm je konec leta 1916 nudilo začasen dom približno 1.500 beguncem, predvsem s Krasa in iz spodnje Vipavske doline. Taborišče je imelo lastno električno centralo, pošto, prodajalno tobaka, trgovino, cerkev, vrtec, sirotišče, bolnišnice ter šolo, v kateri so učili begunski učitelji v slovenskem jeziku.

**Slika 6:** Primorski begunci pred barako v begunskem taborišču Steinklamm. Barake so bile lesene, po sredini pregrajene s hodnikom, kjer je bilo ognjišče za ogrevanje in kuhanje. Na vsaki strani hodnika je bilo po pet sob, v katerih so begunci bivali po narodni pripadnosti oziroma kraju rojstva.

Galerija vseh slik:

Navzgor